Sajenje kivija: Ne prezrimo znamenj bakterijskega ožiga

Sadna vrsta, ki izvira z Daljnega vzhoda, na staro celino pa se razširila iz Nove Zelandije, kjer so najprej nastali obsežni nasadi in so vzgojili nekatere najpomembnejše sorte, tudi pri nas že dolgo ni novost. Na trg pa prihajajo vedno novi kultivarji.

Največ je novosti iz skupine prezimno trd­nejših aktinidij, ki izvirajo iz vrste Actinidia agruta. Zanje se je uveljavilo ime bavarski kivi. Neodlakani plodovi so precej drobnejši od »običajnega« debeloplodnega kivija (Actinidia delicioza), zato te sorte niso zanimive za večje nasade, ker so primerne za hlad­nejša območja, pa so priljubljene za vrtove. Odrasle rastline nekaterih sort bavarskega kivija prenesejo celo –25, –30 ˚C. Omenjeni vrsti sta pri nas najpogostejši. Poleg njiju v drevesnicah in spletnih prodajalnah naletimo tudi na vrsto Actinidia kolomikta, primerno za še hladnejše kraje. Plodovi so še drobnejši, zelo aromatični in vsebujejo kar odstotek vitamina C! Mnoge sorte te vrste vzgajajo kot okrasne rastline, ker imajo zeleno-rožnato-belo obarvane liste in zrastejo v visoke elegantne vzpenjavke. Za ta namen prodajajo predvsem sorte moškega spola.

Moške in ženske rastline

Značilnost, ki je pri kiviju ne gre spregledati, je, da so rastline le ženske ali moške, torej potrebujemo za pridelavo sadežev obe. Moške in ženske rastline niso istih sort, prodajalci pa ženske praviloma opremijo s podatkom o primerni opraševalni sorti. Če imamo na vrtu prostor samo za eno aktinidijo, lahko moško sorto cepimo na poganjek ženske. Samooplodne sorte, ki imajo tako ženske kot moške cvetove, so izjema. Ena od njih je jenny iz skupine bavarskih kivijev. Priporočljivo razmerje med moškimi in ženskimi rastlinami v večjih nasadih je odvisno od kombinacije sort in se giblje od 1 : 3 do 1 : 8. V nadaljevanju bomo opisali lastnosti nekaj najpogostejših sort in uspešne moško-ženske kombinacije.

Najpogostejše rodne in opraševalne sorte

Iz skupine debeloplodnih ima najdebelejše plodove sorta hayward, ki je najbolj razširjena na svetu in je je tudi pri nas največ. Primerna je za Primorsko in zavetne celinske vinogradniške lege, ker brsti zelo zgodaj. Plodovi dosežejo tudi do 150 gramov, imajo zeleno aromatično meso in dozorijo pozno, konec oktobra in v začetku novembra. V času cvetenja, konec maja ali v začetku junija, ni več nevarnosti spomladanskih pozeb, tem so bolj izpostavljeni brsti in mladi poganjki aprila. Nevarnosti se lahko delno izognemo z beljenjem debel z apnom, ki za nekaj dni odloži brstenje. Sorta je bujne rasti in jo lahko vzgojimo v imenitno senčnico.

Šibkejšo rast in bolj podolgovate, drobnejše plodove s podobnim mesom ima (ženska) sorta bruno. Ker dozori nekaj dni prej, je manj možnosti, da zmrzal poškoduje plodove, na spomladanske pozebe pa je podobno občutljiva kot hayward. V istem času brsti in cveti zelo rodna sorta monty. Plodovi dozorijo konec oktobra in se zelo dolgo skladiščijo. Bolj rumenkasto meso ima sorta soreli, ki rodi še malo prej. Za opraševanje prvih treh sta primerni moški sorti matua in tomuri, za zgodnejšo soreli pa belen.

Pri nas najpogostejše sorte drobnoplodnega kivija so weiki in issai z zelenim mesom (za obe opraševalec tomuri), kens red (delno samooplodna; sicer jo oprašuje cornelli) in že omenjena jenny. Dozorijo tudi mesec dni pred debeloplodnimi, od začetka oktobra naprej.

Sadilno mesto in sajenje

Aktinidija se najbolje počuti na južnih sončnih in pred vetrom zaščitenih legah. Pomembno je, da jo posadimo v tla, v katerih ne zastaja voda. Če so glinena, rastlini, ki razvije korenine do globine 60 cm, globlje uredimo drenažo. Kljub temu potrebuje redno in obilno oskrbo z vodo, v suši poleg rednega namakanja pomaga talna zastirka. Ker je bujno rastoča vzpenjavka, ji moramo odmeriti dovolj prostora (koliko, je odvisno od gojitvene oblike) in čim prej poskrbeti za močno trajno oporo (npr. pergolo). Med rastlinami v vrsti naj bo vsaj tri do štiri metre prostora.

