Gradbena priloga: Lokacija, lokacija, lokacija

Kje se začne sodelovanje med birojem in investitorjem?

Odvisno od posameznega naročila, večina naših projektov se je zgodila prek poznanstev in na priporočilo. Lahko se sicer začne s povpraševanjem po spletu, a najboljše je osebno priporočilo. Kdaj se začne samo sodelovanje, je prav tako zelo različno. Kar nekaj projektov smo izvedli za ljudi, s katerimi smo se poznali že prej in so vedeli, kaj lahko pričakujejo od nas. V teh primerih se je sodelovanje začelo prej, z nekaterimi že v mladosti, ko smo se spoznali. Zato je začetek sodelovanja zelo relativen, sicer pa se načeloma začne formalno po dogovoru o izdelavi idejne zasnove.

Kaj lahko investitor pričakuje od arhitekta, le arhitekturni načrt hiše ali pripravo projektne dokumentacije v celoti?

To je odvisno od biroja, v našem poskrbimo za vse, tudi soglasja, dovoljenja in gradbeno dovoljenje ter nadzor nad gradnjo. Lahko v celoti nadziramo gradnjo ali pa izvajamo le projektantski nadzor. Dosedanje izkušnje kažejo, da so tam, kjer smo bili zraven tako rekoč od osnovne ideje do končne realizacije z umestitvijo pohištvenih elementov, nastali najboljši rezultati. To pa seveda pomeni veliko truda, energije in časa.

Najpomembnejša prednost je, da nastane izdelek, s katerim sta zadovoljna tako investitor kot arhitekt, zlasti pa se investitor v njem zelo dobro počuti. Pred leti, ko sva bila s Špelo (arhitektko Špelo Kuhar, op. p.) še mlajša arhitekta, sva govorila, da arhitekti ustvarimo okvir za naročnika, to pomeni hišo pravilno umestiti v zunanji prostor, ji določiti arhitekturni videz in tudi notranjost, ne določamo pa, kaj postaviti na mizo. V bistvu poskušamo skozi zgodbo projektiranja dopolnjevati znanje oz. pričakovanje, ki ga ima investitor o hiši.

S kako izdelano idejo o hiši pridejo stranke k vam?

Zelo različno. Nekateri imajo jasno vizijo, kakšno hišo želijo, drugi pa ne. Če je vizija naročnika jasna, to za arhitekta ni omejitev, ampak samo dodatna spodbuda, da znotraj že precej določenih stvari naredi presežek, ki bo zanimiv izziv za investitorja. Druga možnost pa je, da investitor pove le nekaj osnovnih podatkov, na podlagi katerih se potem gradi arhitekturna zgodba.

O čem se morate največkrat prej pogovoriti in premisliti z investitorji, ki nimajo tako dobre predstave o hiši?

Premislek je predvsem na začetku, kaj sploh pričakujejo od hiše, zakaj si jo želijo, kaj jim bo prinesla, katere so dobre plati in seveda tudi slabe, o katerih, če zdaj živijo v stanovanju, niti ne razmišljajo. Ali so sploh tip človeka, ki je pripravljen živeti v hiši – v idealni hišici na podeželju – in se vsak dan voziti eno uro v službo in nazaj, ali je to res tisto, kar želijo. Pri projektu gradnje družinske hiše so najpomembnejše namreč tri stvari: lokacija, lokacija, lokacija. Če imaš še tako lepo hišo v nekem nemogočem okolju, je to nesmiselno in nasprotno. Zato je premislek o lokaciji zelo pomemben. Kot primer naj povem, da se kar nekaj znancev po več letih življenja v novi hiši zunaj Ljubljane seli nazaj v mesto.

Kaj si investitorji pri gradnji družinske hiše najpogosteje predstavljajo narobe?

Nihče se ne zaveda, kaj sama gradnja hiše pomeni in kaj to prinese s seboj. Treba je vedeti, da je kljub pogostemu oglaševanju, da vam hišo postavijo v šestih mesecih, to v resnici dolgotrajen proces, ki bo trajal nekaj let. Realni čas od začetka, to je od ideje, da bi hišo imeli, do nakupa parcele, pridobitve dovoljenj in postavitve hiše, se meri v letih, ne v mesecih, slednje je mogoče zgolj v teoriji. Če so ljudje na to pripravljeni, je na koncu rezultat toliko boljši.

V našem biroju delamo tako, da se na prvem sestanku z naročniki pogovorimo, kakšne so želje in ideje, ob pogoju, da imajo parcelo oz. vizijo, kaj bi imeli. Na podlagi tega pripravimo ponudbo in osnovno idejno zasnovo, ki se po dodatnem premisleku pozneje še nadgrajuje. Potrebna sta čas in razmislek. Vsak dodaten čas, ki je namenjen razmisleku, se pozneje bogato obrestuje, zlasti v kakovosti arhitekture in bivalnega prostora. Šele nato sledi projekt za gradbeno dovoljenje.

Kako in kaj vpliva na odločitev o tipu hiše, ali bo klasično grajena, ali bo montažna ali lesena?

Odločitev pade na podlagi pogovora. Večina ljudi sicer še vedno izbere klasično grajeno hišo, ki si jo predstavljajo kot trdno in trajno. To se bo v prihodnosti verjetno spremenilo, saj bo imela lesena montažna gradnja poleg časovne prednosti tudi finančno, zlasti pa trajnostno. Zato strankam, če se le da, ponudimo tudi možnost montažne gradnje.

