Hiše prihodnosti: Stanovanja bodo bolj povezana z delom

Mika Cimolini Foto:

Gradnja stanovanj je vedno povezana z gostoto poseljenosti. Glede na trende bo število ljudi do leta 2070 doseglo 9,4 milijarde. Če pomislimo na takšno gostoto, gradnja individualnih hiš ni trajnostna, ampak precej luksuzna in potratna rešitev za bivanje v smislu izrabe prostora in naravnih virov. Predvidevamo lahko, da bo večina človeštva v prihodnosti živela v večstanovanjskih stavbah. Razmišljati bo treba, kako nadomestiti stanovanjsko hišo, da bo stanovalec kljub vsemu imel občutek, da živi v hiši z vrtom, kar je še vedno ideal vsakega Evropejca. Zanimiva rešitev je morda model, ki ga je zasnoval italijanski arhitekt Stefano Boeri. V Milanu je postavil stolpnici Bosco verticale (Navpični gozd), ki sta močno poraščeni z drevjem, velike terase skoraj nadomeščajo vrt, zasaditev pa hkrati čisti zrak.

Kakšne spremembe je še pričakovati pri gradnji hiš in stanovanj čez pol stoletja?

Trendi so še vedno v prefabrikaciji. Gradnja hiš se bo še bolj razvila v industrijski izdelek, ki je izdelan in sestavljen v tovarni. Poleg tega bo trend pametnih inštalacij še bolj posegel v dom. Hišni aparati se bodo pogovarjali s pametnimi sistemi v hiši, ta pa z mestom. Merili bodo aktivnosti prebivalcev, skrbeli za njihovo udobje, pa tudi nadzorovali porabo energije in naravnih virov, potrebnih za bivanje.

Toyo Ito je leta 1985 zasnoval projekt Pao, bivališče za nomadsko žensko v Tokiu. Foto:

Samo bivanje se ne bo bistveno spremenilo, bo pa stanovanje vedno bolj povezano z delom. Ločitev na stanovanje zunaj mesta in delo v mestu povzroča nepotrebne poti in onesnaženje, pa tudi izgubo časa za vsakodnevno potovanje. Trendi bivanja gredo v povezovanje med stanovanjem in delom. Na bivanje je treba gledati celostno, torej v stanovanjskih stavbah ne bomo več samo stanovali, ampak tudi delali.

Po drugi strani omreženost na globalni ravni pomeni, da ni več nujno, da vsi delamo na isti lokaciji, v isti pisarni. Vedno bolj bo delo neodvisno od lokacije. Torej lahko delamo z Balija ali iz Pariza, iz hišice na drevesu ali z jadrnice na sredini oceana …, pravzaprav bo to vseeno. Nove generacije bodo lahko svobodno izbirale svoj življenjski slog, ki bo precej bolj neodvisen od nacionalnih, geografskih ali katerihkoli drugih okvirov.

O takšni osvoboditvi so arhitekti že razmišljali. Če se spomnimo projekta radikalne italijanske skupine arhitektov Superstudio iz 70. let, v katerem so napovedali, da bomo živeli na mreži, popolnoma osvobojeni vsega materialnega. Projekt prav tako italijanske skupine Archizoom, No-Stop City, je imel v 70. letih cilj osvoboditi človeštvo od arhitekture oz. od vse grajene strukture. V tem smislu je zasnovan tudi projekt Pao japonskega arhitekta Toya Ita: bivališče za nomadsko žensko v Tokiu iz leta 1985. V tem scenariju se večina funkcij bivanja prenese v mestno metropolo, bivalna enota pa je reducirana na minimalno zaklonišče, ki je priključeno na mrežo, materialno pa bolj podobno šotoru kot hiši. Tokio je bil v 80. letih eno najbolj tehnološko naprednih okolij na svetu, pa tudi eno najbolj gosto poseljenih. Zato je Itova arhitektura lahka in efemerna ter reducirana na serijsko izdelan, dizajnerski objekt.

Prihodnost je v naravnih materialih, pa tudi v visoko tehnoloških, pametnih materialih. Uporabljali se bodo materiali, iz katerih smo že gradili in ki jih najdemo v svoji okolici, kot so mešanica glinenega blata in celuloznih vlaken, les, pa tudi materiali iz odpadkov, na primer netkani tekstili iz plastike in podobno.

Kako se bosta spremenila vloga in delo arhitektov pri snovanju stanovanjskih hiš?

Trend je v neposrednem prenosu iz računalnika v objekt v naravni velikosti. BIM (builing information modelling) je že postal standard pri snovanju javnih objektov. To pomeni, da je v računalniški model objekta zapisano veliko podatkov, ki pomagajo pri racionalizaciji in nadzoru nad izvedbo na gradbišču. Tehnologije, kot so 3D-tiskanje betona in uporaba drugih materialov ter drugi postopki računalniško vodene izdelave, pa že danes omogočajo tudi precej hitrejšo gradnjo objektov in neposreden prenos iz računalniškega modela v naravo.