V prsti mora biti veliko organske snovi, ki skrbi za prepustnost in dostopnost hranil. S slabšo vrtno zemljo ko imamo opraviti, tem večjo sadilno jamo izkopljemo. Če je prst zelo slaba, naj bosta jama široka meter in globoka do 70 cm. Za sajenje lahko pripravimo mešanico 20 odstotkov peska, 40 kakovostne zemlje, 20 šote in 20 odstotkov dobro uležanega hlevskega gnoja. Pri dobri zemlji zadostuje 40 cm široka in globoka jama, pri kateri na dno dodamo uležan gnoj (ali mineralna kalijeva in fosforna gnojila), ki ga prelopatamo z zemljo. Rastlino posadimo do iste globine, kot je rastla v drevesnici, in jo prikrajšamo na dve do tri očesa. Kol za oporo mladi aktinidiji zapičimo v sredino jame in ga utrdimo še pred sajenjem, da ne poškodujemo korenin.

Sadike kivija so čedalje pogosteje naprodaj v loncih, torej s koreninsko grudo. Sadimo jih lahko načeloma vse leto, razen ko je zemlja zmrznjena, kljub temu pa se je zaradi velike nevarnosti izsušitve dobro izogniti pozni pomladi in poletju. Posajena sadika se bo manj izsuševala, če bo brez listov, torej jeseni; vsekakor pa moramo v sušnem času poskrbeti za zadostno oskrbo z vodo. Utegne se zgoditi, da že kupljenih sadik v loncu jeseni pred zmrzaljo ne bomo mogli posaditi – postavimo jih lahko v hladno svetlo klet, kjer bodo počakale do zgodnje pomladi, vendar nikakor ne v prostor, v katerem skladiščimo jabolka. Dobrodošla vloga etilena, zorilnega plina, ki ga z dihanjem izločajo obrana jabolka, je v zvezi s plodovi kivija poznana, pospeši njihovo zorenje – pri sadikah pa bi etilen povzročil nepopravljivo škodo, propad lubja.

Zaščita mlade sadike pred zimskim mrazom

Aktinidija je zlasti prva tri leta zelo občutljiva na nizke temperature, zato jo pred zimo ovijemo z več plastmi koprene, koruznico ali slamo. Najbolj moramo zavarovati del tik ob zemlji, kjer so temperature najnižje. Da zaščite ne bi odnašal veter, jo lahko obložimo še z rahlo povezanim smrečjem. Ko začnejo rastline spomladi odganjati, jo odstranimo. V poznejših letih kratkotrajne zimske temperature pri debeloplodnih sortah do –15 ˚C, pri drobnoplodnih pa tudi do –30 ˚C niso problematične, če traja mraz dalj časa, pa lahko nadzemni del propade.

V naših drevesnicah v zadnjih letih prodajajo pretežno aktinidije, vzgojene iz potak­njencev, medtem ko so bile nekdaj cepljene na podlago. Če nadzemni del rastline, vzgojene kot potaknjenec, pozebe, bo morda iz korenin prihodnje leto pognal nov, s čimer bomo sorto ohranili. Če pomrznejo cepljene sadike, pa iz korenin izrasla rastlina ne bo imela enakih lastnosti kot na podlago cepljena sorta, lahko pa jo znova cepimo.

Vzgojna rez in oskrba

Aktinidija rodi na mladikah, ki poganjajo iz lanskih poganjkov, enako kot vinska trta, zato jo obrezujemo podobno. Vsakoletno rez ženskih rastlin opravimo v času zimskega mirovanja januarja ali februarja, ko je temperatura nad nič stopinj, da se izognemo solzenju, moških pa, ko odcvetijo.

Pri mladih rastlinah je v prvih letih potrebna vzgojna rez, s katero vzgojimo deblo. V ta namen pustimo prvo leto le najbolj navpično rastoč poganjek, ga privežemo ob oporo in prikrajšamo na dve do tri očesa. Tudi drugo leto ga porežemo podobno, toliko nazaj, da pustimo le navpično rastoči del poganjka, preden se ta začne zvijati. V tretjem letu vodoravno razpeljemo močne mladike, zrasle iz brstov, s čimer vzgojimo nosilni les. Pri redni rezi odstranjujemo izrojene rozge, puščamo in prikrajšujemo pa močne mladike, ki izraščajo čim bliže nosilnemu lesu, tako da pustimo na njih približno 15 brstov. V enem letu zrastejo poganjki tudi šest metrov in več in naredijo veliko listne mase, zato jih je treba prirezovati še med letom.

Obiranje

Sadeže aktinidije pri nas najpogosteje obiramo, ko so še trdi in še niso primerni za uživanje. Ujeti moramo namreč jesenski čas, preden se temperatura spusti pod nič stopinj, saj meso od mraza poškodovanih plodov ni primerno za dolgotrajno skladiščenje, debeloplodne sorte pa se prej ne omehčajo. Zato smo pogosto v dvomih, ali morda ne obiramo prezgodaj. Če s palcem pritisnemo na pecelj ploda in se zlahka odlomi, ni prezgodaj, drugače je bolje počakati. Kivi se za dalj časa najbolje skladišči pri 4 ˚C in relativni vlaž­nosti 80 odstotkov, čemur se približamo, če lesene zabojčke z eno plastjo sadežev v mrzli kleti ovijemo s PVC-folijo ali jih v hladilniku v spodnjem predalu shranimo v gospodinjskih vrečkah, ki smo jih večkrat naluknjali s konico svinčnika (da lahko dihajo). Če želimo pospešiti zorenje, jih damo poleg jabolk.