Družinski dom kot hišica na drevesu

V južnonorveškem mestu Kongsberg, tam, kjer začne ravnica prehajati v dolino reke Numedalslågen, iz strmega pobočja štrli hiša Dokka. Naročnik z dolgoletnimi izkušnjami v gradbeni industriji je želel družinsko hišo v obliki lebdeče drevesne hišice. In to ne za vikend ali opazovalnico, temveč za novi dom svoje družine z razkošnimi dnevnimi bivalnimi prostori, štirimi spalnicami, delovnimi prostori in infrastrukturo, ki pritiče sodobni družinski hiši. Njegova želja je bila namreč potrditi, da je lahko tudi hiša na stebrih prav posebne oblike grajena trajnostno, z minimalnim ogljičnim odtisom in z energijsko produkcijo in porabo, ki je lahko zgled energijsko učinkoviti stanovanjski gradnji prihodnosti. Svojo ambicijo in potrebe svoje družine je zaupal enemu najbolj cenjenih arhitekturnih birojev na svetu – norveški Snøhetti, ki jo bomo kmalu spoznali tudi v Ljubljani.

Od Aleksandrinske knjižnice do zatočišč v divjini

V naši prestolnici bodo namreč v bližini novega sodobnega potniškega centra prihodnje leto začeli graditi Nordiko, 24-nadstropno stolpnico, ki jo je projektiral ta biro v sodelovanju s slovenskim studiem Protim RP. Snøhettini arhitekti niso renomirani samo zaradi projektov, kot so Aleksandrijska knjižnica v Egiptu, stavba norveške opere in baleta v Oslu, nova šanghajska opera, prva evropska podvodna restavracija Under, ki so jo v sodelovanju z morskimi biologi zgradili v morju v bližini Osla, temveč tudi po trajnostnih lesenih zatočiščih v ostri skandinavski naravi.

V visokem prostoru, ki sega do dvokapne strehe, je glavni bivalni del z veliko odprto kuhinjo in dnevno sobo. Foto Robin Hayes

Družinska hiša, ki gnezdi nad pobočjem v Kongsbergu, je zgrajena iz križno lepljenega lesa in lepljenega konstrukcijskega lesa lokalnega izvora in stoji na lesnih stebrih, sidranih v skalnato pobočje. Sestavljata jo dve nadstropji, ki se tlorisno le delno prekrivata, pravzaprav sta videti kot dve škatlici vžigalic – zgornja, ki ima klasično dvokapno streho, je križno položena na spodnjo.

Dnevna soba, ki visi nad dolino

Dela se tudi barvno ločita, zgornji del – dostop v hišo je zaradi zelo strme parcele tu – je oblečen v skoraj črn fasadni opaž, tako da skupaj s temno dvokapno streho, ki je v enem zatrepu podaljšana v špico, na modrem nebu zarisuje razgibano strukturo. Fotovoltaični paneli na strehi so integrirani v strešno kritino, s čimer so prihranili pri materialu, obtežbi in stroških, streha pa je tudi vizualno enotna. Spodnji del bliže terenu je, oblečen v enake vodoravno položene opažne letve, rdečkasto lesene barve.

Naročnik je želel potrditi, da je lahko tudi hiša na stebrih prav posebne oblike grajena trajnostno. Foto Robin Hayes

Tam, kjer se etaži ne prekrivata, je strešna plošča pritličnega dela izkoriščena za veliko teraso z razgledom v dolino. Končni del zgornje etaže dobesedno »visi« na globino in ta stena hiše je skoraj v celoti zastekljena, s prehodom na mali balkon. Zgornji del je v notranjosti odprt do visoke dvokapne strehe: v zračnem in svetlem prostoru je glavni bivalni del z veliko odprto kuhinjo in dnevno sobo. Zgoraj sta tudi kopalnica in glavna spalnica, medtem ko so v spodnji etaži še tri spalnice, kopalnica in delovni studio. Konstrukcijski elementi, masivni stebri iz svetle smrekovine in tramovi, so v prostorih vidni. Enako svetel je tudi les notranjih stenskih oblog, ki predstavlja kontrast temnim okenskim okvirom.

Vhod v hišo na zelo strmi parceli je v zgornji etaži. Foto Robin Hayes

Hiša bo v 10 letih pokrila tudi energijo, porabljeno za gradnjo

Svetli so tudi tla iz zglajenega betona, ki dobro prevaja toploto talnega ogrevanja, v osrednjem bivalnem prostoru in lesene talne obloge drugod. Hiša se ogreva s toplotno črpalko zemlja/voda, ki v poletnem času deluje reverzibilno in lahko prostore ohlaja. Potreba po mehanskem prezračevanju je v hiši z visokimi prostori minimalna. Tudi sicer sta zasnova in orientacija hiše premišljeni tako, da so toplotne izgube čim manjše in pozimi toplotni dobitki skozi velike zastekljene površine znatni.

Poigravanje z geometrijskimi liki. Foto Robin Hayes

Tisto, kar hišo Dokka loči od večine okoliških hiš, je, da je njena energijska učinkovitost kar dvakrat večja. Pravzaprav ima, opremljena s sončno elektrarno in toplotno črpalko, energijski presežek: ta letno predstavlja kar 15 kWh/m², pri čemer se kar tri četrtine elektrike porabi za polnjenje električnega avtomobila.

Po sodobnih merilih pa o trajnosti in ogljičnem odtisu ne govori samo razmerje med porabljeno in v hiši proizvedeno energijo, temveč šteje tudi vsa energija, ki je bila potrebna za gradnjo hiše in pripravo vgrajenih materialov. Izračunali so, da bo družinski dom Dokka v desetih letih pokril tudi vso energijo, porabljeno za gradnjo. Poleg tega je način spajanja konstrukcijskih delov izbran tako, da je hišo mogoče razstaviti in jih porabiti na drugem mestu.