Rez jablan in hrušk

Jablano lahko gojimo v različnih gojitvenih oblikah, ki smo jih natančno opisali že v prejšnji številki. Vsem je skupno, da najprej oblikujemo optimalen rodni volumen, nato pa ga čim dlje vzdržujemo s pravilno rezjo. Osnova rezi sadnih vrst je poznavanje rodnega lesa in splošne kondicije ter bujnosti drevesa. Rodni brsti so pri jablani praviloma nameščeni na koncu poganjkov, najkakovostnejši pa se razvijejo na kratkem rodnem lesu. Bujnost rasti sadnega drevja je neposredno povezana z bujnostjo podlage, na katero cepimo žlahtne sorte. Kombinacija bujne podlage in bujne sorte zahteva drugačno gojitveno obliko (izboljšana piramidalna krošnja) kot kombinacija šibke podlage in srednje bujne sorte (ozko vreteno ali sončna os). Gojitvena oblika izboljšane piramidalne krošnje ne potrebuje opore, vendar taka drevesa za svojo rast potrebujejo veliko prostora. V manjših vrtovih priporočamo sajenje dreves ob stalno oporo, v večjih pa jih lahko gojimo na srednje bujnih podlagah v obliki vretenastega grma, ki potrebuje oporo le v prvih letih.

M 9 in sončna os

Pri izboru prave jablane za domači vrt moramo poleg sorte upoštevati tudi razpoložljiv življenjski prostor in osnovni namen sadovnjaka. Izbiramo lahko med številnimi podlagami. Najbolj razširjena šibka podlaga, ki uspeva tako v težkih kot lažjih tleh, je M 9. Najbolje se počuti v globokih, humoznih, zmerno vlažnih in prepustnih tleh, drevesa na njej pa zrastejo največ tri metre visoko. Ob sajenju jih moramo obvezno zaščititi pred voluharji in zajci, saj so zaradi šibkega koreninskega sistema zelo občutljiva na objedanje. Podlaga M 9 vpliva na zgodnjo rodnost, razvijejo se lepo obarvani in debeli plodovi. Drevesa, cepljena na to podlago, potrebujejo stalno oporo, v vrtovih jih pogosto sadimo v vrsti in z njimi oblikujemo tako imenovane sadne ograje. Gojitvena oblika, ki je še zlasti primerna za sajenje v vrsti na šibki podlagi, je večvejni pravilni ali nepravilni kordonski sistem.

Podlaga M 9 je široko uporabna tako v intenzivnih kot v domačih sadovnjakih, odlično se obnese tudi v gojitvenih oblikah ozko vreteno in sončna os. Predvsem slednja prevladuje prav v nasadih jablan, kjer želimo na čim manjši površini pridelati veliko kakovostnega sadja. Ogrodne veje so enako močne in razporejene enakomerno po izrazito dominantnem provodniku (podaljšku debla), vrh pa v nasprotju z gojitveno obliko ozko vreteno upognemo, in ne odvedemo. Osvetlitev je pri sončni osi bistveno boljša kot pri ozkem vretenu, ker so veje spiralasto razporejene po provodniku. Zaradi teže plodov se same upognejo, kar dodatno pospešuje razvoj kratkega rodnega lesa in vsakoleten kakovosten pridelek. V domačem vrtu je to priporočljiva gojitvena oblika na podlagi M 9. Oblikujemo jo tako: v prvem letu prikrajšamo sadiko na višino 130 cm in po odganjanju pustimo terminalni brst ter odstranimo štiri do pet brstov pod njim. Tudi do višine 100 cm odstranimo vse brste, da oblikujemo deblo. Pozimi postavimo armaturo; če sadimo več dreves, je najboljši sistem dveh žic in končne opore, če pa imamo prostor le za eno drevo, ga privežemo k bambusovemu količku. V drugem letu prikrajšamo voditeljico, pustimo terminalni brst in tudi nekaj spodaj ležečih brstov. Na spodnjih vejah se lahko že razvijejo cvetovi in ob uspešni oploditvi oberemo nekaj plodov. V tretjem letu po potrebi prikrajšamo voditeljico, pustimo terminalni brst in odstranimo štiri do pet brstov pod njim. Veje se že začnejo same upogibati zaradi plodov. V naslednjih letih upognemo vrh, izrezujemo hrbtno rastoče poganjke in rodni les, daljši od 20 cm. Prav tako pazimo, da veje niso upognjene prenizko, ker nam to močno oteži vzdrževalna dela na vrtu, predvsem košnjo.

