Epilepsija je lahko dedna, lahko pa jo sprožijo različna predhodna bolezenska stanja, kot so razni tumorji (predvsem glave), poškodbe glave, možganske krvavitve ali kap, vnetja, ki prizadenejo možgane, zastrupitve (najpogosteje kakšen antifriz, strupi za polže, pa tudi kakšna zdravila, antiparazitiki, škropiva, neprimerna hrana, kot je čokolada in drugo) in nekatera druga bolezenska stanja. »Najpogostejši pa so primeri, ko ni nekega posebnega vzroka,« pove Oman in nadaljuje: »Če imata epilepsijo oba starša, obstaja velika verjetnost, da se bo z njo spopadal tudi mladič, zato se psi, ki imajo ugotovljeno epilepsijo, naj ne bi parili.«

PREBERITE ŠE: ZASUK ŽELODCA PRI PSU: STANJE, KI ZAHTEVA NUJNO VETERINARSKO POMOČ

Bolj rizične pasme

K epilepsiji so bolj nagnjeni zlati prinašalci in labradorci, nemški, belgijski ter mejni ovčarji, beagli, pudlji, jazbečarji …

K epilepsiji so bolj nagnjeni zlati prinašalci in labradorci, nemški, belgijski ter mejni ovčarji, beagli, pudlji, jazbečarji …, pri katerih pride do pojava bolezni lahko že v zgodnji starosti oziroma v prvih petih letih življenja. Zato se je ob nakupu teh pasem priporočljivo o tej bolezni bolje podučiti. Za nekatere pasme že obstajajo genski testi. »Pri mlajših, zvedavih psih lahko tudi hitreje pride do zaužitja česa neželenega in posledične zastrupitve. Starejši psi pa pogosteje zbolevajo zaradi drugega vzroka, druge osnovne bolezni, predvsem kakšni tumorji, kapi, ali bolezni drugih organov in posledično spremembe v sestavi telesnih tekočin, hranil, hormonov, mineralov, odpadlih produktov …«

Epilepsija v dveh stopnjah

Za skrbnike je prvi prepoznani napad navadno tisti, ki se odrazi v hudi obliki. Vendar do epilepsije lahko prihaja veliko prej. Lahko je le delna, le na določenem delu telesa, odvisno kolikšen del možganov je prizadet.  Na splošno pa epilepsija poteka v treh stopnjah. Na prvi stopnji pes kaže nemirno, zmedeno vedenje, se bolj drži skrbnika, ali se nekje skriva, lahko se slini … Opazimo lahko nenadzorovano krčenje mišic na določenem delu telesa, predvsem glave. Ta stopnja je lahko od nekaj ur do nekaj dni pred pravim napadom.

Napad lahko traja od nekaj sekund do nekaj minut.

Na drugi stopnji pride do pravega napada, ki ga prepoznamo po izgubi zavesti, navadno obležijo na boku. Ob tem se celotno telo trese, je v krču, nenadzorovano trza. Ob tem se lahko kam udarijo, poškodujejo, lahko pregriznejo jezik, zato nemalokrat vidimo kri. Ne gre pa za spontane krvavitve. Na gobčku se pojavi pena, psi se slinijo (ne zmorejo požirati, pogosto niti dihati). Lahko nenadzorovano iztrebljajo. Napad lahko traja od nekaj sekund do nekaj minut. Dlje časa trajajoči so navadno že ob napredovani bolezni.

Po napadu so psi zmedeni, lahko izgubijo orientacijo, ravnotežje in se nemočno opotekajo,  tavajo naokrog, lahko začasno oslepijo … Nekateri postanejo zelo žejni, lačni. Drugi so prestrašeni, se stiskajo skrbniku ali skrivajo.

Nepričakovano

Epileptični napadi se navadno zgodijo nenadoma, brez nekega posebnega sprožilca, navadno, ko pes počiva, spi, je sproščen. Lahko pa se kažejo kot slabšanje stanja, še posebno, ko gre za epilepsijo iz drugih vzrokov. V teh primerih jih lahko sproži močan zvok ali svetloba, stres, strah, obremenitev, utrujenost, lahko gonitev ali pa, ko strupena snov preseže prag.

Prva pomoč

Med napadom psa nikakor ne dvigujemo, še manj segamo v gobec, da bi rešili jezik, ali ga objemamo, omejujemo krče.

