Češnje uspevajo na celotnem območju Primorske, saj so prezimno trdna in razmeroma prilagodljiva sadna vrsta. Cepljene na sejanec zrastejo v veliko, mogočno drevo in imajo dolgo življenjsko dobo. Pridelava češenj ima bogato tradicijo, po njih so znani predvsem Brda, Vipavska dolina in Istra, kjer je v zadnjih desetletjih zraslo največ večjih ekstenzivnih in intenzivnih nasadov. Večja tržna pridelava se je na Primorskem sicer začela že z gradnjo južne železnice (proga Gradec–Trst je bila dokončana leta 1857, odsek do Gorice pa leta 1866). Te povezave so omogočile prodajo češenj v Celovec, Gradec, Dunaj, München, Prago in celo Varšavo ter Sankt Peterburg, medtem ko je bil trg za istrske češnje predvsem Trst. Ime Goriške je v svet ponesla vipavka, takrat najbolj razširjena in prodajana sorta. Po drugi svetovni vojni je pridelava upadla; pridelovalci so češnje prodajali na slovenskem in deloma hrvaškem trgu.

Luknjičavost in pegavost napadata liste

V zadnjih desetletjih smo priča intenzivni pridelavi češenj z uvajanjem šibkih podlag, namakanja, redne rezi, gnojenja in varstva. Površine, zasajene s to sadno vrsto, se vztrajno povečujejo. Češnjeva drevesa postajajo manjša, vstop v rodnost hitrejši in obiranje lažje z večjo storilnostjo. Plodovi so kakovostnejši (debelejši, okusnejši, bolj trpežni), kar je posledica predvsem novih sort v sadnem izboru. Ob urejanju nasada in izbiri sadilnega materiala je bistvenega pomena kombinacija sorte in podlage, saj je pogosto prav ta ključna za dobro rast in rodnost nasada. Ob uporabi šibkih podlag (strokovnjaki vseeno opozarjajo, da te niso primerne za šibko rastoče in zelo rodne sorte) je nujno urediti tudi namakanje nasada in izvajati redno rez nasada. Za večino sort in leg bi bilo po mnenju strokovnjakov koristno prekriti nasade s folijo proti dežju ali protiinsektno mrežo. Pokanje in črvivost plodov sta namreč zaradi plodove vinske mušice (Drosophila suzukii) veliki težavi pridelave češenj na Primorskem.

Letos jo je pridelovalcem dodatno zagodlo vreme, zaradi česar je po besedah Bogdana Slokarja iz Lokavca pri Ajdovščini, največjega pridelovalca češenj v Vipavski dolini, stanje katastrofalno. »Zdaj smo očistili sadovnjake. Upam, da bodo letino vsaj malo rešile pozne sorte, ki bodo šele zdaj zorele, zato se veselimo sonca v zadnjih dneh,« nam je povedal. »Tako bomo, upam, prišli do 10 do 20 odstotkov češenj, ki so še v sadovnjaku, saj so druge popokale in zgnile. V prihodnje bo treba resnično paziti na razmere v sadovnjakih, saj je deževje prineslo tudi nekatere bolezni. Na listih se že poznata luknjičavost in pegavost, ki napadata drevje, zato smo v skrbeh za potek naslednjega ciklusa rasti. Utegne se namreč zgoditi, da tudi prihodnje leto ne bo pridelka. Če bo julija in avgusta nastopila huda vročina, bo to dodaten šok. Drevju bomo morali pomagati, drugače mu ne kaže dobro,« je prepričan Slokar, ki ima približno 700 češnjevih dreves. Goji različne sorte, od najbolj zgodnjih do najbolj poz­nih, da lahko kupce zadrži čim dlje.

PREBERITE ŠE: Zaščita koščičarjev in jagodičja: Bolezni, zaradi katerih se lahko sušijo poganjki 

!!galerija!!

