V zavetiščih psom pripišejo pasmo (ali mešanico dveh pasem) glede na videz. Nova raziskava, objavljena v znanstvenem glasilu PLOS ONE, je s pomočjo genskih raziskav poskušala ugotoviti, ali so ocene pravilne.

Raziskovalci iz univerze ASU so določili genotipe 900 psov v dveh zavetiščih v Arizoni in Kaliforniji. Dobili so informacije o treh generacijah predhodnikov vsakega psa. Večinoma so bili mešanci treh pasem, nekateri celo pet, so ugotovili. Točnost opisa pasme, ki so ga določili v zavetišču, je bil 67-odstotna. Ko so hoteli določiti več pasem ob pogledu na psa, je bila točnost ocene samo še 10-odstotna.

»Določitev pasme ima velik vpliv na to, kako se bodo na psa odzvali bodoči posvojitelji,« je pojasnil soavtor Clive Wynne. V zavetiščih v Arizoni in Kaliforniji so bile najpogostejše pasme ameriški staffordshirski terier, čivava in koder, čeprav so ocene veljale za manj kot polovico psov. »Raven genske raznovrstnosti v zavetiščih je presegla naša pričakovanja. Odkrili smo kar 125 različnih pasem. Samo pet odstotkov psov v zavetiščih je bilo čistokrvnih, čeprav velja ocena, da je v zavetiščih skoraj četrtina psov čistokrvnih,« je še dodal Wynne.

Psi, ki jo jim določili zahtevno pasmo, po navadi na posvojitev čakajo dlje. Tiste, ki so jih označili kot pitbule, so na posvojitev čakali več kot tri mesece, so izpostavili raziskovalci. Po njihovem mnenju je bolje, če bi v zavetiščih ocenjevali zgolj vedenje psov in jim na takšen način poiskali primerne posvojitelje.