Prihranimo in pridelamo odlično gnojilo

Kompostiranje je povsem naraven biokemični proces, v katerem se ob navzočnosti zraka in talnih mikroorganizmov rastlinske in živalske organske snovi razgrajujejo in spreminjajo v rodoviten humus. V naravi poznamo proces kot trohnenje. Brez pravih mikroorganizmov in potrebnega zračenja bi namesto tega potekal proces gnitja, tak kup bi smrdel, brez ustrezne vlažnosti pa bi se organski odpadki preprosto posušili in ne bi razpadli. Opisani proces poteka v osnovi tako v vrtnih kompostnikih, namenskih fermentacijskih posodah za kuhinjsko rabo, izotermičnih kompostnikih in velikih kompostarnah. Rezultat pravilno potekajočega procesa je kompost, biološko stabilen, higie­niziran, humusu podoben material, brez motečih vonjav, bogat z organsko snovjo.

Kompostnik ni smetišče

Pomembno je vedeti, da vrtni kompostni kup in kompostnik nista smetišče za vse organske snovi pri hiši ali na kmetiji. Plasti je v obeh primerih treba nalagati sistematično in pri tem izpolniti nekatere pogoje.

Na splošno so odpadki, primerni za kompostiranje, odpadno vejevje, trava in listje, stara zemlja lončnic, rože in plevel, zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst ter gnilo sadje, stelja malih rastlinojedih živali, lesni pepel, jajčne lupine, kavna usedlina in filter vrečke, pokvarjena živila in kuhani ostanki. V nasprot­ju s tem pa mednje ne sodijo odpadki, ki se v okolju ne razgradijo, poslabšajo kakovost komposta in vsebujejo nevarne snovi. To so plastika, steklo, keramika in kovine, kosti in maščobe, ostanki tekstila, vsebina vrečk za sesalnike, zdravila, oblanci in žagovina obdelanega lesa, mačji in pasji iztrebki ter plenice. Glede na pretežno sestavo organskih snovi, ki bi jih radi predelali, so primernejši bodisi vrtno kompostiranje ali kompostniki za hišno rabo.

Klasični vrtni kompostnik

Najprej izberemo primeren prostor za kompostni kup. Da se ne bi preveč izsušil, naj bo vsaj del dneva v senci, po možnosti pod drevesom, in v zavetrju. Če zbiramo odpadke na domačem vrtu v posebej izdelani ali kupljeni škatli, bomo imeli z zagotavljanjem vlažnosti manj skrbi.

Vrtni kompostnik mora imeti neposreden stik s tlemi. Na dno naložimo plast grobega materiala (narezane veje, listje, slama), ki bo zagotovil potrebno zračnost od spodaj in preprečil zastajanje vode, na to plast pa nato nalagamo biološke odpadke. Da bi proces trohnenja potekal pravilno, moramo poskrbeti za zadostno vlago in zračenje. Kompostnik se namreč ne sme presušiti ali biti prepojen z vodo. Za optimalen razkrojni proces je pomembna zadostna količina kisika, ki jo dosežemo tako, da se suho gradivo (veje in zeleni obrez) in vlažen organski material (trava, kuhinjski odpadki) med seboj vedno mešata. Kuhinjske odpadke in ostanke hrane je treba takoj prekriti z listjem, zemljo, travo ali rahlo zagrebsti, da preprečimo neprijetne vonjave in ne privabljamo podgan ali ptic.

V procesu razgradnje, ki poteka pri temperaturi od 50 do 60 °C, mikroorganizmi, bakterije in glive proizvajajo humus in hranilne snovi, za kar pa potrebujejo določeno vlago. Kompostni kup je primerno vlažen, če masa razpade, ko ga stisnemo v dlani, oz. se iz nje ne pocedi voda. Če je organska masa na kompostnem kupu suha, jo zalijemo z vodo. Med daljšo poletno sušo je priporočljivo stalno vlaženje.

Dolgoletne izkušnje

Naša sodelavka, strokovnjakinja za vrtnarjenje Miša Pušenjak, priporoča, da kup zalijemo z vodo, še bolje s koprivnim pripravkom, za katerega v 10 litrih vode 24 ur namakamo kilogram kopriv. Primeren je tudi pripravek iz gabeza. Nikoli ne uporabljamo mrzle vode, temveč toplo. Če nimamo kopriv in gabeza, lahko v vodo zamešamo pet dekagramov trsnega sladkorja na 10 litrov vode ali uporabimo razredčeno sirotko. Ti dodatki pospešijo kompostiranje.

