Tanja Kocman in Čarli: življenje v dvoje

Tanja je prepričana, da bi lahko znani Slovenci in Slovenke precej bolj pripomogli k zbiranju denarja za pomoči potrebne, med katerimi so seveda tudi živali. »Slovenija je pri dobrodelnih dejavnostih precej specifična država. Marsikatera medijsko znana oseba se trudi tudi na tem področju, a se včasih javnost odzove čisto nepričakovano. Vedno se namreč sklepa, da če kdo poskuša narediti kaj dobrega, s tem zgolj promovira sebe. A dejstvo je, da eno brez drugega ne gre. Dokler se s takšnimi akcijami opozori na nekatere probleme in se hkrati zbere še kaj denarja, je to zagotovo dobro. Menim pa, da bi se dalo narediti še veliko več,« pove sogovornica, prepričana, da pri boju za boljši svet šteje vsak posameznik.

»Mislim, da je dovolj takšnih posameznikov. Je pa zanimivo, kako me ljudje vedno znova pohvalijo, da sem vzela psa iz zavetišča, in v istem stavku nadaljujejo, da bodo pa sami kupili psa z rodovnikom. Seveda nimam nič proti temu in navsezadnje nisem zdaj mati Tereza za pse iz zavetišča, mislim pa, da bi se bilo treba pred odločitvijo o nakupu psa sprehoditi po zavetišču. Mogoče vam kak kuža tam čisto nepričakovano ogreje srce.«

Sogovornica je zavetišče za zavržene živali obiskala samo enkrat, in sicer ko se je odločila, da bo med tamkajšnjimi varovanci izbrala enega. »Pred tem se nisem nikoli odpravila v azil, saj sem vedela, da ga brez psa ne bi zapustila, doma pa še nisem imela primernih razmer zanj. Tisti dan me je popolnoma očaral Čarli in zato sem se odločila, da bo postal moj. Marsikateremu psu v azilu pa bi veliko pomenilo že to, da bi se človek z njim vsaj sprehodil. Zato mi je precej žal, da zaradi nekih svojih čustvenih zadržkov nisem šla tja že kdaj prej.« Glede na zasedenost pesjakov v zavetiščih meni, da imamo v državi precej pereč problem. »Predvsem ko slišiš zgodbe o nekaterih najdenčkih. Zdi se mi, da je človečnosti vedno manj.« Prepričana je, da bi lahko vsakdo, brez hude izgube časa in denarja, naredil vsaj nekaj za živali. »Zagotovo je ena izmed teh stvari obisk zavetišča in sprehajanje psov. Da še malo pospešimo svoj srčni utrip. Predvsem pa bi poudarila, da ne smemo pogledamo stran, če v svoji okolici opazimo, da kdo grdo ravna z živalmi. Ignoriranje takšnega dogajanja nas namreč ne naredi čisto nič manj krive.«

Tanja je ljubiteljica živali nasploh, čeprav so ji najljubši psi. Težko pojasni, zakaj, saj oprijemljivega razloga ni. »Mogoče zato, ker sem v otroštvu prebirala Pet prijateljev in se mi je zdelo nekaj magičnega imeti štirinož­nega kompanjona, ki te spremlja povsod,« se nasmeji komedijantka. Živali imajo po njenem v sebi nekaj terapevtskega, saj človek pozabi na marsikaj, ko ima ob sebi živo bitje, za katero skrbi. Ko je iz zavetišča vzela Čarlija, je vedela, da mu bo pomagala ravno toliko, kot bo on pomagal njej. In zakaj je iz množice izbrala prav tega črno-belega kosmatinca? »Ko sem prišla v zavetišče, so vsi psi lajali in se zaganjali v ograje, samo ta je povsem brezbrižno prišel do mreže, me povohal, šel proč ter sedel tako, da mi je pokazal hrbet. Takrat sem vedela, da je to to. Malo me je treba ignorirati, da se res ogrejem,« Štajerka navihano pripomni in doda, da se je za psa odločila tudi zato, ker se je pred kratkim osamosvojila, se preselila na svoje, s čimer si je laže izpolnila željo in šla po štirinožca, po katerem je hrepenela že leta. »In zdaj uradno ne živim več sama!«

Njen kosmati sostanovalec z mahajočim repom je dobil ime po njenem najljubšem pisatelju Charlesu Bukowskem, a je skrbnica menila, da je Čarli za slovenske razmere primernejša izbira. Star je približno devet mesecev, po značaju je zelo radoveden, živahen in prebrisan. »Takoj ve, če je naredil kaj narobe, in me potem ves ponižen gleda. Lahko rečem, da je ljubosumen in zaščitniški. Če je kdo drug deležen pozornosti, on pa ne – si jo izbori. Mislim, da mi ničesar ne zameri; če ga namreč skregam, se ponižno odmakne in potem pride od časa do časa preverit, ali sem si že premislila. Hitro se uči in je močno navezan name. Zelo je vztrajen, kadar poskuša kaj doseči; če recimo želi, da bi se šla igrat, bo tudi stokrat vame vrgel svojo gumijasto kokoš. Zdi se, da mi popolnoma zaupa, saj se mi nikoli ne upira. Tako denimo tudi tablete, ki jih dobiva zaradi alergije, brez težav zaužije kar same in mu jih ni treba skrivati v priboljške. Zagotovo ima moj Čarli kakšno negativno značilnost, a mislim, da se da s pravim pristopom vse obrniti v pozitivno.« Lepega vedenja ga sogovornica uči tudi z obiskovanjem pasje šole pri kinološkem društvu v Slovenski Bistrici. Čarli je presrečen, ker se tam lahko igra s psi, ki so približno enake starosti kot on, skrbnica pa je zadovoljna, ker po tem divjanju vso noč spi.

Tanja je med božanjem svojega ljubljenca še povedala, da so bili njuni skupni začetki precej posrečeni. Počasi in postopoma sta se spoznavala in Čarli se prvih nekaj dni sploh ni ločil od nje. »Kakor da bi ga bilo strah, da ga bom zapustila. Naučiti sem se morala vsega, od tega, kaj najraje je, kako pokaže, da mora ven, s čim se najraje igra, kako dolgo spi … Skratka, bilo je pestro, a sva se v štirinajstih dneh povsem navadila drug na drugega. Zdaj se mi zdi, kakor da sploh ne bi bilo življenja brez Čarlija.« Prvo skupno noč jo je kuža naučil, da mora pospravljati čevlje, saj je en par dodobra zgrizel. Drugo noč je enako naredil s toaletnim papirjem, skratka, niti en dan ni bil enak dnevu. »Tako me vsaj prisili, da imam stanovanje res pospravljeno!« Igralka ga vzame povsod s sabo, saj se izjemno rad vozi z avtomobilom, skupaj se odpravita na sprehod, na pijačo s prijatelji, na obiske k družini … Čarli je nasploh zelo družaben kuža, zato se rade volje spoznava z novimi človeškimi prijatelji, prav tako obožuje igranje s pasjimi kolegi. »Le do mačk ima precej odklonilen odnos, perutnine pa se boji.«

Tanja je pred Čarlijem že imela izkušnje s psi in drugimi hišnimi ljubljenci, saj so doma skrbeli za štiri mačke in psa Cezarja. Slednji je bil kodrast mešanček, ki je družino Koc­man spremljal polnih štirinajst let. Za kratek čas je bil pri hiši tudi zajec Piki, za katerega komedijantka pravi, da je bil psihopat. »Vse v naši družini je popraskal, hotel je oploditi mačke, češnje pa je jedel tako, da je izpljunil koščico. V družini Kocman je pač že od nekdaj zanimivo!«