Argentinska doga: za dobre plavalce proti toku

Razumeti takšne pasme zahteva poznavanje njihovega zgodovinskega razvoja in predvsem nekaj zdrave družbene kritičnosti. Kar nekaj držav, na primer Velika Britanija, nekatere zvezne države ZDA, Avstralija in Danska, je zakonsko opredelilo nevarne pasme psov, ki so ali prepovedane ali je treba zanje imeti dovoljenje državnih organov. Argentinske doge se redno pojavljajo na teh seznamih, predvsem zaradi svoje preteklosti. Za vzpostavitev pasme je zaslužen Antonio Nores Martinez, argentinski zdravnik in kirurg, ki je leta 1928 registriral argentinske doge kot lovske pse na veliko divjad in zveste pse čuvaje. Pasmo je razvil s križanjem številnih psov – od nemške doge, bokserja, irskega volčjega hrta in drugih, za osnovo pa je uporabil staro pasmo iz Argentine, kordovskega borbenega psa. In tu so korenine njihove neslavne preteklosti. Zdaj že izumrlo pasmo psov, poimenovano po argentinski provinci Cordoba, so v zad­njih stoletjih uporabljali za pasje boje, v Južno Ameriko pa so menda prišli že s konkvistadorji, ki so jih uporabljali pri nadzoru in discipliniranju sužnjev in domorodcev. Argentinske doge od vsega začetka veljajo za lovske pse in lastniku zveste čuvaje in zdaj je to edina avtohtona argentinska pas­ma. Lovski lobi je v njih odkril pravi potencial za lov na divje svinje in ameriške divje mačke, predvsem pa so jih veleposestniki radi uporabljali za čuvanje imetja, zato so prosto živele po velikih dvoriščih in vrtovih okrog hiš.

Iz preteklosti v sedanjost

In kaj njihovi geni in mišičasto telo povedo o njihovi preteklosti? Vzrediteljica in poznavalka pasme Karolina Schlegel iz Ajdovščine pravi, da pravzaprav nič, če je na drugi strani povodca ljubitelj psov, ne nastopač z mišičasto pasjo trofejo. Sodobna kinologija selektivno odstranjuje agresivna nagnjenja psov iz pasem in tudi lovski nagoni za lovljenje divjih svinj in pum dandanes pri teh dogah niso več potrebni. Če že kje tiči problem za nesocializiranost psov, je to zagotovo v lastnikih, serijskih vzrediteljih psov za denar ter v pomanjkanju časa, ki ga moramo posvetiti tako mlademu kot staremu psu vsak dan.

Zagotovo pa vsak napad na človeka, ki ga zasledimo v medijih, deluje na nas psihološko in zato se velikokrat nagonsko bojimo velikih mišičastih pasem. Karolina nam našteje svoje stroge zahteve pri vzreji argentinske doge in pravi, da morebitne kupce tudi odslovi, če od njih ne dobi zagotovila, da bodo s psom obiskovali tečaje socializacije in ga ustrezno in institucionalno šolali. Zakaj takšna previdnost, če psi sami po sebi niso napadalni in nevarni? Psa, ki tehta dobrih 40 kilogramov, je treba fizično in umsko obvladovati, na brezbrižnem zasanjanem sprehodu bi nas lovljenje sosedove mačke namreč kaj hitro pokosilo po tleh. Odgovorno lastništvo obsega tudi proces vključevanja psa v pasjo in človeško družbo, da se bo štirinožec povsod počutil domače oziroma kot doma, da se z njim znamo obnašati med ljudmi in da za druge njegova navzočnost ni moteča, čeprav se ga morda bojijo. Poleg tega je na urbanih površinah in med ljudmi treba psa že od malega privajati na nošenje nagobčnika. S tako odgovornim ravnanjem bi sebi in »nevarnim« pasmam prihranili tudi kakšno medijsko napihovanje.

Čari in pasti dedovanja

Argentinske doge so vztrajni in žilavi psi, ki imajo zanesljiv značaj goničev in prinašalcev ter zelo razvit voh. Zaradi teh lastnosti jih uspešno in predvsem koristno uporabljajo v policiji in vojski, drugače pa veljajo za izvrst­ne družinske pse, vdane gospodarju ter dobrodušne in prijazne v družbi otrok. So poslušni in razmišljujoči psi, zaradi tega morda kdaj tudi leni, saj preračunljivosti za lastno korist ne poznamo samo med ljudmi. Imajo mišičasto telo z močnimi kostmi, prekriva pa jih bleščeča in kratka dlaka povsem bele barve. Lise po kožuhu kakršne koli druge barve so na razstavah razlog za diskvalifikacijo. Dosežejo kar zavidljivih 58 do 60 centimetrov plečne višine, psice tehtajo okrog 35 kilogramov, samci tudi 45 kilogramov in več.

Glede nege ne veljajo za zahtevne, je pa njihova »albinska« podoba lahko občutljiva, saj se na kratki dlaki ob nepravilni prehrani ali napačnih razmerah za bivanje kaj hitro pojavijo alergije ali izpuščaji. Pri vseh psih belih odtenkov, kot so tudi dalmatinci, beli bokserji ali beli bulterierji, se pogosteje pojavlja genska deformacija dedne gluhosti. S Karolinino pomočjo so zato tudi v Sloveniji organizirali teste BAER, s katerimi se lastniki lahko prepričajo o zdravi genski zasnovi svojih psov, še posebno če jih nameravajo vključiti v vzrejo. V vseh drugih pogledih imamo pri argentinskih dogah opraviti z vzdržljivimi psi, ki seveda potrebujejo veliko dvorišče, stalno človeško družbo in predvsem veliko gibanja na prostem.

Morebitne bodoče lastnike velikih psov je treba spomniti tudi na nemajhne stroške, povezane s hranjenjem takšne živali. Za argentinske doge, ki ima bogato mišično maso, je obilno hranjenje, zlasti v dobi odraščanja, nujno. In s hrano oziroma pozitivno motivacijo je pri njihovi vzgoji mogoče doseči prav vse, od vragolij do kinoloških izpitov iz poslušnosti. V kinologiji je skrite veliko nekonvencionalnosti in o tem smo se spet prepričali tudi v Ajdovščini. Razbijanje stereotipov o agresivnih pasmah je zagotovo stvar ozaveščanja, da krvoločnost ni preprosto podedovana ali prisotna v psih samih, če je v sebi nimajo lastniki. Dokazati drugače in upreti se zgodbam iz rumenega tiska, v tem se zagotovo skriva tudi nekaj zdrave družbene kritičnosti.