Zgodnje setve vrtnin: Staro seme ni za nizke temperature

Solata

Od krhkolistnih solat spomladi sejemo na prosto najprej sorte bistra, vegorka in posavka, braziljanka in ameriška rjavka, zelo zgodaj prideta na vrsto tudi mehkolistni sorti majska kraljica in atrakcija (prvo sejemo do začetka, atrakcijo pa do sredine aprila). Tudi krhkolistno gentilino, ki namesto glavic naredi rozete, lahko sejemo že zgodaj spomladi. Ta braziljanko in ljubljansko ledenko je čas vse do sredine maja, za ledo pa do konca maja.

Za solatno seme resda velja, da kali že pri temperaturi 5 °C, vendar je priporočljivo, da je čim bolj sveže, saj s starostjo izgublja energijo kaljivosti, ki je pri nizkih temperaturah odločilnega pomena. Nekaj let staro seme torej prihranimo za pozneje, ko bodo tla top­lejša. Kakor zadnja leta venomer ponavljamo, so podatki o tem dosegljivi na spletni strani Agencije za okolje (www.arso.gov.si/vreme/napovedi in podatki/agro_podatki.html). Na veliki petek je le v Portorožu in Biljah v Vipav­ski dolini temperatura tal dosegla med 8 in 9 °C, medtem ko je v Ljubljani komaj prilezla do spodnje meje za setev solate, v Šmartnem pri Slovenj Gradcu pa je bila le stopinjo do dve nad lediščem. A razmere se v pomladnih dneh zelo hitro spreminjajo, tako navzgor kot navzdol.

Ko se zemlja ogreje na 5 °C, presajamo na prosto tudi sadike, na gredice v rastlinjaku pa že dva tedna prej. Medtem ko lahko agrokoprena sadiko na prostem zaščiti, da ji je topleje, pri kaljenju semena ne pomaga.

Pri neposredni setvi solato, ki ima drobno in lahko seme, večinoma nasejemo pregosto, zaradi česar veliko rastlin predčasno pobegne v cvet. Ker vse solate ne potrebujemo naenkrat, je bolje, da vsak teden v lončke posejemo od 10 do 20 rastlin (oz. kolikor jih bomo v takšnem času porabili) in jih, ko dosežejo pravšnjo velikost, po obrokih presadimo na gredice. Sejanje solate kar povprek ni priporočljivo tudi zato, ker rastlin ne moremo okopati, prerahljati tal, kar lahko povzroča zdravstvene težave, gnitje, in kot rečeno, uhajanje v cvet. Med vrsticami naj bo 30 cm prostora, če bomo čakali na glave ali rozete, oziroma 25 cm, če bomo solato porezali kot berivko. V kolobarju solata uspeva na vseh gredah, tistih, ki so bile prej gnojene ali negnojene. Za slovenske sorte, kot so ljubljanska ledenka, leda, bistra, pa tudi za dalmatinsko ledenko, je sploh značilno, da jim ne ustreza prebogata zemlja. Gredic ni treba posebej prekopati, samo prerahljamo jih z motiko in poravnamo z grabljami. Velja pripomniti, da je solata svetlokalilka, zato nam semena ni treba prekrivati s prstjo, le rahlo ga pritisnemo vanjo.

Opozorilo, da gredice ne smejo biti pregnojene z dušikom (tudi ne tik pred sezono pognojene s hlevskim gnojem), si je treba še bolj kot pri solati vzeti k srcu pri špinači. Presežek dušika poleg prehitre rasti poveča kopičenje nezaželenih nitratov v listih, ki bodo naša hrana. Samo z zelenjavo resda težko zaužijemo preveč nitratov, a velja si zapomniti, da ti vrtnini raje pobiramo, ko je sončno in svetlo, ne pod večer, ko je v listih nitratov več.

Vse špinačnice oddajajo v tla posebne kemične snovi, zaradi katerih zahtevajo zelo širok kolobar in ne prenesejo pogoste setve na istem mestu. So zelo zahtevne glede vsebnosti kalija v tleh, hvaležne pa so tudi za okopavanje in vzdrževanje rahlih tal. Ne prenašajo zastajanja vode.

