Njihov naravni življenjski prostor so suhe savane z redkim drevjem v podsaharski Afriki, najdemo jih od Čada v osrednji Afriki do obal Gvinejskega zaliva in Senegala ob atlantski obali. Na teh območjih so številčno dobro zastopane. Med iskanjem primerne hrane se selijo na daljše razdalje in kmetom na poljih koruze in prosa povzročajo škodo. Zaradi omejevanja lova so vse vrste papig zavarovane s konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), zato je uvoz in izvoz ujetih prostoživečih ptic nezakonit. Senegalske papige se kot okrasne eksotične ptice v Evropi pojavljajo že od 15. stoletja, vendar jih je nekdaj le redkim lastnikom uspelo v ujetništvu tudi razmnoževati. Zdaj, po dolgo uhojeni poti udomačevanja, jih izkušeni vzreditelji nekoliko laže uspešno parijo. Lahko rečemo, da so se drugačnim razmeram in življenju že prilagodile, vsekakor pa je polno gnezdo za lastnike teh afriških zelenk vedno znova uspeh in ponos.

Majhne med velikimi

Senegalske papige so živalski družabniki za vse življenje, saj v ustreznih razmerah dočakajo starost tudi do 50 ali 60 let. Simona Maček iz Laz pri Planini živi v sožitju z različnimi vrstami papig že vse življenje. »Senegalke po velikosti ne spadajo prav med orjake, dolžina od konca repa do vrha glave je približno 23 centimetrov, največje vrste ar dosežejo namreč sto centimetrov. Ne smemo misliti, da so samo okrasne ptice, ampak so kar družinski člani s svojim značajem, družabnimi potrebami in vzgojnim potencialom,« pripoveduje.

Znotraj vrste senegalskih papig ločimo tri podvrste, ki se razlikujejo po obarvanosti perja na trebuhu: najpogostejša je rumena, poleg nje pa sta značilni še oranžna in rdeča. Ker se med sabo parijo, je podvrsto težko določiti, prav tako je na oko težko razločiti samice od samcev. Glavna razlika je, da so samice bolj zeleno obarvane na spodnji strani repa, medtem ko samci tam ohranjajo barve svoje podvrste, torej rumeno, oranžno in rdečkasto. Prepoznavni znak vrste je še temno siva glava, ki je pri samicah malo svetlejša in tudi malo manjša, kar pa je na prvi pogled skoraj nemogoče opaziti. Danes si za natančno določitev spola pomagajo z analizami DNK. Za vse papige, ki izvirajo z afriške celine, v splošnem velja, da imajo kratek rep – nimajo dolgih repnih peres, po katerih lahko drugod papige že od daleč ločimo od drugih ptic.

!!galerija!!

Ne na soncu in na prepihu

Pri hranjenju nimajo posebnih ali eksotičnih zahtev, predvsem potrebujejo dovolj raznovrstno mešanico semen ter sveže sadje in zelenjavo. Glede na življenjski slog v naravnem okolju so to ptice, ki so bolj plezalke kot letalke. Zato so nepogrešljiva oprema vsake kletke različno vejevje in razna obešala, za brušenje kljuna in krempljev pa potrebujejo sveže veje mehkejšega lesa (npr. jablane ali vrbe). »Zelo priporočljivo jih je privaditi na občasno prhanje ali kopanje, najlaže kar z manjšim razpršilcem, seveda pa se bodo tudi same namočile v dovolj veliki posodi z vodo in tako skrbele za higieno. Ker vsako živo bitje potrebuje svoj mir, je priporočljivo, da pticam, če živijo v istih prostorih kot mi, zvečer in čez noč prekrijemo kletko. Tako nam bodo tudi zjutraj pustile kakšno minuto dlje spati in nas ne bodo želele priklicati že s prvimi sončnimi žarki,« svetuje Simona. Temperatura v prostoru, kjer imamo nastanjene ptice, se ne sme spustiti pod pet stopinj Celzija, prav tako ne smejo biti dolgo na soncu ali prepihu.

Afriški značaj

Sogovornica nas tudi opozori, da je treba papigo začeti vzgajati, ko je še mlada, saj je le to zagotovilo, da bo živela umirjeno in bo lahko postala naša družabnica. Brez večjih težav jo lahko naučimo izgovarjave nekaj besed, čeprav senegalskih papig ne štejemo med večje govorce.

S svojim vedenjem pa so te zelene afričanke lahko pravi mali klovni, ležerno se valjajo po hrbtu in si hkrati grizejo nohte, kot kakšne razvajene mačke. Sproščene postanejo, če so v varnem okolju in če s svojimi vragolijami pritegnejo našo pozornost. So pa tudi prave umetnice za organizacijo in izvedbo pobega, kakor da bi ves čas premišljevale, kako bi nas pretentale. Današnje generacije eksotičnih ptic so veliko mirnejše od tistih izpred dvajsetih let in več, ko so jih lovili v naravi in jih poskušali udomačiti. Ne glede na to, da imamo zdaj opraviti s senegalskimi papigami, vzrejenimi v ujetništvu, pa so še vedno ptice z značajem iz naravnega okolja, zato lahko ob nepravilni socializaciji in vzgoji postanejo nadležne in agresivne živali, ki nam bodo uničevale stvari ali nam drugače belile glavo.