Pestrost za vse okuse

Endivija lepo uspeva jeseni

Endivija je rastlina kratkega in hladnega dne. Le takrat se lahko razvije v vsem svojem potencialu. V dolgem in vročem dnevu zelo rada požene v cvet, tudi okusna ni tako. Zato je nepotrebno hitenje s setvijo že v začetku maja samo zato, da bi se lahko pohvalili, da imamo to solatnico med prvimi. Najugod­nejši termin za setev je od konca maja in vse do sredine julija.

Najbolje jo je gojiti na gredici, kjer sta prej rasla zgodnji krompir ali zgodnje zelje in smo jo zato jeseni dobro pognojili s hlevskim gnojem ali kompostom. V tem primeru ni potrebno dodatno gnojenje. Gredico samo prerahljamo (poleti je nikoli ne prekopavamo) in endivijo posejemo ali presadimo sadike. Pozneje, ko začne lepo polniti rozeto, jo dvakrat ali trikrat zalijemo z namočenimi koprivami ali s kupljenim organskim tekočim gnojilom.

Pomembno je, da damo rastlinam dovolj prostora za rast in razvoj, da se ne tiščijo skupaj. Zato naj bo med vrstami 40 cm prostora, v vrsti pa jo sadimo ali zredčimo na 30 do 40 cm. Poletne setve je zelo dobro zasenčiti, saj lahko močni sončni žarki mlade rastlinice požgejo. Ravno zato sem sama bolj privrženka vzgoje sadik, kar naredimo podobno kakor pri solati. Vendar setvenih plošč s posejano endivijo julija, če je vroč in sončen, nimamo na soncu, ampak jih postavimo v svetlo senco, pod balkon, ob rob grmovja ali jih kako drugače zasenčimo. Direktno setev senčimo tako, da gredice ne prekrijemo plosko, ampak senčilo dvignemo za 30 do 40 cm z loki ali privežemo na nizke kole. Primerno senčilo so lahko tudi nekajkrat preložena agrokoprena, vreče za krompir ali svetlo blago. Posevek senčimo vse do prvega redčenja. Tako se tudi tla ne bodo preveč izsuševala.

Endivija je izmed vseh solatnic najbolj občutljiva na zbito zemljo. Rumenenje listnih robov je najpogosteje posledica tega, da tla niso ustrezno prerahljana. Zelo je občutljiva tudi na nihanje vlage v tleh, zato jo moramo redno in temeljito namakati. To ne pomeni, da zlijete veliko vode po listih, ampak da je zemlja ob namakanju zalita tudi v globino. To preverite tako, da jo odkopljete na sredini vrste in se prepričate, kako globoko je prodrla voda.

Koreninske uši, ki se rade pojavijo, so posledica premočnega gnojenja z dušikom, tudi z organskimi gnojili. Običajno so ravno na endiviji najbolj pogoste in so pravzaprav opozorilo, da je treba na vsem vrtu zmanjšati gnojenje. Če se pojavijo, posevek dvakrat do štirikrat pozno zvečer zalijemo s kakšnim naravnim insekticidom, ki ga dobimo v trgovini, ali pa si naredimo pripravek (bodisi izvleček, brozgo ali prevrelko) iz listov rabarbare ali vratiča. Če se težava redno pojavlja, potem začnemo preventivno kmalu po redčenju rastline zalivati z vodo, v kateri smo za najmanj 24 ur namočili koprive.

Odporna kodrolistna endivija

Pogosto gnitje rastlin endivije (podobno velja za radič, ki je njen bližnji botanični sorodnik) je posledica preozkega kolobarja in ravno tako preobilnega gnojenja. Ko odstranimo oba vzroka, bo tudi teh težav manj. V zelo vlažnem, a toplem poletju in jeseni je dobro dokaj redno, tedensko škropljenje ali zalivanje posevka s kamiličnim, rmanovim, drobnjakovim čajem.

