Med prvimi zelenjadnicami, ki jih sejemo in sadimo na prosto, so grah in bob, čebula, redkvica, špinača, solata, sledijo jim blitva, zelena (gomoljna, listna, stebelna), vse kapusnice (zelje, ohrovt, brokoli, cvetača, kolerabica), por, radič, endivija, rukola, kreša. Pa vendar, kaj od tega je smotrno izbrati za majhen balkon?
PREBERITE ŠE: SETVENI KOLEDAR – APRIL 2024
Na majhnih balkonih gojimo zelenjadnice, ki hitro rastejo, ki se dobro obraščajo in jih vso sezono obtrgujemo, ter tiste, ki dajejo plodove v daljšem časovnem obdobju.
Stročnici, ki si vsekakor zaslužita našo pozornost, pa vendar na balkon raje sadimo le grah. Bob je sicer zelo privlačnega videza, a potrebujemo kar nekaj rastlin, da dobimo vsaj nekaj pridelka. Nasprotno grah zavzame malo prostora. Ker raste navzgor, izkoristimo vertikalo, sadimo ga v ozka korita, ki ne zavzamejo veliko površine. Korito naj bo globoko 20 cm. Sejemo 1 cm globoko in 3 cm narazen. Pridelek bo zgodnejši, če februarja posejete 6 semen v lončke premera 10 cm in jih imate na okenski polici, na toplem. Kasneje presadite v korita majhne sadike. Pri sortah ne ostanite pri klasiki, zeleni za luščenje, ampak posezite po sorti, ki ima vijoličasto obarvan strok, ali po sorti, ki jo uživamo v strokih. Grah boste pobirali lahko cel junij.
Čebulo gojite na balkonu le za namen pobiranja mladih rastlinic. V lonec premera 30 cm posadite čebulček tako, da je med njimi vsaj 5 cm razmika. Maja že lahko pulite mlado čebulo.
Sicer ima čebula zelo dolgo obdobje rasti, od začetka aprila (ali še prej) pa vse do avgusta. In glede na to, da je dandanes čebulo z lahkoto dobiti na trgu tudi ekološko pridelano in dokaj sprejemljive cene, se ne izplača porabljati prostora zanjo.
Sama sem por že kaj nekajkrat posadila tudi v lonec, ker sem želela izkoristiti prostor pod napuščem. Moram reči, da sem bila zadovoljna. V lonec premera 30 cm sem posadila 6 sadik. Sicer por potrebuje vsaj 3 mesece, da doseže debelino, vredno uporabe, zato ga na majhne balkone raje ne sadite.
Špinača ne, blitva da. Sestrici, zelo podobnega, zemeljskega okusa imata zelo različen način rasti. Za špinačo, ki oblikuje majhne rozete, potrebujemo kar nekaj površine, če bi želeli nabrati dovolj lističev za en obrok za eno osebo. Saj veste, kako zelo se volumen nabranih listov v loncu pod vročino zmanjša. Nasprotno blitva oblikuje velike rozete, ki jo sestavljajo veliki listi z odebeljenimi stebli. Od maja do pozne jesene (lahko tudi čez zimo, če je ta mila) režemo zunanje liste, iz sredice, srčike rastline pa se razvijajo novi. Za lonec premera 30 cm potrebujemo tri sadike. Globina lonca naj bo 20 cm.
Gomoljna zelena potrebuje nekaj mesecev, da oblikuje gomolj velikosti, kot se šika. In še takrat ga pojemo v enem ali dveh obrokih. Se ne izplača. Listna zelena oblikuje za moje potrebe premalo listja. Zato, če vam je ljub močan umami okus zelene, raje posadite stebelno. Zunanje liste z močno odebeljenimi stebli režemo od maja do prve slane (ali še dlje, če jo zaščitimo), iz sredice pa rastejo novi listi. Sama za sprotno uporabo pri kuhanju uporabljam steblo, s katerega pred tem porežem liste, ki jih posušim. Ti mi služijo kot odlična začimba za pečene gomoljnice in buče v zimskem času. Za eno sadiko potrebujete lonec premera 25 cm in globine 25 cm.
