Por: Lačna in žejna čebulnica

Por (Allium porrum) je primeren za vse, ki zaradi zdravstvenih težav ne morejo uživati čebule. Gojimo ga predvsem zaradi obeljenega lažnega stebla, to je dela od čebulice do tam, kjer se listi razdelijo, in seveda zaradi listov. Medtem ko je s spomladanskim sajenjem čebule in česna, če ju nismo posadili že jeseni, priporočljivo pohiteti in to storiti, brž ko je zemljo mogoče obdelovati, lahko s porom še malce počakamo. Za pridelek, ki ga nameravamo pobirati sredi poletja, je primerna saditev na gredice konec marca in v začetku aprila, medtem ko ga profesionalni pridelovalci že v začetku marca sadijo v rastlinjake.

Poletno-jesenske in prezimne sorte

Razlikujemo poletno-jesenske in zimske sorte pora, pri čemer je pri času v imenu mišljen čas dozorelosti oz. pobiranja. Por ima precej dolgo rastno dobo, saj od setve do pobiranja traja vsaj pol leta. Če posadimo kup­ljene sadike, od tega odštejemo približno mesec in pol. Poletne sorte imajo v povpreč­ju višje in ožje lažno steblo in bolj rumenozelene liste, prezimne pa so nižje, čokate, listi so bolj modrozeleni in imajo na površini belkast poprh. Poznamo tako hibride kakor sorte pora. Za vrtičkarsko pridelavo so najbolj znane sorte dolgi domači, carentan in elefant. Dolgi domači je visok, lažno obeljeno steblo je tanjše, a zelo visoko, barva listov je rumenozelena. Ne prezimi in ga sejemo samo do konca maja. Elefant in carentan sta nižja, čokata, z močnejšimi sivozelenimi listi. Lažno obeljeno steblo je krajše, a debelejše. Oba lahko prezimita na vrtu, vendar je v ta namen carentan boljši. Vsekakor se pred nakupom sadik ali semena, če jih bomo vzgojili sami, pozanimajmo, ali je izbrana sorta prezimna ali ni.

Kot rečeno, sadimo por od zgodnje pomladi, če ga nameravamo pobirati jeseni, ga moramo posaditi najpozneje v začetku junija. Pridelka iz sadik, ki jih vrtnarji prodajajo sredi poletja, to je konec julija in v začetku avgusta, ne bomo dočakali pred zimo, stebla se ne bodo primerno odebelila, rast se bo čez zimo ustavila in se nadaljevala spomladi. Zimska pridelava se torej bolj izplača na Primorskem ali če imamo možnost gredo čez zimo zaščititi. Jeseni rastline zato visoko ogrnemo z zemljo, lahko pa okoli njih natresemo slamo.

Sadike pora

Najpogosteje sadimo sadike s koreninsko grudo, saj se najhitreje ukoreninijo in rastlina ne zastane v rasti. Obnese pa se tudi presajanje puljenih sadik brez koreninske grude, s čimer se koreninski sistem še okrepi. Pridelamo jih lahko tudi sami. Za zimske setve – če bomo na prosto sadili spomladi – potrebujemo ne pretopel zaščiteni prostor. Za presaditev na gredico bodo sadike godne v 45 dneh. Por bo kalil že pri temperaturi 20 ˚C, potem mu bo zadostoval ne­ogrevan svetel prostor s temperaturo okrog 10 ˚C. Najbolje ga je posejati neposredno v najmanjše lončke s premerom tri centimetre, za vsak primer po dve semenki v enega. Če vzklijeta obe, eno odščipnemo. Por iz sadik, ki niso zrasle v ustreznih razmerah, gre rad poleti zgodaj v cvet.

Oskrba s hranili in vodo

Por potrebuje z organskimi hranili bogato in dobro odcedno zemljo, najmanj mu ustrezajo težka, zbita tla. Za hranila je zahtevnejši kot čebula in česen, letne sorte uspevajo celo gnojene s hlevskim gnojem. Za prezimne ga ne uporabljamo, ker bi zaradi njega slabše prezimile. Za neprezimne lahko gnojimo s hlevskim gnojem v odmerku 1 kg/m2, vendar mora biti vsaj uležan, če ne kompostiran. Temu, da bi por pregnojili, kar poveča možnost obolevanja, se izognemo, če uredimo gredice zanj na drugi poljini, to je tam, kjer so lani na gnojeni gredici že rasle druge vrtnine. Če gnojimo s kompostom, ga dodamo od 1,5 do 2,5 l/m2.

