Korenovke in gomoljnice: poletna energija za zimske dni

Prav posebne predstavitve verjetno ne potrebujejo, a naj opišem še nekatere, ki jih manj poznamo. Prepričana sem, da vsi poznate krompir in korenček. Tudi peteršilj, tisti s koreni, sodi v to skupino. Ti zelenjad­nici sta verjetno na vsakem vrtu. Še dve kobulnici sodita med korenovke oziroma gomoljnice. Zeleno sicer mnogi poznajo, res pa je, da je precej muhasta in ne uspeva dobro na vsakem vrtu. Druga je pastinak, ki ga ljudje večinoma poznajo zaradi pomote. Včasih ga tisti, ki izbirajo seme po fotografijah, kupijo namesto peteršilja, saj ima podoben bel, dolg in močan koren. Iz semena potem zraste veliko večja, bolj košata rastlina, ki ima tudi precej drugačne liste. Uporab­ljamo jo v enake namene kot peteršilj, za okusne mesne juhe.

Žal opažam, da je vse manj tistih, ki na vrtu sejejo rdečo peso. Ta vrtnina je izredno koristna, posebno za najstnike, ki hitro rastejo, pa tudi za mlade mamice in tiste, ki bodo to v kratkem postale. Ima izredno močan vpliv na naš krvni obtok in pogosto se da slabo krvno sliko brez zdravil izboljšati že z uživanjem soka rdeče pese.

Tukaj pa se svet korenovk in gomoljnic še ne konča. Tudi na črno in belo redkev ne smemo pozabiti. Pred zimo moramo organizem pripraviti in mu dvigniti odpornost, kar lahko na zelo okusen način naredimo z belo ali črno redkvijo na prvem mestu, v nadaljevanju pa še z drugimi križnicami (redkvico, kolerabo, repo, rukolo, krešo, kalčki bele gorjušice in ogrščice) in kapusnicami. Izredno zdravi sta tudi podzemna koleraba in repa. Obe rastlini skladiščita sončne žarke in hranila iz zemlje v svoj koren in vse to nam pozimi zelo koristi.

Čeprav so naštete korenovke iz različnih botaničnih družin, jim je skupno več stvari. Potrebujejo globoko, dobro pripravljeno zem­ljo, pustijo pa ravno tako dobro prerahljano in strukturno prst za svojo naslednico. Ker imajo globok, močan koren, počrpajo tudi hranila, ki so se sprala v nižje plasti zemlje. Spadajo med požrešne vrtnine, vendar ne marajo neposrednega gnojenja s hlevskim gnojem. Ta povzroča, da se koreni razcepijo, so bolj kosmati, gomolji radi pokajo in gnijejo. Zato jih gojimo na drugi poljini, torej tisti, ki smo jo s hlevskim gnojem gnojili v preteklem letu. Lahko jim dodamo 2 do 3 l/m² domačega komposta, lahko pa jih gnojimo s kupljenimi organskimi gnojili. Le tako bo pridelek takšen, kot si ga želimo, pa tudi skladiščili ga bomo lahko dolgo v zimo.

Škodljivci

Še nekaj je skupnega gomoljnicam in korenovkam. Rade jih imajo strune. Proti njim se borimo na različne naravne načine. Treba je vedeti, da so strune ličinke hroščkov pokalic, žal pa so v zemlji dve do tri leta, medtem ko hrošček leta le eno pomlad oziroma do začetka poletja. Zato se je treba proti njim boriti dalj časa, dve do tri leta. Pa tudi pozneje je smiselno preventivno izvajati varovalne ukrepe. Ne razmišljajte o uporabi kemičnih sredstev, saj se ta uspeš­no, tako kot hranila in energija poletja, kopičijo v korenih in jih tako zanesemo tudi v organizem.

Zato že leto dni prej razmislimo, kje bodo naslednje leto na vrtu rasle gomoljnice in korenovke. Te gredice jeseni zasejemo z belo gorjušico. Tik pred cvetenjem (ali mrazom) jo pokosimo, zelene dele zadelamo v zgornjo plast zemlje, zalijemo in pustimo čez zimo. Bela gorjušica dokaj učinkovito prežene škodljivce z gredice. Žal pa te metode ne moremo uporabiti za gredice, kjer bo naslednje leto rasla podzemna koleraba, strniščna repa, redkev ali redkvica. Naštete vrt­nine so namreč v tesnem botaničnem sorodstvu z belo gorjušico – so križnice. Strune jih načeloma ne ogrožajo, imajo pa težave s kapusovo muho. To prepoznamo po belih ličinkah, ki so zavrtane v korene redkve, kolerabe in repe.

