Preden začnemo spomladi sejati in saditi, pripravimo prst. Tega opravila se lotimo, ko tla niso več mokra. Prst se ne sme oprijemati orodja in našega obuvala. Če posegamo v tla, ko je premokro, dolgoročno kvarimo njihovo strukturo. Ne lopatimo oz. prekopavamo jih, ampak lopato zamenjamo za vile in prst samo rahljamo. Z lopatenjem in obračanjem tal uničujemo mikroorganizme, ki so bistvo rodovitnih tal in zdravih, krepkih rastlin. Vile zapikujemo v tla, rahlo privzdignemo in ne obrnemo. Če so tla bolj zbita, moramo to narediti počasi, ped za pedjo. Če so rahla, je delo opravljeno hitreje.
Po prerahljani površini potresemo kompost. Če so tla zbita ali preveč peščena, dodamo več komposta. Z njim vnašamo organsko maso, ki poskrbi, da so tla boljše strukture in bogata z mikroorganizmi. Kompost z vilami samo rahlo vdelamo. Nato vso površino pokrijemo z organsko zastirko. Lahko je to listje, slama, seno … Spomladi naj zastirka ne bo debela, le toliko je dodamo, da zastre površino. Pustimo, da do zemlje pridejo sončni žarki, da se hitreje ogreje. Pozneje v sezoni je dodamo malo več, da bo uspešno ščitila prst pred zunanjimi dejavniki, torej močnim soncem, vetrom, nalivi, ter preprečevala izsuševanje in zbitost tal. Varovala bo talne organizme, jim služila kot hranilo, prav tako pa bo zavirala rast plevela.
Pri setvi in sajenju moramo zastirko odgrniti. Za sadiko odgrnemo za dlan veliko površino, da lahko izkopljemo jamico, in jo posadimo. Nato zagrnemo zastirko do rastline. Pri setvi jo odstremo tako, da dobimo pas, dovolj širok, da brez težav posejemo seme denimo korenčka, peteršilja, redkvice. Po setvi zastirke ne pogrinjamo čez zasejano površino.
Za večino drži, da prehitevanje ne prinese nič dobrega in je bolje počakati. A vendar pri nekaterih vrtninah ne smemo preveč odlašati. Redkvica, špinača, grah, čebula in česen imajo radi kratke dni in nižje temperature. Zato jih sejemo marca in v začetku aprila. Če zamujamo z redkvico, je takrat, ko bi morala oblikovati gomolje, že prevroče. Zato se lahko zgodi, da namesto gomoljev nastane le odebeljena korenina, rastlina mnogokrat kar požene v cvet. Če pa se oblikujejo redkvice, so lahko ostrega okusa. S špinačo se dogaja podobno, če ji je prevroče, požene v cvet. Pri grahu pa imamo drug problem. Cvetenje je mnogo slabše, ko so dnevi daljši in temperature visoke. Zato je manj pridelka. Velikokrat rastlino napade tudi pepelasta plesen.
Zbita tla se počasneje segrevajo in so dalj časa mokra, kar otežuje zgodnje setve. Pomagamo si tako, da po prej opisani predpripravi – rahljanju, dodajanju komposta – nasujemo na gredo zajeten sloj kakovostne prsti, pomešane s kompostom. Več je je, bolje je. Druga rešitev zlasti pri premokrih tleh je dodajanje mivke v brazdo, kamor bomo sejali. Pesek se namreč dosti hitreje segreje in osuši kot okoliška zemlja. Po setvi seme prekrijemo le s tankim slojem komposta. Pomagamo si lahko tudi tako, da dan ali dva pred setvijo in sajenjem tla pokrijemo z vrtnarsko kopreno. Z njo jih ogrejemo, seme pa bo v topli posteljici mnogo hitreje vzklilo. Tako pripravljena tla bodo v pomoč pri zgodnjih setvah redkvice, špinače, graha, tudi korenja, peteršilja in pastinaka.
Število dni kaljenja, glede na temperaturo tal
Nekako smo navajeni spremljati samo temperaturo ozračja in čim posije sonce in se malo ogreje, že hitimo na vrt. A za rastline je še kako pomembna temperatura tal. Toplejša so, hitreje bo seme vzklilo, hitreje se bodo sadike vrasle. Velikokrat se zgodi, da seme sploh ne vzklije, v mokri zemlji zgnije.
- Redkvica: 40 dni (pri 5 °C); 20 (pri 12 °C)
- Špinača: 23 (pri 5 °C); 8 (pri 12 °C)
- Korenje: 40 (pri 5 °C); 15 (pri 12 °C)
- Solata: 47 (pri 5 °C); 8 (pri 12 °C)
Redkvica, špinača, korenje, peteršilj za koren in pastinak ne prenašajo dobro presajanja, zato nam ne preostane drugega, kot da si pomagamo s prej opisanimi postopki. Grah pa je manj zahteven in ga uspešno gojimo tudi s sadikami. Po šest semen posejemo v lonček premera osem do deset centimetrov. Do kaljenja jih imamo v stanovanju, na toplem, čim se pojavijo poganjki, jih lahko prestavimo v hladnejši prostor, čez dan kar na prosto. Ko se tla osušijo, presadimo na prosto. Sejemo na dan za plod.
Če bodo temperature tal ugodne – segreti se morajo na 9 stopinj Celzija – in če ne bo napovedanih ohladitev, sadimo zgodne sorte krompirja že konec marca in v začetku aprila. Za zgodnejši pridelek gomolje štirinajst dni pred sajenjem nakalimo v svetlem prostoru, kjer je temperatura med 18 in 20 stopinjami Celzija. Kalčki naj bodo veliki centimeter do dva. Gomolji z izdolženimi belimi kalčki, ki so odgnali v temi, niso primerni za sajenje. Pri zgodnjih sortah sadimo gomolje 30 cm narazen, med vrsticami pustimo 50 cm razmika. Sadimo v 15 cm globoke jarke. Če se le da, izberemo po luninem setvenem koledarju dan za korenino.
Pomemben element zelenjavnega vrta so cvetlice. Za koristne žuželke nič kaj zanimiv vrt s prevladujočo zeleno barvo s pisanim cvetjem spremenimo v pravi magnet. S cvetlicami privabimo opraševalce, čebele, čmrlje, metulje in insekte, ki se hranijo z organizmi, ki na rastlinah povzročajo škodo, če jih je preveč. To so pikapolonice, muhe trepetavke, tenčičarice … Konec marca, v začetku aprila posejemo v lončke čim več različnih enoletnic, ki jih pozneje, konec aprila in v začetku maja, posadimo na grede med zelenjavo. Sejemo in presajamo na dan za cvet. Enoletnice imajo šibek koreninski sistem in ne bodo motile rasti zelenjadnic. Trajne cvetlice in zelišča pa bo bolje, da jih sadimo na robove gred. Med enoletnicami so še posebej zanimive tri, ognjič, žametnica in kapucinka, saj vse tri odvračajo uši, delujejo proti talnim škodljivcem in škodljivim talnim glivam. Kapucinka in ognjič pomagata odvračati polže, medtem ko žametnica vabi te male nepridiprave k sebi – kar lahko izkoristimo kot vabo. Seveda se s tem mnogokrat odrečemo lepi rožici, saj so polži lahko hitrejši od nas. Ognjič odvrača koloradskega hrošča, kapucinka pa varuje rastline tudi pred bolhači in kapusovim belinom.