Špinača je rastlina hladnih območij, zato bo najbolje vzklila v ne prevročih tleh. Tudi za rast ji vročina ne ustreza, saj gre takrat zelo hitro v cvet. Na prosto jo lahko posejemo že kmalu po koncu zime, ko tla niso premokra za obdelavo; vsako leto na novo kupljeno seme sejemo v plitve jarke, ki smo jih potegnili z motiko in so 20 cm narazen. Ko so rastline večje, jih razredčimo na osem centimetrov. Pridelek nabiramo tako, da porežemo vso rozeto ali le obiramo zunanje liste.

Druge špinačnice, kot so francoska špinača ali loboda in blitva, sejemo pozneje. Vrtna loboda dobro kali, ko se tla segrejejo na 10 ˚C, to je navadno v začetku maja, takrat sejemo tudi blitvo, medtem je plazeča se novozelandska špinača takšna toploljubka, da kali šele pri 20 ˚C. Če se nam rastline na stalni gredici ne zasejejo same, konec maja posadimo sadike, vzgojene na toplem.

Kapusnice

Navadili smo se, da pri večini kapusnic sadimo sadike, ki jih preselimo na prosto, kakor hitro nočne temperature ne padejo več pod 5° C. V morebitnih hladnejših nočeh jih pokrijemo z agrokopreno.

Kapusnice namreč ne marajo dolgega dneva in vročine. Posebno občutljiva sta cvetača in zelje. Na vrtu ju zato gojimo samo spomladi in jeseni. Na prosto presajamo zelje, cvetačo in brokoli od konca marca do konca aprila. Marca je že čas tudi za sadike nadzemne kolerabice in ohrovta, druge naj počakajo do aprila. Pri gnojenju z organskimi gnojili spadajo kapusnice na prvo poljino, to je na gredice, ki so bile jeseni gnojene s hlevskim gnojem. Izjema je kolerabica (nadzemna), ki jo lahko pridelujemo na prvi ali drugi poljini. Kljub temu da so dokaj požrešne, hlevskega gnoja ne sme biti več kot 2,5 l/m2. Uporabimo lahko tudi domač kompost (4 l/m2). Odlično uspevajo na gredicah, kjer smo preteklo leto pridelovali fižol, bob, sojo ali grah. Ker imajo kapusnice zelo globoke korenine, je treba gredo zanje globoko prekopati.

Špargelj

Zdaj je čas, ko so v specializiranih vrtnarijah naprodaj enoletne sadike šparglja, s katerimi v Sloveniji najpogosteje zasnujemo nasade te vrtnine. Resnici na ljubo gre za svitke korenin oz. štrenam podobne podzemne dele špargljev v času mirovanja. Priporočljivo jih je saditi marca in aprila, ko se tla segrejejo na 12 ˚C.

Sadike v obliki šopov korenin sadimo v jarke, ki naj bodo pri dnu široki vsaj 25 cm in prav toliko globoki, zgoraj pa širši. Na lažjih tleh naj bo globina večja. Sadika se z leti dviguje (spodaj odmira, zgoraj dela nove poganjke). Pri sajenju korenin ne prikrajšujemo. Polagamo jih tako, da so brsti na sadiki obrnjeni v smeri vrste, korenine pa razdeljene na oba dela jarka. Jarke zasipamo postopoma, najprej nasujemo od 5 do 10 cm zemlje, nato med vegetacijo to ponovimo ob vsakokratni obdelavi tal. Zemljišče popolnoma zravnamo jeseni, ko odstranimo nadzemne dele špargljev. Šparglje prvič pobiramo dve leti po sajenju enoletnih sadik. Če sadimo nekajmesečne sadike, vzgojene iz semena, čakamo na pridelek leto dlje kot pri sajenju korenin.

Pri šparglju je najpomembnejše, da je prst globoko obdelana, saj naredi zelo globoke korenine, dobro odcedna, dobro preskrbljena z organsko snovjo in da lahko predvsem v prvem letu nasad namakamo. Raven talne vode mora biti vse leto pod metrom globine.

Če pozno pozimi oziroma zgodaj spomladi, pred odganjanjem, nad rastlino nasujemo zemljo v grebene, spomladi iz njih pobiramo beljene šparglje ali beluše. So milejšega okusa z manj grenčin kot zeleni ali vijoličasti. Zelenih špargljev ne gojimo v grebenih, ampak pustimo mlade poganjke rasti na svetlobi, da se obarvajo. Imajo izrazitejši okus ter vsebujejo več vitaminov in drugih snovi.