Načrtovanje vrta: vrt ni dokončna zgodba

Najprej se vprašajmo, zakaj si želimo vrt. Kdo vse ga bo uporabljal? Si želimo le mirne zelene oaze za branje knjig ali družabnih srečanj ob večerjah, želimo vrt za pridelovanje zelenjave in sadja, morda samo nekaj zelišč za popestritev jedi, imamo otroke, ki potrebujejo dovolj prostora za igro z žogo? Tudi ko se na primer odločamo za zelenjavni vrt, je pomembno, da si razjasnimo, ali želimo obdelovati le dve manjši gredici za sprostitev po službi ali je naš namen bolj ali manj prehraniti družino. Odgovori na ta in podobna vprašanja nam bodo pomembno vodilo k oblikovanju ciljev pri načrtovanju.

Pregled obstoječega stanja in danosti

Ne glede na to, ali začnemo na povsem novem, praznem zemljišču ali se lotevamo prenove starega vrta ali njegovih ostankov, je dobro, da se najprej ozremo naokoli. Pomembno je, da smo pozorni na širšo okolico – smo v mestu, na vasi, sredi gozda? – in da razmislimo, kako bomo vrt vsaj s kakšnim elementom ali obliko povezali z zunanjim svetom. Pametno je upoštevati nagnjenost terena, ugotoviti, kje so vetrovne in zavetne lege, kako veliko parcelo sploh imamo, kako potuje sonce oziroma kako se gibljejo sence, predvsem pa je pomembno poznavanje tal. Pri teh nas najbolj zanimajo prepustnost, vlažnost, rodovitnost, tip in pH, saj se bomo na podlagi tega odločili o morebitni izboljšavi z novo zemljo ali z dodatki ter tudi o izboru rastlin, da bodo kar najbolje uspevale v danih razmerah. Težka glinena tla na primer veliko bolje zadržujejo vodo in hranila, so pa manj zračna in hladnejša. Če imamo opravka s skrajnim primerom takih tal, bomo morali razmisliti o vsaj minimalni izboljšavi drenaže s peskom, nasprotno pa velja za zelo lahka, peščena tla, ki prehitro izgubijo hranila ter vodo in jim zato lahko dodamo nekaj organskega materiala.

Upoštevanje okolja

Širša in ožja okolica sta pomembna dejavnika in hkrati platno s precej vsebine, ki je ozadje glavnega motiva – našega vrta. Ta naj povzame nekaj duha krajine in se tako vsaj malo poveže z njo. Minili so namreč časi, ko je bilo pomembno, da hiša in vrt daleč naokoli kar se da izstopata. Bližnji vrtovi, travniki, gozdovi in parki so tudi krasna učilnica, kjer lahko opazujemo, katere rastline dobro uspevajo v nekem okolju. Ni treba saditi samo avtohtonih vrst, priporočljivo pa je, da uporabimo vsaj del takšnih, ki po rasti, obliki in barvi spominjajo na rastje, ki ga denimo najdemo na bližnjem gozdnem robu. Tu ne gre samo za estetiko, ampak tudi do živali prijazno ustvarjanje vrtnega okolja ter skrb za biotsko pestrost. Tako vsaj malo pripomoremo k vzpostavljanju naravnega ravnovesja, ki nam bo v prihodnje prihranilo veliko dela in težav.

Podnebje je pomemben dejavnik

V Sloveniji imamo v grobem dva tipa podneb­ja, to sta submediteranski ter celinski (zmerni celinski ter alpski). V prvem temperaturne razlike med poletjem in zimo niso drastične, pa tudi nasploh je toplejše in zato tam uspevajo vrste rastlin, ki bi v notranjosti države čez zimo propadle. Celinsko podnebje ima vroča poletja, a veliko bolj mrzle zime. Če je vrt na območju z manj padavinami, moramo to vzeti v zakup in že vnaprej razmisliti, kaj bomo zasadili, da bomo imeli čim manj dela ter stroškov. Zalivanje vsepovprek skoraj vso rastno sezono ne pride v poštev, ker je finančno potratno in okoljsko nesprejemljivo.

Pomemben dejavnik je tudi veter. Tako se bomo za teraso odločili na zatišni legi, zelo odprte, izpostavljene vrtove pa bomo obsadili z drevesi in grmovnicami, ki bodo delovali kot nekakšne pregrade. Še posebno na razgibanih terenih z že rastočimi večjimi rastlinami in objekti obstajajo manjša območja s posebno mikroklimo. Ob osončenih škarpah v zavetju so temperature lahko v povprečju precej višje kot na najbolj izpostav­ljenih in na primer za povrhu še osojnih legah. Take top­le kotičke lahko uporabimo za postavitev klopi ali zasaditev z rastlinami, ki so bolj občutljive na mraz. Seveda bo v toplejšem delu Slovenije ravno nasprotno. Zaradi vročine si prostor za posedanje izberemo v hladnih, senčnih predelih.