Da bi proces potekal pravilno, priporoča tudi, da kompostni kup naredimo naenkrat, ker se bo le tako v njem razvila dovolj visoka temperatura. Najboljši čas je jeseni, ko začne odpadati listje. Zato je priporočljivo imeti vsaj dva prostora za kompostiranje, enega za zbiranje vse organske mase čez poletje, in drugega, na katerega bomo jeseni v pravilnem zaporedju naložili plasti različnih organskih odpadkov, da se bodo spremenili v gnojilo. Kupa morata biti narejena tako, da zagotavljata zračnost. Stranice so lahko iz lesenih palic, ki jih izmenično nalagamo na osnovno oporo, lahko jih izdelamo tudi iz običajne mreže za ograjo. Na spodnjo plast šibja in vej naložimo plast starega komposta, nato hlevskega gnoja, potem plast organskih odpadkov in tako naprej. Priporočljivo je čez poletje nabrane organske odpadke razrezati z drobilcem. Med plasti, ki naj bodo debele od 20 do 30 cm, lahko potresemo lesni pepel. Priporočljivo je tudi, da na kompostni kup dodamo material živalskega izvora, da bo hranilo za rastline uravnoteženo, priporoča Miša Pušenjak.

Na vrtovih se nabere veliko pokošene trave, jeseni pa listja, vendar tega materiala v eni plasti ne sme biti preveč. Na kompost tudi ne sodi preveč hrastovega in orehovega listja. Vsebuje namreč tanine, ki lahko povzročijo težave pri rasti drugih rastlin. Če ga uporabimo, ga moramo dobro premešati med druge ostanke. Listje je priporočljivo razrezati s kosilnico za travo ali namenskim drobilnikom, saj razpada počasneje kot druga organska snov. Enako velja za vejice in veje. Tudi trnja ni dobro metati na kup, da se pri uporabi komposta ne poškodujemo.

Oblika kupa naj omogoča odtekanje deževnice, zato naj bo na vrhu izbočen. Da ne bo pretežek in s tem manj zračen, naj ne bo višji kot 1,5, v skrajnem primeru 1,8 metra. Pred izhlapevanjem poleti in nizkimi temperaturami pozimi ga zavarujemo z debelo plastjo slame, listja ali sena. Lahko ga pokrijemo tudi s platnom ali nekaj plastmi agrokoprene, nikakor pa ne s PVC-folijo.

Kompost navadno dozori v šestih mesecih po zlaganju, vendar ga je najbolje uporabiti naslednjo jesen. Zrel je, ko ne ločimo več materiala, ko je celotna masa podobna zem­lji in ima tudi vonj po zemlji. Pred uporabo ga je dobro presejati, da še ne popolnoma razpadel material ločimo in ga lahko vrnemo na kup.

Izotermični kompostniki

Splošno pravilo klasičnega kompostiranja je, da na kompostni kup ali v kompostnik ne odlagamo ostankov kuhane hrane, mesa, kosti rib, pa tudi ne semen vrtnega plevela in obolelih rastlin. Ostanki kuhane hrane privabljajo najrazličnejše glodavce ter mrčes, medtem ko semena plevelov ob morda ne dovolj visoki temperaturi, pri kateri poteka proces razgradnje organske mase, ne bi izgubila kaljivosti. Za gospodinjstva, v katerih bi radi kompostirali večje količine omenjenih organskih snovi, je primerna izbira izotermični kompostnik.

V njem lahko kompostiramo tako rekoč vse gospodinjske odpadke, tudi ostanke kuhane hrane, meso, kosti, ribe, močnate jedi, pa tudi ves vrtni zeleni odpad. V dobro izolirani in hermetično zaprti posodi je stalna enakomerna temperatura med 60 in 75 °C, ki je dovolj visoka za razgradnjo odpadkov, uničijo se tudi vse škodljive bakterije, virusi, plesni, semena in plevel. Popolna zaprtost preprečuje širjenje neprijetnih vonjav v okolico. Trohnenje traja od šest do osem tednov. Na našem trgu smo zasledili izotermične kompostnike različnih prostornin.

Fermentacijska posoda

Za zbiranje in kompostiranje pretežno kuhinjskih in hišnih biorazgradljivih odpadkov si lahko omislimo tudi plastično fermentacijsko posodo slovenskega podjetja Plastika Skaza, na videz in po velikosti podobno klasičnemu gospodinjskemu smetnjaku s pokrovom. V njej lahko zbiramo vse vrste organskih odpadkov iz gospodinjstva: olupke sadja in zelenjave, ostanke hrane, kuhano in surovo meso, ribe, sir, jajca, kruh, kavo, čajne vrečke, ovenele rože in podobno. Naravni proces fermentacije sprožimo z organskim posipom, ki ga dobimo skupaj s posodo. Gre za mešanico naravnih mikroorganizmov, ki organske odpadke spreminjajo v odpadno maso, tako razgrajeno, da se na kompostnem kupu spremeni v kakovosten kompost že v treh do štirih tednih. V njej se ohranijo vitamini, škodljive substance, denimo v skorji agrumov, pa se razgradijo v neškodljive. Kakovost nastale odpadne mase so potrdili na Zavodu za zdravstveno varstvo v Celju. Stranski produkt fermentacije je fermentacijska tekočina, ki jo lahko razredčeno uporabljamo za gnojenje lončnic in vrt­nin, neraz­redčeno pa za vzdrževanje čistih odtokov.