Vrtičkarji pri endiviji nimamo na razpolago ravno veliko sort. Še vedno sejemo eskariol rumeno, ki je nekoliko zgodnejša in svetlejša, ter eskariol zeleno, ki je zelo pozna sorta, prenese pa veliko nizkih temperatur. Najbolj priljubljena je dečkova glava, sorta, ki se zelo lepo obeli. Edina novejša na našem trgu je nalan, odlična, zelo okusna srednje pozna endivija, ki jo ljudje še premalo poznajo.

Premalo pa poznamo in izkoriščamo visoko odpornost kodrolistne endivije. Pri nekaterih je nepriljubljena, ker se bojijo, da bi se lahko v njen nakodrani in narezljani rob skrili polži, ki pa nimajo te endivije nič bolj radi kakor navadno. Drugi razlog za nepriljubljenost je, da je kodrolistna endivija na pogled trda in groba. V resnici pa ima celo mehkejše liste kot druge sorte, lepo se obeli, predvsem pa je veliko bolj odporna proti vročini in jesenski vlagi.

Radič je rešitev v poletni vročini in zgodaj spomladi

Ko slišijo govoriti o radiču, mnogi ljubiteljski gojitelji zelenjave iz osrednje Slovenije pomislijo na glavnati tip palla rossa z rdečimi okroglimi glavami, nekateri se spomnijo še štrucarja ali zelenega glavnatega radiča, le malo pa jih pomisli na kateri drugi tip ali sorto.

Pa začnimo od začetka. Poznamo neprezimne, letne in prezimne radiče. Razlika med njimi je v tem, da prve sejemo in pridelamo v istem koledarskem letu. Prezimne sorte naredijo v letu setve samo listno rozeto (seveda so ti listi primerni za uživanje), šele spomladi naslednjega leta pa lepe glavice ali večje rozete.

Ne glede na tip sejemo radič šele od začetka junija in vse do sredine julija. Glede direktne setve veljajo povsem enaka pravila, opombe in opozorila kakor pri endiviji, vse od gnojenja, setve, redčenja, medvrstnih razdalj do bolezni in škodljivcev.

Sorte radiča

Pri radiču moramo vedeti malo več o sortah. Že prej sem omenila, da je najpogostejša sorta letnega radiča, ki je lahko zelo zgoden, ali pa njegov pozni tip, ki ga lahko na vrtu obdržimo skoraj do pomladi. Med njima je po času dozorevanja še sorta averto, ki je zelo stabilna, kar pomeni, da je vsako leto enaka (v nasprotju s sorto palla rossa, ki je zelo spremenljiva). Rdečelistne sorte z okroglimi glavami imajo pogosto od vznika do oblikovanja glave povsem zelene liste. Naj vas to ne zbega, glava na koncu pordeči.

Poleg rdečelistnih imamo tudi glavnate sorte s pegastimi listi, to sta castel franco in nekoliko novejša palla bianca. Obe zdržita izredno dolgo v zimo, pogosto tudi prezimita.

Nekoliko prej moramo v jeseni porezati štrucar bianco di milano (milanski radič) in pan di zuccero (sladkorni radič). Ne preneseta namreč temperatur pod ničlo.

V osrednji Sloveniji premalo sejemo prezimne sorte radiča, kot so verona in treviški z rdečimi listi ter sorte tržaški solatnik, magdenburške korenine in katalonski z zelenimi listi. Te (z izjemo tržaškega solatnika) sejemo od druge polovice junija naprej neposredno na stalno mesto. Med vrstami naj bo ravno tako 40 cm prostora, v vrsti pa rastline redčimo le toliko, da se ne spodrivajo. Treviški radič začne glavice zvijati že jeseni, v tem primeru ga preredčimo na razdaljo 20 cm v vrsti.

Ponekod se na naših policah dobi tudi zelo zanimiva mešanica prezimnih radičev, v kateri so različne sorte z različno oblikovanimi in obarvanimi listi. Saj veste, da je večbarvna zelenjava najbolj zdrava.