Obsežna družina, a med njimi kar nekaj razlik v načinu in hitrosti rasti. Najhitreje se razvije kolerabica. Posajeno aprila lahko pobirate junija. Za njo potrebujete lonec ali korito globine 25 cm. Med sadikami pustite 15 - 20 cm razmika.
O ostalih vrstah raje ne bi izgubljala besed, saj potrebujejo veliko časa, da zrastejo do oblike, ki je primerna za bero, pa še veliko prostora potrebujejo. Glava zelja denimo potrebuje 40 cm prostora, prav tako ostale. Izjema v tej skupini počasi rastočih kapusnic je listnati ohrovt. Ker raste v višino, izkoristimo vertikalo. Pobiramo liste, razmeščene po visokem steblu, na vrhu katerega odganjajo novi. Liste pobiramo celo sezono. In to je prava rastlina za balkon, s katero potešimo željo po okusu kapusnic. V lonec premera 30 cm posadimo eno sadiko. Globina lonca naj bo prav tako 30 cm. Izberite različne sorte, saj so privlačni tudi na pogled.
Raje ne, kot ja. Razen sorte radiča, kjer režemo liste. Taka je sorta tržaški solatnik. Sama ga sejem v dolgo korito globine 20 cm. Liste boste rezali od maja pa vse do pozne jeseni. Če ga čez zimo malo zaščitite, bodo listi odganjali tudi takrat. Sicer pa odženejo naslednjo pomlad že aprila. Naslednje leto ga režemo vse do konca maja, oziroma do trenutka, ko rastlina odžene visoko cvetno steblo s cvetovi privlačno modre barve, iz katerih se razvije seme. Takrat je zaključen krog.
Seveda boste našli kaj prostora za te čudovite rahlo pikantne kroglice, znanilke pomladnih okusov. Dovolj je korito globine 10 cm. Potrudite se in sejte seme čim bolj na redko, 3 cm narazen. Sicer pa redkvica zelo dobro prenaša presajanje, tako da če boste sejali pregosto, posevek redčite in mlade rastlinice posadite v še eno korito.
Lističi za poprast okus. Korito globine 10 cm bo dovolj. Lističe kreše lahko režete do 6-krat. Potem jo posejete na novo. Rukolo pa režete celo sezono.
Solata spada med hitro rastoče zelenjadnicami. Če si zaželite odrezati celo glavo solate, posadite v 10 cm globok zabojček velikosti 60 x 40 cm šest do osem sadik. Še bolje pa je, če v zabojček, korito, lonec posejete ne gosto seme in kasneje režete mlade lističe. Lahko uporabite različne sorte solat, ki se med seboj razlikujejo po barvi in obliki listov. Kako privlačno bo, tako v koritu, kot kasneje na krožniku! Pazite le, da pri rezanju ne poškodujete srčike, iz katere nastajajo novi mladi listi. Sama večkrat v lonec premera 30 cm posadim 4 sadike solate tipa hrastov list, sorta z rdečkastimi listi mi je še posebej všeč. Čez celo pomlad in poletje obtrgujem zunanje liste.
Pri mešanicah sort solate za rezanje lahko gremo še korak naprej. Primešajte še seme rdeče pese, blitve, zelja, kolerabice, radiča. Mlado listje različnih vrst bo poskrbelo za eksplozijo različnih okusov. Eksperimentirajte!
Jerneja Jošar je izkušena strokovnjakinja in avtorica priročnikov za vrt. Zrasla je v Prekmurju in tam je lahko v kotičkih svojega otroštva po cele ure preležala na trati in navzgor opazovala cvetlice in mali živi svet, ki mrgoli okrog nas. Tudi kot diplomirana inženirka agronomije, ki ureja in načrtuje vrtove po načelih ekološkega trajnostnega gojenja rastlin, za katero se je treba tudi učiti, je odličen zgled za to, kako lahko vrt predstavlja užitek, sprostitev ali meditacijo.