Dišeča toplota štedilnika na drva

Medtem ko sem postala na pločniku, da bi preverila številko, so se v hiši prižgale luči in v zgodnjevečernem mraku mi je od vhodnih vrat prišla naproti gostiteljica. Vremenarji so za popoldne resda napovedali nenadno ohladitev, a ostrih temperatur na prostem sem se zavedela šele v kuhinji, kjer je dišalo po toplem – lepše kot doma. Čajne skodelice so bile pripravljene, grelnik vode je zapiskal in tisti hip me je spreletelo, kaj je drugače. Štedilnik na drva ...

Za domačnost ni lepšega kot v prehodnih obdobjih zakuriti v zidanem štedilniku, pravi Živa Deu, naša gostiteljica. Tudi ob sobotah in nedeljah družinska kosila pogosto pripravi na njem. To pravzaprav ni posebna znanost, čeprav je za gospodinjo sklanjanje nad veliko razgreto površino napornejše kot pri sodobnih kuhalnih ploščah, veliko več izkušenj in trikov pa zahteva uravnavanje temperature v pečici, pravi.

Nepoučeni znanci izredni profesorici za prenovo arhitekture in konservatorstvo na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, vneti zagovornici ohranjanja stanovanjske stavbne dediščine, radi rečejo, češ lahko je svetovati drugim, ko sama gotovo živiš v sodobnem minimalistično opremljenem stanovanju. Tudi zato sta nas s soprogom Matjažem ­Deuom, prav tako arhitektom, nekdanjim asistentom pri prof. Niku Kralju in njegovim tesnim sodelavcem, nekaj dni pred izidom njene monografije Najlepše slovenske prenovljene hiše povabila na obisk.

Mariborčanki, ki je svoje ljubljanske korenine pognala v Trnovem, Moste niso bile posebno pri srcu, ko pa sta z možem pred četrt stoletja prišla na oglede v mirno kodeljevsko ulico, sta se v hipu zagledala v hišo, ki je bila naprodaj. Letnik 1934, že deset let prazna, precej načeta streha, vrt pa zaraščen kot pri Alici v čudežni deželi: težki cvetovi španskega bezga, glicinije, potonike, trta, češnja, oreh pa marelice, breskve in hruške ... Predel na desni strani Ljubljanice je bil pozidan med obema vojnama, pripoveduje Živa Deu, v primerjavi z Rožno dolino, kjer so se naseljevali podjetniki, so tu gradili po zunanjosti in arhitekturnem oblikovanju skromnejše vile, namenjene šolnikom, uradnikom in zdravnikom, vendar so bile za tiste čase prostorne in obdane z vrtovi. Ob njuni odločitvi za nakup se je marsikdo prijel za glavo, a ker sta skupaj z mojstri realno presodila njeno stanje, sta se posegov lotila na pravem koncu.

Glavni so bili popolna rekonstrukcija ostrešja, prekritje strehe z novimi opečnatimi zarezniki, zamenjava električnih in vodovodnih inštalacij, ureditev centralne kurjave ter dozidava prizidka na mestu, kjer tloris ni bil popoln pravokotnik in je prej stala nizka drvarnica. V prizidanem delu so v spodnji medetaži – preostali del hiše ima nad delno vkopano kletjo še dve etaži – uredili garderobo, v zgornji pa kopalnico. Prav zanimivo, se spominja gostiteljica, da je imela hiša stranišče v vsakem nadstropju in na stopniščnem podestu pred njimi litoželezne umivalnike s tekočo vodo, prave kopalnice, četudi so jih v hišah takšnega ranga v tistem obdobju gradili, pa ne. Prostor za vzdrževanje osebne higiene je bil očitno le v kletni pralnici, kjer so našli starinsko pocinkano kad. Vlažnost kletnih prostorov so odpravili z vertikalno hidroizolacijo zidov in izvedbo drenaže, izgubo toplote v hiši pa preprečujeta toplotna izolacija nad stropom vrhnje etaže in deset centimetrov debela izolacijska fasada, prekrita s silikatnim ometom. Izolacija zunanjih zidov pri njihovi hiši ni bila problematična, ker je bila povsem brez fasadnega okrasja. Ker pa po 25 letih fasada ni več v skladu s sodobno doktrino in tudi njenim videnjem skladnosti, priznava Živa Deu, bo kmalu dobila nov omet.

Kljub načeti strehi je bila klasično grajena opečna hiša z lesenimi stropovi ob nakupu dobro ohranjena, tudi v vrhnji etaži, kjer so sobe delno pod strešnimi poševninami. Ohranili so lahko vse lesene dele – stopnišče, večino okenskih in vratnih okvirov ter kril, pa tudi parket iz parjene bukovine, ki je zdaj že redkost, so le pobrusili in prelakirali. Škatlasta okna so pri obnovi ohranili, notranja krila restavrirali, zunanja pa po originalih naredili na novo in vanja vgradili dvoslojna izolacijska stekla. Okenskih odprtin niso nikjer povečevali, saj prostore dobro osvetljujejo, hkrati pa skupaj z izolacijo zagotavljajo odlično klimo v hiši, zagotavlja gostiteljica. Centralno ogrevanje pozimi ni potratno, četudi vse prostore ogrevajo. Poleti je prijetno hladno. Takrat je pretoplo edino v zimskem vrtu nad garažnim prizidkom na severni strani hiše, čeprav so jim pred dvajsetimi leti zagotovili, da bodo posebna stekla to preprečila. A tudi v prehodnem obdobju, ko je v prostoru prijetno, se tu zadržujejo manj, kakor so načrtovali. V pokritem delu zunanjega vrta, ki je zdaj manj zaraščen kot pred desetletji, imajo namreč prijeten kotiček z veliko jedilno mizo, kjer čez leto v zelenju poteka večina družabnosti.

A če se vrnemo k ohranjanju starega – ali je pred desetletji odločitev za nakup stare družinske hiše in obnovo, ki bi ohranila prvotno podobo, padla iz prepričanja? Ne, šlo je preprosto za racionalnost, varčevanje in ohranitev tistega, kar je bilo mogoče, bolj kot pa za upoštevanje konservatorske doktrine, po kateri je treba ohraniti original, se nasmehne Živa Deu. Res pa so ji bili že od malega pri srcu predmeti s patino in spominsko vrednostjo: peči, pohištvo starih staršev, predmeti, za katerimi je slutila zgodbo. Zato ji je bilo v veselje tudi delo, ki ga je lahko sama opravila pri prenovi, najsi je šlo za luščenje starih plasti stenskega beleža ali ročno brušenje lesenega stopnišča, potem ko se je izkazalo, da brusilni strojček na lesu pušča neestetske utore.

Podobno je tudi del notranje opreme prišel k hiši z zgodbo in spominsko vrednostjo – recimo kuhinjski stol stare mame, ki so ga na Kočevskem sestavili brez žebljev, le z rogljičenjem in lesenimi klini, prototipi stolov ali omaric, ki jih je Matjaž Deu oblikoval za katerega od številnih projektov za serijsko proizvodnjo v slovenskih pohištvenih podjetjih, ali pohištvo, ki ga je projektiral posebej za potrebe domačih.