Kapusovo muho lahko preganjamo z biotičnim pripravkom – koristnimi entomopatogenimi ogorčicami (v prilogi Deloindom ste jih spoznali pred štirinajstimi dnevi). Gredico z njimi zalijemo takoj po vzniku omenjenih vrtnin. Pred tem je tla nujno dobro namočiti, saj bodo ogorčice preživele samo v vlažni prsti. Tretiranje vedno izvajamo zvečer po sončnem zahodu, še bolje pa bi bilo, da izberemo deževen dan. Po štirih tednih postopek ponovimo. Te ogorčice so hkrati učinkovite za zatiranje strun. Učinkovit je tudi naravni pripravek, katerega aktivna snov so glivice. Krompir lahko pred strunami varujemo tako, da okoli gredice posejemo kapucinke.

Poletne križnice napadajo tudi bolhači, ki jih poznamo tudi na kapusnicah. Bolhača preganjamo z listi paradižnika, namočenimi v vodo. Liste najlaže natrgamo na samosevcih paradižnika, ki se skoraj vedno zasejejo na kompostnih kupih. Bolhaču ne ugajajo vlažna, zastrta tla, zato se proti njemu lahko borimo tudi z naravnimi zelenimi zastirkami. Tudi vonj vlažnega pepela jih odganja. Sicer pa so bolhači res škodljivi za korenaste križ­nice samo v začetku rastne dobe. Pozneje naluknjani listi rastlinam ne škodijo več.

Setev in poletna nega korenčka, peteršilja, zelene in pastinaka

Kobulnice so zelo zahtevne v času kaljenja. Ravno zato je treba zemljo dobro pripraviti, posejemo jih lahko, ko so tla dovolj ogreta. Ravno pri setvi oziroma vzniku so s kobulnicami največje težave.

Seme kobulnic je nekaj posebnega. Kakor vsako drugo predstavlja zalogo hrane za mlado kalečo rastlinico, dokler ne zraste primerno veliko koreninica, to je običajno vsaj pri prvem pravem listu. Ker pa vsebuje veliko eteričnih olj, lahko ta v starem semenu zelo negativno vplivajo na vznik. Pa še nekaj, kobulnice cvetijo zelo značilno, prvi cvetovi so zelo veliki, zadnji pa tudi do štirikrat manjši, enako velja za seme. V drobnem semenu je seveda tudi manj hrane. Vse skupaj pomeni, da mora seme vzkaliti hitro, brez motenj. Seme kobulnic potrebuje vsaj 15 stopinj Celzija za normalno kaljenje – to temperaturo mora imeti seveda zemlja, ne zrak. To pomeni, da jih spomladi ne smemo sejati prehitro, saj seme korenčka ali peteršilja lahko vzkali v petih do osmih dneh pri ugodnih temperaturah in v ustrezno pripravljeni zemlji ali v 25 do 30 dneh v hladni zemlji. Za kaljenje potrebuje seme kobulnic tudi nekaj svetlobe, nekatere pa so sploh svetlokalilke (npr. kumina). To pomeni, da moramo seme posejati zelo plitvo, da bo do njega še prišla svetloba.

Vse to moramo izpolniti, če ne želimo imeti iz leta v leto težav s kaljenjem peteršilja in korenčka. Torej, potrebujemo vsako leto sveže seme, tisto, ki je starejše od dveh let, raje zavrzimo. Dobro pripravimo gredico vsaj 14 dni pred setvijo, posejemo plitvo, ves čas moramo na gredici vzdrževati rahlo zemljo, voda pa mora z nje hitro odtekati. Med vrsticami naj bo vsaj 30 cm prostora, v vrsti pa sejemo na gosto. Da bi peteršilj in korenček hitreje in bolje kalila, si lahko pomagamo tudi tako, da v vrstico najprej posejemo seme korenčka (peteršilja), nato pa v isto na redko še seme mesečne redkvice. Redkvico pozneje (previdno) pulimo in pojemo, s čimer spet razrahljamo zemljo za nežno koreninico korenčka ali peteršilja, ki ravno v tistem času poganja v globino in potrebuje nežno rahljanje. Vsekakor pa starejše seme in ob zgodnjih spomladanskih set­vah sejemo gosteje, kot je pravilno, in setev pozneje preredčimo, če je potrebno.