Tržaški solatnik posejemo že konec maja ali še kakšen teden prej. Ta radič nam lahko vse poletje pomeni rezervno solato na vrtu. Liste za porabo režemo; srček naj ostane nepoškodovan, da se bo radič obrasel. Da ne bodo pregrobi, kosmati in grenki, poskrbimo, da bodo vedno mladi. To naredimo tako, da jih vedno režemo, tudi če jih ne potrebujemo za hrano. Z njimi lahko zastremo tla okoli rastlin, lahko jih kompostiramo ali pokrmimo živalim, če jih imamo. Ne porežemo cele gredice hkrati, mogoče samo tretjino rastlin vsak teden. Tako bo vedno na razpolago nekaj svežih, mladih listov. Grenak pa ne bo, če ga boste redno namakali.

Pozno jeseni, tik pred zimo, vse te pozne sorte radičev očistimo, odstranimo ostarele, bolne in poškodovane liste, pazimo pa, da srček ostane nepoškodovan. Nekoliko jih ogrnemo z vsake strani z zemljo, zato jih brez izjeme sejemo v vrste. Spomladi nas bodo zelo zgodaj razveselile čvrste ali manj čvrste glavice ali rozete. Takrat nam grenkoba, ki mnoge moti, očisti telo škodljivih snovi, ki se v nas nakopičijo čez zimo.

Manj znane solatnice

Na policah vrtnih trgovin najdete še nekaj novosti, semena rastlin in mešanic, ki jih tudi uživamo kot solatnice. Za hitro in zdravilno spomladansko solato že konec marca ali v začetku aprila sejemo mešanice semen azijskih listnatih rastlin. Zanimiv, pikanten okus take solate ustreza mnogim, predvsem mladim. Čez poletje se z njimi ne mučite, ker se zelo nadležnega škodljivca, bolhača, ne boste mogli ubraniti in bodo listi rastlin vedno prepikani in prestreljeni zaradi škode, ki jo povzroča ta hrošček. Spet jih lahko sejete septembra.

Poletno solato nam lahko z drugačnim, a ravno tako kiselkasto pikantnim okusom popestrijo listi užitnega tolščaka. Sejemo ga, ko se zemlja res dobro ogreje, vsaj na 15 ° C. Iz majhnih kličnih listov zelo hitro zrastejo večje rozete z dokaj debelimi, mesnatimi listi. Obiramo kar poganjke, ki se hitro obraščajo. Tolščak ne potrebuje posebne nege. Pazimo le, da je vrstica z njim res na močnem soncu. Redkokdaj potrebuje zalivanje, hvaležen pa bo za občasno rahljanje tal. Vsebuje veliko za zdravje koristnih snovi, med njimi so mogoče zelo zanimive omega tri maščobne kisline. Jemo samega v sveži solati, dodajamo ga tako solatam plodovk kot zelenim solatam. Skuhamo ga lahko podobno kot špinačo.

Pri nas se dobi še ena, Slovencem dokaj nenavadna mešanica semen. Poimenovali so jo mešanica rastlin za mlade liste; Angleži imajo zanjo zelo ljubek izraz baby leaf. V njej najdemo veliko povsem različnih rastlin, številnih ne bi nikoli jedli kot solato. Gre za semena blitve, špinače, divje rukole, rdeče pese, solate in radiča. Pestra, zanimiva in za naše zdravje zelo koristna mešanica, ki jo lahko sejemo vse leto, le zemlja naj se spomladi ogreje na 10 ° C. Liste režemo zelo mlade, ne čakamo, da postanejo preveliki in trši. Na tako solato se najbolj poda jogurtov zeliščni preliv.

Za setev gredice ne gnojimo, ne prekopavamo, samo rahljamo jo. Že po mesecu dni rastline režemo, ne čakamo predolgo na velike liste. Za rez so primerni takoj, ko so veliki kot solata berivka. Režemo jih lahko večkrat, saj se rastline obraščajo. Da pa se bodo hitro in dobro obraščale, jih ravno tako sejemo v vrstice približno 20 do 25 cm narazen. Za rahljanje uporabimo orodje s tremi zobmi, s katerim je delo preprosto. Po rezanju je smiselno gredice, če je zemlja suha, dobri zaliti, gnojiti pa ni treba.

Svet solat s tem seveda še ni popoln. Jeseni posejemo motovilec. Pozimi pa bodo spretnejši prezimne sorte radiča tudi silili.