Trdota in sladkor vplivata na pokanje

V Goriških brdih, kjer imajo že okrog 200 hektarov nasadov češenj, so te posajene v čistih intenzivnih nasadih in v mešanih nasadih poleg marelic, breskev, hrušk in fig. »Posajenih sort je ogromno. Omejil bi se na tako imenovane 'avtohtone', kot so napoleonova, francoska (prav ti dve bosta letos najbrž reševali sezono), petrovka, karnijevka, vipavka; potem so tu že uveljavljene sorte, kot so burlat, early bigi, early lory, giorgia, celeste, canada giant, vigred, van, sunburst, kordia, regina, nordwunder; novejše sorte, na primer sweet early, early star, grace star, black star, in najnovejše sweet eryana, sweet lorentz, sweet gabriel, sweet stephany, seriji royal in morej ter druge,« našteva terenski kmetijski svetovalec Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica Matjaž Prinčič. Ker je razvoj pri žlahtnjenju češenj dokaj hiter, lahko po njegovih besedah že v enem letu nastane med pet in osem novih sort. In če so do letošnjega maja sadjarji (in kupci) prisegali na tiste češnje, ki so trde, sladke, s primerno kislino in tako debele, da tehtajo vsaj 12 gramov (tak primer je prej omenjena sort­na skupina sweet), bo treba v prihodnje očitno razmišljati o sortah, ki so bolj odporne proti pokanju. »Trdota ploda in vsebnost sladkorja v plodu namreč močno vplivata na intenziteto pokanja. Pokanje je običajno najbolj močno v zadnji fazi rasti zorenja, vendar lahko občutljive sorte pokajo tudi zelene,« pojasnjuje sogovornik. Zato bo po njegovem mnenju treba dodatno pozornost nameniti sortam, ki so na pokanje bolj tolerantne, ter spet zasaditi več sort, kot sta napoleonova in francoska, ki sta primerne debeline in odličnega okusa, obenem pa nista nagnjeni k pokanju.

PREBERITE ŠE: Dragocene stare sorte češenj

Prinčič sicer opaža, da imajo v Brdih nasade večinoma v terasah, kjer je zaščita češnjevih dreves z navadno protitočno konstrukcijo otežena. »Tako smo obsojeni na t. i. sistem keep in touch. Obenem bi lahko imeli v takšnih nasadih tudi ekološko pridelavo, vendar je težava burja, ki bi lahko v enem dnevu porušila konstrukcijo z drevesi vred,« meni Prinčič. Kot drugo možnost ustrezne zaščite nasadov omeni sistem strešice, ki so ga razvili v Čilu, kjer imajo podobno podnebje kot pri nas. »Gre za preprost sistem. Strešico lahko enostavno pospravimo, ko ni dežja oziroma ko je pri nas napovedana burja. Z baterijskim vijačnikom lahko namreč odpremo ali zapremo zaščito nad enim hektarom nasada v pol ure,« pojasni terenski kmetijski svetovalec. Dodaja, da se pokanje češenj dogaja zaradi vpijanja vlage na plodu, kar bi lahko rešili z ustreznim prekrivanjem, ali prehoda vode iz korenin v plodove, pri čemer prekrivanje s folijo ne pomaga veliko. »Če češnja poči pri peclju oziroma na spodnji strani, je zaradi padavin na plodu, pokanje ob strani pa zaradi prehoda vlage iz korenin v plod. Letos so tudi v nasadih, prekritih s folijo, težave s pokanjem,« priznava.

Skrbno izbrane lege in namakanje

Letošnja katastrofalna letina pridelovalcev kljub vsemu ne bi smela odvrniti od sajenja novih dreves. Češnje namreč lahko prinesejo lep dohodek in popestrijo ponudbo na kmetijah, po besedah vodje sadjarskega centra Bilje Davorja Mrzlića pa pomenijo tudi izjemno tržno priložnost, saj bi bilo lahko češnjevih nasadov v Sloveniji še občutno več. »Češnja in marelica sta za zgornji del Vipavske doline zagotovo najbolj prepoznavni vrsti sadja. Seveda sadovnjakov ne moremo zasajati kjerkoli, ampak mora biti njihova lega skrbno izbrana, tako da so obsijani s soncem ves dan. Čeprav je bilo letos dežja v obilju, so bila tudi že leta, ko smo morali maja zalivati. Brez namakanja ter truda pridelovalcev pri vzgoji in negi dreves seveda ne bomo imeli lepega sadja,« je prepričan Bogdan Slokar. Na Festivalu češenj, ki so ga minulo soboto pripravili v Vipavskem Križu, se je bilo mogoče prepričati, da so češnje tudi v kulinariki nadvse uporabne. »Sama pripravljam češnjev preliv, ki ga uporabimo na sladoledu ali panakoti, čudovita je češnjeva marmelada, ki ji dodam domače rdeče vino, nekaj izjemnega je 100-odstotni češnjev sok. Med letošnjimi novostmi naj omenim sadne rolice iz češ­njeve kaše,« o svojih češnjevih dobrotah pravi Metka Harej, ki je iz lokalno pridelanega sadja, zelenjave in zelišč ustvarila dobrote pod blagovno znamko Domače dobrote Metka. Harejeva opaža, da smo Slovenci bolj konservativni jedci, zato še vedno največ proda češnjeve marmelade, po bolj ekstravagantnih okusih pa je manj povpraševanja.