Pastinak je lahko dobrodošla popestritev poletnih in tudi zimskih mesnih juh in različnih zelenjavnih omak. Marsikdo ga poseje po pomoti, a nič zato. Pustite ga, preredčite posevek, tako da ima vsaka rastlina v vrsti vsaj 5 cm prostora. Poleti so uporabni njegovi listi, ki so po okusu podobni luštreku ali zeleni. Jeseni ga lahko izkopljete s koreni vred, ni pa nujno, saj običajno prezimi in ga lahko skladiščite kar na vrtu. Liste posušite ali zamrznite. Sodi med nujno juš­no zelenjavo, saj ga je laže pridelati kakor zeleno.

Med kobulnicami pa je nekaj izjem. Večino sejemo neposredno na stalno mesto, medtem ko zeleno vzgajamo iz sadik, saj ima zelo dolgo vegetacijo. Posejemo jo kar januarja, pikiramo in posadimo na vrt v sredini aprila. Nikoli ne sadimo globlje, kakor je rasla sadika. Poskrbeti je treba, da je zemlja enakomerno preskrbljena s hranili, saj je zelena zelo občutljiva na pomanjkanje ali presežke mikrohranil. Pregnojena zemlja lahko pomeni, da rastlina nima dostopa do nekaterih pomembnih mikrohranil.

Rdeča pesa

Rdeča pesa s svojimi izrednimi lastnostmi je zdaj pri nas preveč zapostavljena. Je dokaj preprosta vrtnina. Poznali so jo že stari Grki in Rimljani, vendar so jo gojili zaradi listov, ne odebeljenega gomolja v zemlji. Ta se je pojavil šele v 15. oz. 16. stoletju. Takrat je bil še podolgovat, okrogli koreni so nastali še pozneje. Zanimivo pa je, da zdaj na vrtovih spet pridelujemo sorte s podolgovatimi koreni.

Sejemo jo direktno, vendar je mogoče tudi presajanje sadik. To pride v poštev, če smo sejali pregosto. Tako rastlin ne zavržemo, ampak jih presadimo.

Rdečo peso lahko sejemo od zgodnje pomladi (sredina aprila), saj kali tudi pri nizkih temperaturah zemlje, do konca julija. V enem semenu ima več kalčkov. Zato seme ohrani kaljivost dokaj dolgo, v ugodnih razmerah pa se jezimo nad pregosto setvijo. V tem primeru rastline razsadimo in jih ne zavržemo. Poskrbimo le, da sadike zasenčimo in da bodo imele dovolj vlage. Če za presajanje nimamo več prostora, populjene rastline pojemo. Dodamo jih zeleni solati, saj so mladi listi zelo okusni, predvsem pa koristni za naše zdravje. Rdeča pesa je ena redkih vrtnin, ki bo dobro uspevala tudi na polsenčnih gredah.

Pri načrtovanju kolobarja ne pozabite, da je rdeča pesa v bližnjem sorodstvu z blitvo oziroma mangoldom in špinačo. Tako kot druge korenovke je občutljiva na pomanjkanje bora, ki ga je priporočljivo dodajati skozi liste. V poletni vročini uporabimo gabezovo zastirko, za dognojevanje gabezovo brozgo. Če gabeza nimamo, lahko uporabljamo tudi lesni pepel, v najslabšem primeru pa mineralna kalijeva gnojila.

Proti škodljivcem povečini zadošča širok kolobar in čim več žametnic na vrtu. Kolobar je prav pri pesi zelo pomemben, saj je znano, da ne prenese zaporednega sejanja na isto zemljino.

Pepelasta plesen bo manj nevarna, če so tla zastrta z organskimi zastirkami, najboljši je seveda gabez, lahko pa uporabimo tudi list­je, posušeno travo, belo gorjušico …

Rdečo peso sadimo skupaj s čebulo, črno redkvijo, drobnjakom, fižolom, kolerabico, kumarami, pastinakom, peteršiljem ali solato. Ne mara pa se s špinačo.

