Za nami je najbolj vroče poletje v zgodovini, ki je podrlo kar nekaj vročinskih rekordov. Prav tako smo bili deležni rekordnih padavin, zaradi katerih nekaj časa ni bilo potrebe po zalivanju vrtov. Kako pa je z zalivanjem vrta jeseni?
Ko se vrtnarska sezona približuje koncu, je čas, da ponovno pretehtamo svoje navade zalivanja in ga prilagodimo novemu letnemu času ter potrebam jesenskega vrta. Z nižanjem temperatur in naraščanjem vlažnosti so rastline pod precej manjšim stresom kot v vročih poletnih mesecih. Posledično vsakodnevno zalivanje ni več potrebno, predvsem zato, ker je v zraku ogromno vlage, sončni žarki pa niso več tako močni.
Pogostost zalivanja bi morala temeljiti na vsebnosti vlage v tleh in ne rutinskem urniku. V poletnih mesecih smo si sicer rutino pogosto lahko dovolili, saj je vrt zaradi vročine potreboval redno oskrbo z vodo. V jesenskem času pa je bolje, če za nekaj časa odložimo zalivalko in vrtno cev ter vrt samo opazujemo. Ko opazimo, da so tla suha, vrt zalijemo. To se bo v tem času najverjetneje zgodilo približno enkrat na teden. Seveda v primeru, da deževja ne bo. V nasprotnem primeru bo dovolj, če za zalivalko poprimemo na primer za konec tedna.
Najbolje je, če redno preverjate situacijo tal. Preverite vlažnost nekaj centimetrov pod površjem, da ocenite njihovo stanje. Če so tla čutiti hladna in vlažna, po zalivanju ni potrebe. Enak test s prsti, ki se uporablja za tla, vam lahko pomaga ugotoviti tudi, kdaj so zalivanja potrebne rastline, ki so posajene v loncih. Še posebno pozorni moramo biti na tiste, ki rastejo v glinenih, saj glina nase vleče vlago. Ko je zemlja v njih suha, lončnice temeljito nalijemo, nato pa zopet pustimo, da se zemlja osuši in šele takrat dolijemo vodo.
V tem času dozorevajo še zadnji paradižniki, jajčevci in podobna zelenjava. Nekateri vrtnarji pravijo, da bodo rastline s plodovi pohitele, če jih nehamo zalivati in jih prepustimo naravnim razmeram. Če pa se jih vseeno odločimo zaliti, je najbolje, da rastline z vodo oskrbimo tik ob korenini.