MM 106 in vretenasti grm

Še bolj razširjena podlaga za domače sadovnjake je MM 106, ki je srednje bujna in primerna za oblikovanje gojitvenih oblik vretenastega grma, sončne osi in različnih palmet. Dobro se počuti na srednje težkih ali težkih tleh, plodovi so nekoliko manjši in slabše obarvani kot pri M 9. Drevesa, cepljena na MM 106, ne potrebujejo opore, razen ko oblikujemo palmeto ob steni ali na žičnatem sistemu. Vretenast grm je najbolj uporabna gojitvena oblika v domačih vrtovih, saj so drevesa primerno velika (do višine štirih metrov) in ob obilici plodov vrt tudi lepo strukturirajo. Zaradi svoje naravne oblike je primerna tudi za biološko pridelavo odpornih sort jabolk na srednje bujnih podlagah, saj se žlahtne sorte jabolk zdaj le redko cepijo na sejance in bujne podlage.

Pri rezi drevesa v obliki vretenastega grma upoštevamo zakonitosti rasti, ki smo jih opisali v prvem članku. Pazimo predvsem na dobro osvetljenost in zračnost krošnje, tako da izrezujemo hrbtne in navznoter rastoče poganjke. Ne puščamo čepov, saj tako spodbujamo močno rast bohotivk in drevo oslabimo. Boljše je, da celo vejo odžagamo pri osnovi in tako spodbudimo odganjanje na spodnjem delu, kjer se razvijejo položnejši poganjki s cvetnimi brsti v prihodnjih letih.

Sejanci in pomlajevanje

Jablanovi sejanci so podlage, vzgojene iz semena, ki jih zaradi velike bujnosti zato redko uporabljamo v obhišnih vrtovih. Primerne so za visokodebelne travniške nasade, kjer si želimo velika in močna drevesa, ki ne potrebujejo opore. Drevesa na teh podlagah dosežejo polno rodnost šele po desetem letu, vendar živijo zelo dolgo. Travniški nasadi jablan, drevesa ob šolskih poslopjih in drevoredi jablan ter hrušk so lepi primeri oblikovanja slovenske kulturne krajine, že več kot poldrugo stoletje se pojavljajo v našem podeželskem prostoru. Številni nasadi so bili dolga leta pozabljeni, v zadnjem času pa jih predvsem ljubiteljski sadjarji želijo ohraniti in spet spodbuditi njihovo rast. Ohranjanje in pomlajevanje ostarelih dreves je postopek, ki ga izvajamo v takšnih nasadih in tudi v domačih vrtovih. Z močno rezjo nazaj (pomlajevanjem) začasno ustavimo staranje in življenjsko dobo podaljšamo še za nekaj let. Sama rez pri pomlajevanju ni dovolj, rastline moramo tudi primerno oskrbeti z gnojili, da spodbudimo rast koreninskega sistema. Pri pomlajevanju drevesu izrežemo vrh, skrajšamo ogrodne veje, predvsem pa pri osnovi odstranimo vse poškodovane in suhe veje. Spomladi iz starega lesa odženejo številne mladike in v začetku junija, ko so popolnoma zelene, jih večino odstranimo. Pustimo le najbolj primerne, ki bodo oblikovale nove veje. V naslednjih letih stare veje nadomeščamo z novim lesom, izrezujemo odvečne poganjke, privezujemo ter upogibamo mladike in tako počasi oblikujemo nov kakovosten rodni les. Tako lahko pomladimo stara drevesa jablan in hrušk ter jim podaljšamo življenjsko dobo.

Hruške so primerne za oblikovanje

Žlahtne sorte hrušk cepimo predvsem na kutino, redkeje na sejanec hruške, razen če želimo vzgojiti odpornejša in velika drevesa. Pogosto je omejujoči dejavnik pri sajenju hrušk občutljivost na nizke zimske temperature in spomladanske pozebe. Sorte hrušk, ki so cepljene na sejancu, prenesejo med zimskim mirovanjem do –25 stopinj Celzija, hruške, cepljene na kutino, pa le do –15 stopinj. Hruške so po značilnostih rasti in tudi morfoloških tipih krošnje zelo primerne za oblikovanje, zato so bile v preteklosti predmet eksperimentiranja in oblikovanje novih gojitvenih oblik. Večina teh je nastala že v 17. in 18. stoletju, s časom pa so se izpopolnjevale in rahlo preoblikovale, ker je napredovalo znanje o procesih rasti in razvoja.

