Zaščita jablan

Škrlup: Škropljenje proti bolezni, ki jo razpoznamo po pegah na listih in plodovih, zaradi česar so ti rahlo napočeni in na tem mestu bolj nagnjeni h gnitju, po besedah Romana Mavca v domačem vrtu ni utemeljeno, saj bi bilo v času, ko jo obvladujemo s FFS (od faze, ko je brst oprt v obliki mišjega ušesa, do srede junija), treba prevečkrat škropiti. Z enim ali dvema škropljenjema namreč bolez­ni ne moremo zatreti. Delno pa njen razvoj (od 30 do 50 odstotkov) zavremo z žveplovimi pripravki, s katerimi preventivno škropimo proti jablanovi plesni.

Škrlupu se v domačem sadovnjaku izognemo s sajenjem proti tej bolezni odpornih sort (najbolj znana je topaz, druge so sirius, relinda, opal, orion, florina, luna ...) in tolerantnih sort (rdeči boskop, sansa, piros). 

Jablanova plesen: Bolezen spoznamo po sivi, pepelasti oblogi na enoletnih vršičkih in listih, ki se izredno hitro širi. Ob močnem napadu se drevesu zelo zmanjša prirast, lahko začne tudi počasi propadati. Zato sadimo sorte, ki niso odporne le proti škrlupu, temveč tudi proti tej bolezni. Nanjo so najbolj občutljive sorte, ki so v sorodu z jonatanom (jonagold, idared …), pri katerih skoraj ne gre brez preventivnega škropljenja.

Za to uporabimo žveplove pripravke, enkrat do dvakrat, in sicer: če je pomlad topla, storimo to že pred cvetenjem; drugače po njem, v času, ko poganjki rastejo. Pomembno je, da ne škropimo v vročini.

Drug, zelo učinkovit ukrep, s katerim lahko bolezen pri nekaj domačih jablanah popolnoma izničimo, je izrezovanje obolelih poganjkov. Vedno jih izrežemo do zdravega, drevesa pa pregledujemo in sproti odstran­jujemo obolelo vsakih nekaj dni. Spravimo v vrečko in odnesemo iz sadovnjaka. Škarje moramo po uporabi razkužiti, da spor ne prenašamo na zdrava drevesa.

Jablanova mokasta uš: Čeprav jo redkeje opazimo kot navadne listne uši, je mokasta uš pogost in hud škodljivec. Njene kolonije lahko uničijo do štiri desetine pridelka. Če to pri domačih jablanah vzamemo v zakup, nam proti njej ni treba škropiti (z insekticidom). Kolonije mokaste uši sesajo sok iz plodičev in preprečijo njihovo naravno redčenje. Plodiči, ki jih sesajo, v razvoju zastanejo, postanejo rebrasti, ostanejo veliki od 20 do 30 mm, se izrazito obarvajo, in četudi na videz dozorijo, so neužitni.

Pri uporabi vseh insekticidov velja načelo, da s posebnimi metodami štetja ocenimo, ali je število škodljivcev tolikšno, da je presežen prag škodljivosti, pravi Roman Mavec, in šele takrat škropimo. Če jih je manj, bodo pretirano razmnožitev preprečili njihovi naravni sovražniki. Kolonije jablanove mokaste uši pa so tako dobro skrite, da gre za skoraj edini primer, ko profesionalni sadjarji proti njim škropijo preventivno (bodisi enkrat pred cvetenjem ali enkrat po njem). Kot večina insekticidov so tudi sredstva proti temu škodljivcu dostopna samo z izkaznico, ki dokazuje, da smo opravili usposabljanje o rabi FFS.

Jabolčni zavijač: Metuljčki jabolčnega zavijača zalegajo v plodiče jajčeca in povzročajo črvivost jabolk. V domačem sadovnjaku Mavec odsvetuje škropljenje z insekticidom, saj lahko škodljivca obvladamo z redčenjem plodov. Na jablanah nikoli ne puščamo stikajočih se plodičev v šopu, ki nastane iz enega cvetnega brsta. Ročno jih redčimo že takoj, ko dosežejo premer 10 mm, čas pa je še primeren, ko se odebelijo na 20 do 30 mm.

Krvava uš: Napad teh škodljivcev spoznamo po vatastih kupčkih na vejicah. V vati podobnih oblogah se skrivajo kolonije uši, ki sesajo sok iz prevodnih tkiv drevesa. Krvave uši se zlasti rade naselijo na odrezanih delih rastlin (tudi pri hruškah). V domačem sadovnjaku jih fizično odstranjujemo z gobico. Preventiva proti krvavi uši je, da drevo ni pretirano obrezano.