Lahko je reči, bomo pa jedli več krompirja, fižola, zelja in repe, ki so nekdaj blažili pomanjkanje, vendar je za lastno pridelavo treba imeti obdelovalno zemljo, pridnost in za daljše spravilo primeren prostor. Četudi se pravi odgovori na zaostrene razmere skrivajo v dvigu samooskrbe s hrano na državni ravni, lahko vrtnarskim začetnikom pomagamo z osnovnimi informacijami.

Po premisleku smo se odločili, da bomo pisali o krompirju, fižolu za zrnje in korenovkah, saj so pri nas prehransko pomembne, iz njih pa je mogoče pripravljati raznolike samostojne jedi in enolončnice. Na vrtu, kjer želimo pridelati čim več hrane za družino, pa bodo predstavljale le del kultur. Za zdrav vrt in dober pridelek sta namreč pomembna raznolikost kultur in kolobarjenje. O priporočilih Miše Pušenjak za samooskrbni vrt boste na naši spletni strani lahko brali v prihodnjih dneh.

Krompir

Krompir sadimo aprila oz. takrat, ko je temperatura tal konstantno vsaj 8 °C. Semenski krompir kupimo, da se čim bolj izognemo okuženosti z boleznimi, ki so zadnja leta zelo razširjene. Gomolje lahko pred sajenjem nakalimo.

Krompir sadimo na isto površino le vsako četrto leto. Sadimo na globoko prerahljana tla, ki smo jim jeseni dodali 2,5 kg uležanega hlevskega gnoja na kvadratni meter ali spomladi pred sajenjem do 3 kg komposta. Kupljena organska gnojila doziramo po navodilih, priporočenih količin ne presegamo. Za ozimnico sadimo pozne sorte, ker bodo dalj obstojne, izberemo na krompirjevo plesen odporne ali tolerantne sorte.

Gomolje posadimo v jarke 10 cm globoko, v vrsti za en čevelj narazen, vrste naj bodo oddaljene vsaj 65 cm – to pomeni ne več kot 5 gomoljev na kvadratni meter. Ko bo krompir vzklil, ga bomo namreč večkrat okopali oz. rastline osuli, za kar potrebujemo prostor. Pobirali ga bomo od srede poletja do jeseni, odvisno od sorte.

Za 100 kvadratnih metrov površine bomo potrebovali pribl. 25 kg semenskega krompirja z gomolji debeline od 35 do 55 mm. V dobri letini lahko pričakujemo tudi 10-krat toliko pridelka.

Za skladiščenje krompirja moramo imeti čim bolj mrzlo klet (nad 4 °C) z zelo visoko zračno vlažnostjo, da bo pozno kalil in se ne bo sušil.

Fižol za zrnje

Če nameravamo pridelovati fižol za zrnje, imamo na razpolago tako nizke kot visoke sorte (slednje potrebujejo oporo ob kolih ali vrvicah, razpetih do žice na višini), pozorni pa smo, da ne kupimo sort, namenjenih za stročje. Sort je nešteto, najbolj priljubljene nizke sorte so nizki češnjevec, nizki borlotto, etna, zorin, ribnčan, pasulj, od visokih pa sivček, visoki češnjevec, visoki borlotto itd. Tradicionalno je pri nas za zrnje bolj priljubljen visoki fižol, kar je povezano tudi z vlago pri tleh, ki veča težave z boleznimi.

Nizke sorte za zrnje sejemo neposredno na gredice od konca aprila do konca julija, visoke pa od prve tretjine maja do srede julija. Fižola ne sejemo na površine, ki so bile v zadnjih letih pognojene s hlevskim gnojem, visokim sortam dodamo nekaj vrtnega komposta.

Nizki fižol sejemo v vrste od 1 do 2 zrni na 10 cm, vrste naj bodo od 30 do 40 cm narazen. Visoke sorte sejemo v kupčkih od 6 do 10 zrn na eno preklo ali ob eno vrvico, kupčki naj bodo 1 m narazen, med vrstami pa naj bo skoraj 2 m presledka. Ker naredi fižol ob opori veliko listne mase, je tolikšna razdalja pomembna zaradi zračnosti – da se na rastlinah ne zadržuje vlaga (bolezni). Fižol večkrat okopljemo, v času cvetenja zalivamo.

Čas obiranja je odvisen od sorte, od sede poletja naprej. Obiramo šele takrat, ko se stroki začnejo sušiti. Sušimo najmanj teden dni s stroki vred v senci. Suho zrnje je priporočljivo vsaj za 10 dni globoko zamrzniti, da uničimo razvojni krog hroščka fižolarja.

Korenovke

V skupino korenovk sodijo vrtnine iz več skupin, kot so kobulnice (korenje, peteršilj, pastinak, zelena), križnice oz. kapusnice (repa, rumena koleraba, redkev, črna redkev) in lobodovke (rdeča pesa, navadna pesa), zato jih sejemo ob različnem času, vse, razen toplotno občutljive rdeče pese, pa lahko pustimo v zemlji dolgo v jesen.

Njihove najpomembnejše skupne lastnosti so velika prehranska vrednost, to, da jih poletne vremenske ujme zaradi korenov v zemlji ne poškodujejo tako kot druge vrtnine, in to, da jih lahko čez zimo, če nimamo mrzle in vlažne kleti, skladiščimo v zasipnici. 

Zasipnica je zaboj nekje na hladnem, kjer temperatura ne pade pod 2 °C (lahko tudi v rastlinjaku ali v jami v vrtnih tleh), v katerega korene v plasteh zakopljemo v vlažno mivko, droben pesek ali zemljo. Korene prej očistimo drobnih koreninic, ne peremo jih. Tako ohranijo svoje lastnosti do pol leta, izgubijo manj hranilne vrednosti, kot če bi jih zamrzovali.