Zdaj jih gojimo v gojitvenih oblikah ozko vreteno, sončna os, palmeta in vretenast grm, odvisno od podlage, sorte, umestitve v prostor in želene produktivnosti nasada. Najbolj uporabna podlaga za cepljenje žlahtnih sort hrušk je kutina MA, na kateri so drevesa srednje bujna in zelo zgodaj vstopijo v obdobje rodnosti. Podlaga je zahtevnejša glede tal, drevesa pa potrebujejo oporo. Nekoliko bujnejša podlaga, ki se uporablja v vrtovih, je kutina BA 29, ki je manj občutljiva na nizke temperature kot druge podlage kutine. Plodovi žlahtne sorte so debelejši in rodnost stalna ter zelo dobra. Če želimo posaditi manjše drevo, se odločimo za podlago kutina MC, vendar ta zahteva kakovostna tla in je zelo občutljiva na visok odstotek apna v tleh, sušo in nizke temperature. Vpliva na zgoden začetek rodnosti, drevesa pa obvezno sadimo ob opori. Pri zimski rezi obvezno odstranimo vse koreninske izrastke pri osnovi, saj drevo slabijo. Tako kot jablane, cepljene na sejancu, tudi hruške na tej podlagi pozno vstopijo v obdobje rodnosti, vendar drevesa zaradi moči rasti in globljega koreninskega sistema bolje prenašajo sušo.

Belgijska, nizozemska in italijanska rez

Za gojenje in rez mladih dreves veljajo podobna pravila, kot smo jih že opisali pri oblikovanju gojitvenih oblik vretenastega grma, sončne osi in palmet. Pri rezi v obdobju rodnosti pa se lahko odločimo med različnimi tipi rezi: med belgijsko, nizozemsko in italijansko rezjo. Pri belgijski puščamo na rodni veji tretjino dvoletnega, tretjino triletnega in tretjino večletnega lesa. Ta način se je v naših razmerah izkazal za najboljšega, saj je preprost in zelo učinkovito vpliva na tvorbo kakovostnih plodov in rodnih brstov za prihodnje leto. Nizozemski način rezi je precej drugačen, saj na rodni veji izrežemo vse vegetativne poganjke in dodatno razredčimo rodne brste. Italijanski način je za naše razmere neprimeren, saj se glavni čas rezi prestavi v spomladansko obdobje (sredina maja), ko je zaradi vlažnega vremena in višjih temperatur veliko tveganje okužbe s hruševim ožigom.

Posebnost hrušk je velika raznolikost v bujnosti posameznih žlahtnih sort, zato moramo pri bujnih sortah (kot sta viljamovka in konferans) rezati manj, da ne pospešimo rasti bohotivk in porušimo razmerja med rastjo in rodnostjo. Pri teh je priporočljivo v avgustu privezovati in upogibati enoletne pokončne poganjke in tako spodbuditi diferenciacijo rodnih brstov.

Še o orodju

Za oblikovanje krošnje pri sadnem drevju in njeno vzdrževanje uporabljamo različna orodja. Najpomembnejše so seveda kakovostne sadjarske škarje, s katerimi odstranjujemo predvsem tanjše veje (do 2 cm premera), lahko pa se odločimo tudi za pnevmatske škarje, ki odrežejo vejo na stisnjeni zrak. Pri večjih drevesih so nepogrešljive tudi teleskopske škarje na ročajih različnih dolžin, s katerimi dosežemo večino vej s tal. Debelejše veje najlažje odstranimo z žagami tipa lisičji rep. Predvsem pri hruškah pazimo, da rez opravimo v obdobju mirovanja in ne režemo spomladi, ko je nevarnost okužbe z bakterijskim hruševim ožigom velika. Orodje moramo pred rezjo in po njej obvezno tudi razkužiti.

Delo in dom, 17. marec 2010