Zapuščeni in izgubljeni: Idealno zavetišče je prazno zavetišče

V ljubljanskem zavetišču za zapuščene živali načrtujejo gradnjo novega zavetišča, ki bo najsodobnejše v Sloveniji in bo omogočilo boljše razmere za bivanje živali. Ločili bodo bivalne in namestitvene prostore za pse in mačke, v novi veterinarski ambulanti so predvideni ločeni prostori za prostoživeče mačke, s čimer se bo zmanjšalo tveganje prenosa bolezni. Poleg prostorov za socializacijo psov bodo pridobili tudi prostore za socializacijo mačk, kar bo povečalo in pospešilo možnost oddaje tamkajšnjih varovancev, s čimer se bodo približali svojemu vodilu, da je idealno zavetišče prazno zavetišče.

O delovanju zavetišča, nalogah, ki jih oprav­ljajo zaposleni, ter živalih, ki jih vsakodnevno sprejemajo, je spregovorila Nuša Pečnik, vodja šolanja oziroma treningov v tej ustanovi. Med drugim je pojasnila, kako naj ravnamo, če morebiti vidimo oziroma najdemo psa, ki se opoteka ali že več dni tava na nekem območju in je očitno izgubljen ali zavržen. »Najprej preverite, ali je žival res zapuščena in ali ni morda njen skrbnik kje v bližini. Njeno stanje preverite tako, da ne ogrožate lastne varnosti, in o morebitnih poškodbah ali bolezni takoj obvestite zavetišče. Zavetišče takoj obvestite tudi, če žival ogroža okolico (je nevarna ali se je znašla na avtocesti). Če se giblje na zasebnem zemljišču, pa obvestite lastnika zemljišča, ki naj pokliče v zavetišče in dovoli ulov oziroma obvesti urad­nega veterinarja na številki 112.« Tudi če žival ni bolna ali poškodovana in ne ogroža okolja, naj se ji najditelj približa le tako, da poskrbi za svojo varnost, potem pa preveri, ali je na ovratnici (če jo ima) morebiti kontakt skrbnika. Če je ta znan oziroma ga je mogoče ugotoviti, ga je treba obvestiti o najdbi in mu žival vrniti, če ga ni mogoče ugotoviti ali ga obvestiti oziroma ne sodeluje, pa žival odpeljite v zavetišče oziroma pokličite tja. »Če se živali ne morete približati, ji poskusite preprečiti pobeg oziroma ji omejiti gibanje s priprtjem v primeren ograjen prostor in pokličite najbližje zavetišče. Pridržanje živali oziroma spremljanje gibanja je nujno za uspešen ulov,« poudari sogovornica in doda, da je na srečo zaradi obveznega mikročipiranja psov zdaj lažje najti lastnika, kot je bilo nekoč. Od 361 sprejetih psov so jih lani lastniku vrnili 234.

Pregledani in dobro oskrbovani

Vsakega najdenega psa po sprejemu najprej pregledajo, ali ima mikročip, in če ga ima, obvestijo lastnika. Vse nameščene pse najpozneje v 24 urah veterinarsko pregledajo, jim dajo sredstva proti notranjim in zunanjim zajedavcem, jih mikročipirajo, izdajo potni list in jih namestijo v karanteno. Pri psih namestitev v karanteni praviloma traja deset dni, v tem času jih cepijo proti kužnim boleznim, tiste, ki so dovolj stari, pa tudi proti steklini. Pred oddajo v nov dom psičke še sterilizirajo in samce kastrirajo. »Med karanteno vodja treningov skupaj z oskrbniki spoznava in določa značajske lastnosti živali. Na podlagi tega zapisnika določimo vodljivost posameznega psa. Lažje vodljive namestimo v bokse s skupnimi izpusti, saj so psi krdelne živali, ki potrebujejo socialni stik.«

Bolj in manj prilagodljivi

Nekateri štirinožci so lažje vodljivi in se zato tudi hitreje navadijo na življenje v zavetišču, medtem ko psi z večjimi vedenjskimi težavami lahko potrebujejo dlje časa, da se prilagodijo, vendar je vse odvisno od njihovih preteklih izkušenj. Po besedah sogovornice najhitreje oddajo lažje vodljive pse in mladiče, v zavetišču pa dlje ostajajo psi, ki so spregledani zaradi barve, velikosti ali starosti. Težje najdejo primeren dom tudi tistim z več­jimi vedenjskimi motnjami, zato poskušajo s prevzgojo in rehabilitacijo te težave omiliti in živali poiskati izkušenega odgovornega lastnika.

Nič več naključnih sprehajalcev

V ljubljanskem zavetišču je poskrbljeno za vsakodnevno splošno oskrbo, živali po potrebi tudi veterinarsko oskrbujejo in pregledajo specialisti. S pomočjo donacij in dodat­nih finančnih sredstev so lahko zaposlili našo sogovornico, vodjo treninga, kar pomeni nadstandard v obliki vzgoje, socializacije in šolanja psov. Njeno delo zajema usposabljanje in nadzor nad rednimi in novimi sprehajalci zavetišča. »Pred leti so lahko pri nas sprehajali vsi naključni obiskovalci zavetišča, vendar se to ni obneslo. V enem letu smo imeli 700 različnih sprehajalcev, z različnim kinološkim znanjem ali celo brez njega. V Zavetišču Ljubljana dajemo velik poudarek vzgoji, socializaciji in šolanju psov z namenom, da čim prej dobijo nove odgovorne lastnike, zato smo se odločili za nov sistem sprehajanja, ki je že ustaljena praksa v tujini. Usposobljeni redni sprehajalci omogočajo psom boljši in hitrejši napredek, zato morajo pri nas najprej opraviti posebno usposabljanje, cilj katerega je pravilno in dosledno ravnanje s psi.« Na tečaj, ki ga vodita vodja treningov in vodja zavetišča, se lahko vsi, ki jih sprehajanje psov zanima, prijavijo na spletni strani in izpolnjeno prijavnico pošljejo na njihov naslov. Po opravljenem tečaju smejo pse v času uradnih ur samostojno sprehajati, vzgajati in socializirati. Veliko prostovoljcev se odloči za opravljanje tečaja, da bi se tako dobro poučili o odgovornem lastništvu in vzgoji psov, nekateri pa se celo odločijo za posvojitev katerega izmed varovancev zavetišča.

»Opažamo porast števila psov med poletnimi počitnicami in novoletnimi prazniki. Razlog za to ni večji sprejem psov, ampak manjša oddaja zaradi odhodov na dopust. V času novoletnih praznikov se veliko psov izgubi tudi zaradi pokanja petard,« še pojasni Nuša Pečnik in poudari, da se mora odgovoren skrbnik živali iz zavetišča že pred njenim prihodom, da bi se izognil poznejšim nevšečnostim, pozanimati o njenih potrebah in zahtevani dokumentaciji, ki je od letos še strožja. Primerno žival naj si izbere glede na svoj prosti čas, finančne in prostorske zmož­nosti ter zahteve posamezne živali. »Nikakor ne priporočamo izbora živali po njenem videzu, ampak po značaju.«