In še nekaj je odločilno za dober pridelek – redno namakanje. Najbolj se obnese kap­ljično, ki zemlje ne zabije, temveč jo v red­nih presledkih namoči v globino.

Vrste pri sajenju naj bodo vsaj 40 cm narazen, da bomo lahko ogrinjali, v vrstah pa naj bo razmik od 20 do 25 cm. Rastline redno oskrbujemo z okopavanjem, po potrebi tudi dognojevanjem. S tem ko jih osujemo z zemljo ali zatemnimo s slamo (do tam, kjer so listi zraščeni skupaj), dobimo nežna in sočna obeljena lažna stebla. Pri ogrinjanju pazimo, da prst ne pada za liste in da s tem ne onesnažimo pridelka z ostanki zem­lje v listnih nožnicah.

Škodljivci in bolezni

Por v zadnjih letih pri nas najbolj ogroža muha porova zavrtalka. Zoper njo je naj­učinkovitejše pokrivanje z agrokopreno ali mrežasto tkanino, z okenci, manjšimi od 5 mm, ki jo razpremo na loke in na vseh koncih dobro zatesnimo. Por tako kot čebula namreč ne mara ploskega pokrivanja. Za zaščito moramo poskrbeti pred spomladanskim in jesenskim naletom muhe. Opazimo jo lahko na rumenih lepljivih ploščah, ki jih imamo na porovih gredicah za nadzor tega škodljivca (same plošče ne zaležejo dovolj), ali po belkastih sledovih vbodov, ki se vrstijo v ravni črti, kar pomeni, da je muha nanje odložila jajceca. V nasprotju s čebulno muho, ki ima v Sloveniji celo tri generacije, imamo za zdaj opraviti z dvema naletoma porove zavrtalke: najzgodnejša je na Primorskem, kjer se pojavi že konec marca, jajčeca pa lahko odlaga vse do prvega maja; drugi nalet se začne konec avgusta in lahko traja vse do oktobra. Sicer pa je rastlina, v kateri najdemo ličinke ali bube, užitna, če odstranimo zunanje sloje listov, kjer se ličinke ponavadi pojavijo. Najzanesljiveje je seveda, da steblo in odebeljeni del prerežemo tudi vzdolžno, da razpremo vse liste.

Ambicioznejši pridelovalci pora pa lahko tudi v Sloveniji kupijo naravne sovražnike čebulne muhe in porove zavrtalke. To so entomopatogene ogorčice (EO). Ne bomo jih našli v trgovinah, saj so v pripravku živi organizmi, majhni, očem nevidni, za muhe in njihove ličinke pa smrtonosni črvički. Dobili jih bomo z neposrednim naročilom, če v spletne brskalnike vtipkamo geslo entomopatogene ogorčice, čebulna muha, in jih tam tudi naročimo. Z njimi je dobro v aprilu in maju zalivati že set­venice in setvene plošče. Živ­ljenjska doba ogorčic je približno štirinajst dni. Jeseni začnemo zalivati v prvem tednu septembra in nadaljujemo vsakih 14 dni do prvega mraza. Dobro zalijemo predvsem vznožja rastlin, kjer se zadržujejo škod­ljivci, ne listov. Pripravek je učinkovit le, če se natančno držimo navodila za uporabo!

Vse pogostejše so tudi težave s porovo rjo. Ker ista glivična bolezen, ki ji prijajo visoka zračna vlažnost in temperature, s kakršnimi imamo opraviti konec pomladi in v začetku jeseni, napada tudi česen, ki se ga v Sloveniji goji vse več, in drobnjak, se lahko med rastlinami vzpostavi t. i. zeleni most. Bolezenske spore se lahko prenašajo z vetrom po zraku, zato je okužba mogoča tudi, če teh čebulnic ve gojimo na sosednjih površinah. Zelo okužene liste je priporočljivo po obiranju pridelka odnesti z vrta oziroma takoj vkopati, da se okužba ne razširi. Na vrtu je priporočljiva krepitev rastlin s pripravki iz njivske preslice, ki ima do določene mere protiglivično delovanje, ali iz rjavih morskih alg.