Če se prvič srečujemo s takšnim primerom, je izredno težko, a zelo pomembno, da ostanemo mirni. Zavedajmo se, da je v času napada, kuža navadno nezavesten, zato razni klici, objemi in tolažbe ne pomagajo. Po sogovornikovem nasvetu je veliko bolj pomembno, da zavarujemo sebe in psa, odstranimo vse, na čemer bi se pes lahko poškodoval oziroma preprečimo padce, neželene udarce. Pri tem ravnamo nežno in psa nikakor ne dvigujemo, še manj segamo v gobec, da bi rešili jezik, ali ga objemamo, omejujemo krče. S tem vse skupaj samo poslabšujemo. Lahko pride do hudega ugriza in tudi poškodb psa. Napad navadno traja nekaj sekund ali minut in vse bo mogoče reševati po napadu, tudi če pes ne diha. »Za veterinarja je zelo pomembno, da si zabeležimo čim več informacij, psa posnamemo, si zapomnimo, kaj je sprožilo napad, koliko časa je vztrajal, kako intenziven je bil. Ob tem pazimo, da ne uporabljamo bliskavic, da s kričanjem ali drugimi glasnimi zvoki ne poslabšujemo zadeve, skratka ustvarimo mirno, varno okolje, v katerem si pes lahko kar najhitreje opomore. Če napad traja dlje časa, se telo psa lahko pregreje, v tem primeru ga hladimo z mokrimi brisačami. Nikoli pa ne pokrivamo z raznimi odejami, misleč, da ga zebe, ali ga tako ščitimo pred svetlobo …«

Kdaj k veterinarju? 

Če je šlo za drug, tretji napad v kratkem času ali če je bil napad zelo hud, obvestimo veterinarja in šele umirjenega psa peljemo k veterinarju.

Po napadu psu najprej omogočimo, da si opomore, z njim komuniciramo šele takrat, ko išče stik z nami. Mu ponudimo vodo, hrano, ga očistimo in pregledamo. Če je šlo za drug, tretji napad v kratkem času ali če je bil napad zelo hud, obvestimo veterinarja in šele umirjenega psa peljemo k veterinarju. Takoj se k veterinarju odpravimo le, če gre za hud napad, ki traja več kot 5 minut, se pes kljub umirjanju napada duši, je vdihnil bruhanje ali vodo, hrano, se je hudo poškodoval, se ne prebudi iz nezavestnega stanja.

Potrditev diagnoze 

Vsako zdravljenje se začne s kliničnim pregledom in anamnezo (čim več koristnimi informacijami skrbnika). To usmerja veterinarja k naslednjim korakom, k naslednjim diagnostičnim pristopom, kot so laboratorijske preiskave krvi, urina ali drugih tekočin,  RTG, UZ, napotitve k specialistom. Če so še dolgo po napadu prisotni nevrološki znaki, lahko sumimo na bolezni, ali poškodbe možganov, kakšni drugi znaki, kot pokašljevanje, bruhanje pene lahko nakazujejo na težave s srcem in pljuči, zaužitje znanih ali neznanih stvari lahko pomeni zastrupitev … Skozi preglede in pogovore s skrbnikom veterinar priporoči naslednje korake. »Diagnozo je mogoče postaviti tudi, če so vse preiskave negativne, v tem primeru, ko izključimo vse morebitne vzroke in druge diagnoze, lahko potrdimo, da gre za tako imenovano idiopatsko epilepsijo - epilepsijo iz neznanega vzroka.«

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od vzroka oziroma postavljene diagnoze. Če je šlo za le en osamljen primer, potem se stanje spremlja, izboljša morebitne slabše pogoje in poskrbi za bolj zdrav način življenja. V primeru ugotovljivih vzrokov se odpravlja te vzroke in njihove posledice s podpornimi terapijami. Vse resnejše primere pa se zdravi z antiepileptičnimi zdravili. Oman pove, da je najstarejše in najbolj poznano zdravilo fenobarbital, ki ima veliko neželenih učinkov, zato je pravilna raba velikega pomena. Lahko se uporabijo ali dodajo tudi druga. Zdravljenje je v večini primerov postopno in dolgotrajno. Velikega pomena je zdravljenje morebitnih osnovnih bolezni, izboljšanje prehrane in druge potrebne spremembe. Potrebno je redno spremljanje pri veterinarju in prilagajanje. Neredko so potrebne tudi večje spremembe življenjskega sloga, zmanjševanje stresa in poskrbeti, da se pes izogiba sprožilcem. Možne so tudi individualne prilagoditve.»Če je potrebna dolgotrajna terapija, nič hudega. Tudi tak pes lahko živi dolgo in srečno, z malo neželenimi trenutki, ki hitro minejo brez večjih posledic. Pomembno je le pravočasno ukrepanje in malo več doslednosti.«