Kako pa sprejmete odločitev o arhitekturni podobi hiše?

Na zunanjo podobo vplivajo naročnikove želje, arhitekturni pristop, predvsem pa lokacija, ali bo hiša na podeželju, v predmestnem okolju, v mestu ali kje na samem. Vsaka lokacija pomeni drugačen pristop. V marsikatero podeželsko okolje ne sodijo ravne strehe, a tudi z dvokapno se da narediti sodobno hišo, ravna streha ni pogoj za sodobno arhitekturo. V bolj urbanih okoljih ima hiša lahko tudi drugačno, ravno streho.

Kako se določi velikost hiše?

Na podlagi velikosti parcele in lokacije, finančne sposobnosti investitorja in namembnosti hiše. Opažam, da zdaj ni več želje po tako veliki kvadraturi kot v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se gradile prevelike hiše za dve ali tri generacije, zdaj pa je v njih ostal ostarel par. Ni pravila, ki bi določalo, da mora imeti enodružinska hiša s štirimi člani vsaj 80 kvadratov ali 200 kvadratov, to je stvar prej omenjenih dejavnikov. Nekdo si želi dnevni prostor, velik le 30 kvadrat­nih metrov, nekdo pa vidi v res velikem odprtem dnevnem prostoru bogastvo oz. nadgradnjo hiše.

Kako natančno se da opredeliti višina investicije?

Višina investicije se da okvirno določiti že na podlagi idejne zasnove. Bolj ko je hiša ekstravagantna in zgrajena z dražjimi materiali, višja je investicija in tega se naročniki običajno zavedajo. Vendar se da narediti tudi z majhnim in omejenim proračunom zelo zanimivo arhitekturo. To je izziv, ko lahko s klasičnimi materiali in z malo denarja narediš arhitekturo z veliko črko A. Ljudje pogosto ne razumejo, da je tudi to mogoče. Pa ne na račun kakovosti, gre le za organizacijo prostorov, velikost same hiše, zlasti pa izbor materialov.

Kdo vse mora sodelovati pri pripravi projekta oziroma projektne dokumentacije, ki jo investitor na upravni enoti priloži za pridobitev gradbenega dovoljenja?

Postopek pridobitve gradbenega dovoljenja je zdaj nekoliko poenostavljen, da lahko v prvi fazi arhitekti naredimo vse, od vodilne mape, lokacijskih podatkov do zasnove osnovnega sistema, kje bo ogrevanje, kje bo hiša stala v prostoru. Pri drugi fazi, ko gre za projekt za izvedbo, se arhitektom pridružijo drugi strokovnjaki, saj je treba narediti projekt za instalacije, sistem ogrevanja, prezračevanja, priloženi morajo biti natančni izračuni statika. Lahko pa že v prvi zasnovi arhitekti sodelujemo s strokovnjaki za energetska vprašanja, če gre na primer za pasivno hišo.

Kako se projektanti različnih strok usklajujete med sabo in kakšno vlogo ima pri tem investitor?

Vloga investitorja je zlasti v tem, da ima tudi sam vizijo, kaj želi od svoje hiše, ali mu je dovolj, da je moderna in funkcionalna, da je energijsko nepotratna, ali pa je na račun tega, da bo imel velike steklene površine, pripravljen nameniti več denarja za ogrevanje. Njegova vloga je po svoje primarna, on je tisti, ki se odloči, arhitekti s strokovnjaki pa mu lahko le svetujemo.

Kdo je odgovoren za ustreznost izdelanega projekta?

Arhitekt, v prvi fazi projekta za gradbeno dovoljenje in tudi v fazi izdelave. Zato je najbolj smiselno, da se z arhitektom ohrani stik in sodelovanje do konca gradnje in vselitve, ker v tem primeru res nastane nekaj več.

Kje se največkrat zaplete in zakaj?

Zapletov je lahko cela vrsta, že pri pridobitvi soglasij, na primer z Arsom, sploh, če so v bližini vodotoki – to je nekaj, na kar kot arhitekt ne moreš vplivati. Zaplete se lahko tudi z gradbenimi podjetji, ki ponik­nejo oz. propadejo, hiša pa je zgrajena do določene faze.

Brez dobrega naročnika tudi dobra arhitektura ni mogoča. Ali bi se s tem strinjali?

S tem se absolutno strinjam. Razsvetljen naročnik je tisti, ki ob dobrem arhitektu dobi dobro arhitekturo. Seveda je relativno merilo, kaj je dobra arhitektura, marsikdo reče, da imajo vsake oči svojega malarja, a vseeno je arhitektura tehnika in umetnost, ki se jo da tudi kvantitativno oceniti, ali je v tistem prostoru res primerna ali ne, ali je kakovostna ali ne.

Kakšne so vaše izkušnje z zasebnimi investitorji, ko gre za gradnjo družinskih hiš?

Pri nas ni bistveno drugače kot v drugih evropskih državah, redkokje je zgrajenih več kot deset odstotkov arhitekturnih presežkov. V zadnjem obdobju je pri nas, tudi s pojavom mlajših birojev in arhitektov, nastalo zelo veliko korektnih in dobrih stanovanjskih objektov. Nekaj jih je prav zdaj na ogled na razstavi ZAPS v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine. Tam so razstavljeni projekti, ki so vrhunski, kljub časom splošne krize. To je še en dokaz, da razsvetljeni investitor poišče arhitekta in ta mu naredi res dobro arhitekturo.