Kaj vse lahko kompostiramo?

Pokošeno travo, ostanke vrtnin z zelenjavnega vrta, zelene dele plevela, naravno volno, dlako domačih živali, pepel, oglje, saje, morske alge, jajčne lupine, ostanke od kuhanja sokov, stiskanja grozdja in sadja, natrgan časopisni papir, zdrobljene ostanke vej po rezanju dreves in grmovnic, suho listje, iglice iglavcev, slamo, seno, šoto, ostanke substrata, zemljo balkonskih in hišnih rastlin, žagovino, lesene oblance, ajdove in pirine luščine, ostanke koruznih storžev in rastlinskih delov, lase, bombažno in laneno blago, kavno in čajno usedlino, praprot, steljo, hišni prah, prah iz sesalnika.

Kaj ne sodi na kompost?

Koreninskih plevelov, stvari, ki ne razpadajo (plastika, sijoč papir, kovina), kosti in ostankov mesa (da ne privabljamo škodljivcev), pasjih in mačjih ter človeških iztrebkov, ostankov citrusov, banan (zaradi kemikalij na olupkih in kisline, ki upočasnjujejo kompostiranje), rezano cvetje iz cvetličarn. Prav tako na kompost ne dajemo pelina, vratiča in žajblja ter orehovega lubja. Če kosimo trato v bližini močno obremenjenih cest, pokošeno travo raje odpeljimo v zbirni center.

PREBERITE ŠE: Kompostiranje v 10 korakih

Zakaj potrebujemo kompost?

Kompostiranje je kemični proces, za katerega morajo biti zagotovljeni ustrezni pogoji. Organska masa razpada v gnojilo, samo če je primerno vlažna in zračna. Če je presuha, se z njo ne dogaja nič, če je prevlažna, pa začne gniti. S kompostom v prsti na vrtu nadomestimo snovi, ki so jih rastline izčrpale. Dodamo ga lahko tudi prst lončnic.

Kam postavimo kompostnik?

V polsenco. Najbolje nekam v bližino drevesa.

Zlaganje materiala

Na dno naložimo veje, lahko tudi koruznico, stebla sončnic oz. material, ki bo zagotovil drenažo. Nato sledi plast organske mase, plast gnoja, plast listja in nato od začetka. Plasti naj bodo debele največ 30 do 40 centimetrov (to velja za kompostnik, ki stoji na vrtu). Če imamo preveč mokre mase, nimamo pa veliko listja, sena ali slame, jo potresem s pepelom, peskom ali zemljo z domačega vrta. Če imamo preveč suhe mase, jo polivamo z vodo (ali dodamo koprive in deteljo, ki smo jih namakali v vodi). Kup nikakor ne sme smrdeti po gnilem. Zračenja se lotimo z vilami.

Kompost navadno dozori v šestih mesecih po zlaganju. Zrel je, ko ne ločimo več materiala. Takrat je celotna masa podobna prsti in ima tudi vonj po njej. Pred uporabo ga je dobro presejati (če naletimo na preveč deževnikov, jih pustimo na kompostu; odstranimo tudi ogrce).

Kaj pa, če nimamo vrta?

To ne pomeni, da pri vas doma ne more nastajati kompost. Na trgu je na voljo več različnih kompostnikov in fermentacijskih posod. V njih lahko v kompost spreminjamo olupke sadja, zelenjave, ostanke hrane, kruh, kavo, čajno in kavno usedlino itd. Posode ne smrdijo, ne privabljajo mušic ali glodavcev, naravni proces fermentacije pa sproži organski posip. Fermentacijsko tekočino lahko uporabljamo za gnojenje lončnic in balkonskih vrtnin (razredčeno), nerazredčeno pa za vzdrževanje čistih odtokov. V izotermičnih kompostnikih lahko kompostiramo vse gospodinjske odpadke. Posoda je zaprta, temperatura v njej pa med 60 do 75 stopinjami Celzija (ta uniči vse škodljive bakterije, plesni, semena in plevel). Poleg tega popolnoma zaprta ne prepušča vonja.

Za otroke najbolj zabaven bo kompostni sistem z deževniki ali vermikompostiranje. Pri tem uporabimo deževnike, ki jih skupaj z organskimi odpadki damo v akvarij, posebno kad, ali nekam, kjer jim bomo preprečili, da bi »pobegnili«. Otroci bodo zagotovo najbolj uživali pri akvariju, kjer bodo lahko spremljali, kako njihovi »hišni ljubljenčki« ustvarjajo kompost.