Oblikovanje sloga vrta

Podlaga za razvijanje zamisli o vrtu sta torej obstoječe okolje in danosti. Ne glede na njegov namen ga lahko oblikujemo v enem izmed mnogih slogov. Če je naše izhodišče podeželje, ob hiši pa že stoji star sadovnjak, je vrt smiselno preurediti oziroma razviti v podeželskem slogu, kjer bo zelenjavni del oblikovan kot gartelc z lesenim plotom in kjer bomo na gredice vključili vsaj nekaj starih vrst in sort trajnic, ki rastejo v takem okolju že od nekdaj, ali pa poskusimo z novodobnimi sortami ujeti nekaj travniškega duha in z okrasnimi travami ustvariti mehke otočke. Na drugi strani lahko na čisto praz­nem zemljišču sredi mesta osnovne vzorce, ki jih najdemo denimo v industrijskih ali poslovnih objektih, malce prilagojeno prenesemo v oblike poti, gredic, senčnic …

Še posebno na bolj zaprtih vrtovih se lahko odločimo za denimo orientalski, izrazito minimalističen ali sredozemski slog. Pomembno vlogo pri njegovi izbiri ima vsekakor obstoječa ali načrtovana zgradba. Sodobno, napol stekleno stavbo težko smiselno povežemo z baročnim slogom s pušpanovimi živicami ali staro kmečko poslopje z zelo izčiščenim minimalističnim slogom. Če je na parceli naravni ribnik, morda potok, nekaj kraških skal, izkoristite te elemente, saj so izvrsten potencial, ki kar nagovarja, kje ustvariti vodne zasaditve, kotiček za meditacijo ob rahlem žuborenju in postavitev skalnjaka.

Česa se lotimo najprej?

Če se lotevamo novogradnje, je pomembno, da se že na začetku z arhitektom pomenimo tudi o glavnih posegih v okolico hiše. Pamet­no je takoj določiti posamezna vsebinska območja (igrišče, parkirišče, zelenjavni vrt …), jih estetsko in funkcionalno povezati s potmi, urediti strme brežine z zidovi, sezidati stopnice, tlakovati dovoz in parkirišče, morda teraso ter podobno.

Smiselno se je posvetovati o izbiri materialov za tlakovane površine in morebitne zidove. Njihova barva ne sme preveč izstopati, tudi tu je pomembno načelo, da je manj več. Razen v redkih primerih, pa še to samo na majhnih površinah, se moramo izogibati kombiniranju več različnih materialov. Paziti pa moramo tudi na funkcionalnost. Gladke površine bodo po dežju preveč drsele, ob pregrobih se lahko spotikamo, pretemne bodo delovale depresivno, zelo svetle pa se bodo v poletnem soncu preveč bleščale. Tudi tu velja poudariti, da se je dobro odločiti za lokalne materiale.

Kako do znanja?

Preden se lotimo načrtovanja in tudi po končanih prvih delih potrebujemo čim več informacij o različnih rešitvah, funkcionalnosti, in kar je zelo pomembno, tudi o vzdrževanju. Že s spremljanjem različnih člankov v revijah ter internetu lahko pridobimo nekaj občutka in osnov, še bolje pa je poseči po strokovni literaturi. Nekaj dobrih knjig je dostopnih v slovenskem jeziku, glavnina pa v tujih.

Pri izbiri rastlin in materialov najprej preverimo ponudbo domačih podjetij, da se nam ne bo zataknilo, ko bomo ugotovili, da nečesa ni mogoče kupiti ali da bi bil prevoz predrag. Tudi pri nas je že na voljo kar nekaj delavnic na temo vrtnarjenja in načrtovanja. Ključno pa je opazovanje na terenu, ugotavljanje, kaj na drugih vrtovih deluje dobro, kaj slabo. Pogovor z lastniki vrtov vam bo razkril kakšno dodatno idejo ali rešitev, nikar ne pustite, da bi se učili samo na svojih napakah. Če se vseeno ne znajdete in vam manjka samozavesti pri teh korakih, le vložite nekaj denarja v svetovanje dobrega krajinskega arhitekta, saj je to na koncu pogosto najcenejša in najboljša rešitev.

Če bomo imeli pred sabo vsaj grob načrt in v glavi izdelane cilje, bo izvedba potekala bolj gladko, z manj nepredvidenimi posegi in dodatnimi stroški, končno pa bo tudi vzdrževanje preprostejše ali vsaj predvideno in sprejemljivo, celo v užitek. Če podrobnosti pustimo ob strani in se jim posvetimo pozneje, ko v procesu nastajanja spontano dobimo še kakšno idejo, ki bo v končnem izdelku pustila individualen pečat, še toliko bolje. Vrt je tudi naš odsev, zato je prav, da je drugačen od vseh drugih.

In še zadnje vprašanje. Nas bo dober načrt res pripeljal do povsem izdelanega vrta? Odgovor je ne. Vrt je živ, vpet v dinamiko žive in nežive narave ter končno tudi nas samih. Kdo ve, morda se boste že naslednje leto navdušili nad malinovo torto in si boste zaželeli svojega nasada malin. Skratka neskončna zgodba, kot najboljša knjiga, ki na koncu domišljiji bralca ne le pusti prosto pot, ampak jo tudi spodbudi k snovanju nadaljevanja.