Japonski arhitekt Takeshi Hosaka je zase in za ženo v Tokiju zgradil mikro hišo, ki meri le dobrih 18 kvadratnih metrov. Po desetih letih življenja v mestu Yokahama, kamor se je dnevno vozil v službo na univerzo Waseda, je ugotovil, je čas za selitev bliže delovnemu mestu. Našla sta majhen prostor, a to ju ni ustavilo. Prav v tistem času, pripoveduje arhitekt Takeshi Hosaka, je njegova žena prebirala knjigo o življenju v obdobju Edo, zgodbo o štiričlanski družini, ki je živela v stanovanju na devetih kvadratnih metrih. Tako sta ugotovila, da je 18 kvadratnih metrov za dva kar veliko v primerjavi s tistim.

!!galerija!!

Njuna hiše je nastala na principih, ki si jih je arhitekt izposodil v rimski arhitekturi in ki izpostavljajo pet principov popolnega življenja. Kljub majhni kvadraturi je arhitektu uspelo v hišo umestiti vse, kar z ženo potrebujeta za vsakodnevno življenje. Ob večerih se rada namakata v kadi, poslušata glasbo in bereta knjige.
Ko je arhitekt pripravil simulacijo gibanja sončne svetlobe, je razočarano ugotovil, da neposrednega sonca v hišo pozimi ne bo kar tri mesece, podobno kot v skandinavskih deželah. Zato se je odločil za zavito streho, ki ima na vrhu odprtino, skozi katero prepušča sončne žarke. Streha je izdelana iz pocinkanega aluminija.

V notranjosti le tri tanke stene pregrajujejo tri dele: jedilnico, kuhinjo in spalnico. Izdelane so iz betona, med tem ko so tla obložena z lesom. Prostor je zelo racionalno in premišljeno izkoriščen, a ima vse, kar potrebujeta za bivanje. Ko odpreta stekleno steno, ki gleda na ulico, se njun bivalni prostor razširi še navzven. Mnogokrat se zgodi, da mimoidoči, med tem ko sedita za jedilno mizo, poklepetajo z njima, priteče v hišo kakšen pes, ki je z lastnikom na sprehodu, ali pokuka k njima navihan otrok.

Takeshi Hosaka in njegova žena sta pred tem živela v hiši v mestu Yokohama, ki je bila prav tako zelo majhna in ki sta jo sama zasnovala. Po selitvi v novo jima stara služi kot atelje, kjer preživljata konce tedna.

---

MORDA VAS ZANIMA TUDI: Urška Žigart: Ne kličite me Pogačarjeva Urška, prosim (ne še), zadnji del