Korenovke spravljamo jeseni

Jeseni vsi pridno pospravljajo težko pridelani pridelek, tudi korenovke, z vrta. Vendar ne hitite – razen v izjemnih vremenskih razmerah. Če se je zaradi suše listje korenja posušilo, po sušnem obdobju pa spet hitro obraslo, potem je bolje, da korenček čim prej izpulite in pospravite. Drugače bo postal kosmat, kakor radi rečemo. Obrasel se bo z majhnimi koreninicami, ker se bo pripravljal na cvetenje. Drugače pa naj ostane na vrtu do prvega mraza. Celo dobro je, če malo premrzne, nabral si bo več sladkorjev.

Črno in belo redkev pulimo sproti in jo vse od konca septembra uživamo čim bolj pogosto. Drugače pa obe preneseta tudi precej nizke temperature in se s spravilom ne mudi. Odlično ju lahko tudi skladiščimo v kleteh.

Ker rdeča pesa ne prenese veliko mraza, jo pulimo dokaj hitro. Ne čakamo na debele gomolje, takrat je koristnih snovi v njih že manj. Gomolji naj imajo premer od 10 do največ 15 cm. Zelo pomembno, da rdečo peso populimo z listi vred, liste pa potem odrežemo tako, da ostane vsaj centimeter ali dva pecljev. Drugače s sokom izgubljamo dragocene zdravilne snovi. Peclje porežemo šele po kuhanju. In nikar ne vložite vse rdeče pese v kozarce. Čim več gomoljev shranite v pesek ali listje v klet in si pozimi privoščite sveže kuhano peso in njen sok. Tako je najbolj zdrava. Sok je celo bolj zdravilen kot sami gomolji. Vendar je sam navadno premočan za naše telo. Zato ga mešajte z jabolčnim sokom, približno polovico enega in drugega zmešamo in dobimo celo okusno in pitno, zelo zdravo pijačo.

Tudi podzemno kolerabo in strniščno repo pulimo manjšo, kakor mnogi to počnejo. Koreni kolerabe naj imajo za našo prehrano premer največ 15 cm, potem je meso sladko, mehko in zelo okusno. Repa lahko zraste večja, in ker skoraj ne zmrzne, jo lahko pulimo pozno jeseni. Vendar ne pozabite, da je za kisanje potrebnih vsaj 15 ° C, pozneje bodo lahko težave.

Katere korenovke prezimijo

Zdi se mi, da so slovenski vrtičkarji preveč obsedeni z redom, in to se pokaže predvsem jeseni, ko želijo imeti vrt pospravljen, čist in prekopan še pred zimo. S tem izgubljajo velik del naravnega zaklada, vitaminov in mineralov, ki nam jih dajejo zelenjadnice. Prav z nastopom mraza mnoge šele začnejo skladiščiti v sebi koristne snovi. Zato s spravilom nikoli ne hitimo. Pustimo pa si čim več zelenjave tudi za zimo in pomlad. Tako naj na gredi ostane vsaj ena vrstica peteršilja, ki brez težav prezimi na prostem. Še ko že poganja v cvet, lahko obtrgujemo in uživamo njegove liste. Nekaj rastlin pa septembra presadimo v lonec in ga pustimo na vrtu vse do zime in prvega mraza. Tako bo nekaj svežega zelenja za juho tudi pozimi. Lonec naj bo pozimi v svetlem, a najbolj hladnem prostoru, ne na toplem, na primer v kuhinji. Tisti, ki imajo rastlinjak, lahko del rastlin presadijo vanj, vendar naj to naredijo pozno jeseni, v sredini oktobra.

Mnogi ne vedo, da na prostem prezimi tudi zelena. Vendar jo moramo pred mrazom obdati s slamo, senom ali listjem. Prav tako lahko na prostem ostane pastinak.

Korenovke in gomoljnice resnično med vsemi zelenjadnicami uskladiščijo največ naravne energije. Izkoristimo moč narave tudi tako, da jih shranimo čim bolj naravno. Namesto da jih zamrzujemo in vlagamo, jih raje čim več hranimo v pesku, žagovini ali celo listju v kleti.