Vrtnarski nasveti: Kako vzgojiti domačo papriko in paradižnik

Vzgoja domačega paradižnika in paprike ni za vsakogar – pozornost je treba nameniti rastnim dejavnikom, kot so temperatura, svetloba, voda in hranila, da imajo rastline sploh možnost rasti in razvoja. Poleg tega moramo vsak dan pregledovati rastline, da preprečimo napade škodljivcev in bolezni. To pa pomeni vsakodnevno skrb od presajanja naprej.

Setveni koledar – maj 2025

Plodovke običajno presajamo na prosto sredi maja, ko ni več nevarnosti mraza (ko tudi nočne temperature dosežejo približno 10 stopinj Celzija ali več). Pri sajenju v korita ali visoke grede je pomembno, da je dovolj prostora in da izberemo kakovostno zemljo. Iz nje bo rastlina črpala hranila za rast, zato je velikost korita pomembna, saj tudi korenine potrebujejo prostor za rast. Zemlja mora biti kakovostna, prilagojena paradižniku in preostalim plodovkam, dovolj rahla, hkrati pa mora imeti dovolj veliko kapaciteto za zadrževanje vode. Kmalu po sajenju bomo večini sort morali priskrbeti tudi oporo. Ko načrtujemo sosednje posevke za paradižnik, mu izberimo dobre sosede – solato, endivijo, fižol, korenček, por, radič, redkvico, baziliko, meto, rožmarin in timijan. Papriki bodo odlična družba drobnjak, redkvice, solata, bazilika, ognjič in kapucinka.

Pri sajenju smo pozorni na to, da bodo odrasle rastline imele dovolj prostora. Foto Plantella

Lastne, kupljene ali cepljene sadike?

Če smo želeli letos saditi svoje sadike, smo se njihove vzgoje morali lotiti že februarja ali marca. Na trgovskih policah pa najdemo pestro izbiro različnih sort. Nekatere so cepljene, druge ne. Ali poznate razliko med njimi? Enako kot pri sadnem drevju lahko tudi nekatere vrste zelenjave cepimo – združimo koreninsko podlago in želeno sorto. Sorte, ki jih uporabljamo za podlage, so odpornejše proti vročini, suši in nekaterim boleznim.

Ustrezno dognojevanje za bujen pridelek

Paradižnik je za hranila zelo požrešna rastlina, prav tako paprika. Ob sajenju moramo poskrbeti za rodovitna tla, ki so dobro založena z organsko snovjo in hranili. Paradižnik še zlasti veliko potrebuje kalija (K). Peletirana gnojila pomešamo med zemljo, v katero bomo sadili rastline, po sajenju pa sadike tudi zalijemo. Zaradi bujne rasti in razvijajočih se plodov hranila hitro porablja, zato ga je treba tudi večkrat dognojiti. Ker v vročih dneh rastline lažje sprejemajo hranila v tekočih oblikah, poleti posežemo po organskih gnojilih z morskimi algami. Morske alge jim bodo ob redni uporabi tudi pomagale bolje prenašati stres – poletno vročino, sušo in neurja.

Poletni ne pozabimo na odstranjevanje zalistnikov, da se ohrani zračnost. Foto Plantella

Tudi črnenje paradižnika ob muhi je posledica pomanjkanja hranila – v tem primeru mu primanjkuje kalcija. To se zgodi v vročih poletjih, ko rastlina ne zmore iz tal počrpati dovolj kalcija, ki ga potrebujejo plodovi. Da se izognemo težavi, lahko paradižniku dodajamo kalcij že od začetka razvoja plodov enkrat na teden. Najučinkovitejše je foliarno gnojenje (rastline poškropimo s hranilno raztopino).

Najpogostejše tegobe paprik in paradižnika

Zaščita pred boleznimi je pomemben del nege rastlin od presajanja naprej. Plodovke bodo najbolje rasle pod streho, zaščitene pred padavinami. Vrtičkarji mnogokrat v rastlinjaku sadijo pregosto, na premajhne sadilne razdalje. Premalo pozornosti namenjajo tudi zniževanju zračne vlage okrog rastlin (zračnost rastlinjaka ali lega rastlin). Kombinacija pregosto nasajenih rastlin in premalo prezračenega prostora vodi v višjo zračno vlago in do okužb z boleznimi.

Med najpogostejšimi boleznimi paradižnika sta zagotovo paradižnikova (krompirjeva) plesen Phytophthora infestans in črna list­na pegavost paradižnika Alternaria solani. Najlažje ju razlikujemo po tem, da se črna listna pegavost paradižnika širi v koncentričnih krogih, ki jih opazimo na okuženih listih. Pri papriki imamo pogosto težave s sivo plesnijo Botryotinia fuckeliana. Rastline lahko pred boleznimi krepimo na naraven način, s škropljenjem s pripravki iz njivske preslice, ki vsebuje veliko silicija. Ta bo okrepil celične stene in tako otežil ali celo preprečil nastanek okužb. Da bodo rastline do poletja dovolj močne, jih moramo s temi pripravki škropiti tedensko. Pri vrtnarjenju pa ne pozabimo nase – zaščitimo se pred klopi in komarji z uporabo repelentov.