Dom v nekdanjem gospodarskem poslopju

»Po pridobitvi gradbenega dovoljenja je vse potekalo zelo hitro, po letu dni smo se že lahko vselili, nato pa smo še približno toliko časa urejali prostore in okolico. A ta hitrost je od naju zahtevala, da sva se intenzivno posvetila večinoma samo temu projektu. Priznam, da je bilo zelo naporno. Kljub temu menim, da je bila odločitev za prenovo prava, saj smo dali prednost kakovostni stavbni dediščini in zmanjšali ogljični odtis, o čemer govorijo tudi sodobne evropske direktive,« pravi arhitektka Mateja Panter.

Vsako gradnjo, dodaja, sestavljajo številne faze s svojimi izzivi, pri prenovi so ti izzivi še večji, saj potrebujemo veliko znanja, od razumevanja konstrukcije, povezovanja klasičnih in sodobnih materialov ter detajlov, odnosa do zaščitenih ali kakovostnih arhitekturnih elementov do razumevanja konteksta objekta in poznavanja sodobne kulture bivanja. »Vsaka prenova se mora začeti z njeno vsebino. Brez vsebine celovita prenova nima smisla.«

Kaj vaju je prepričalo, da sta se odločila za nakup posestva v Dobu pri Domžalah? Oboje je najbrž poleg financ zahtevalo veliko energije in časa, da je danes tako prenovljeno in opremljeno?

Res je, stanujemo v nekdanjem gospodarskem poslopju. V spomeniško zaščitenem urbanističnem jedru Doba je bila naprodaj parcela s hišo iz leta 1797 in gospodarskim poslopjem iz leta 1852. Prodajala se je kot zazidljivo zemljišče, na katerem sta bili oviri ti dve stavbi, ki sta bili predvideni za rušenje. Najlepše je bilo, ker sta bili obe nedotaknjeni v smislu sodobnih sprememb pojavnosti, razmerij, prizidkov. Klasična gradnja, stebrišče, obokana notranjost in umeščenost v privlačen vrt s starimi drevesi so naju prepričali. Gospodarsko poslopje je očaralo s svojo monumentalnostjo in stebriščem z verando. Stebri, ki so bili postavljeni izključno zaradi funkcionalnosti, so navdušili kot estetski element in so pomenili potencial stavbe. Zelo hitro sem razumela, da bo avtentičnost Hiše 1797 bolj zanimiva za goste, za nas pa gospodarsko poslopje zaradi večjih prostorov.

Nekaj pohištvenih kosov je arhitektka Mateja Panter kupila in so se z njimi preselili v novi dom, nekatere stvari so jim podarili prijatelji in starši, kar nekaj kosov pa je oblikovala sama. Foto Miran Kambič

Katere so bile ključne faze prenove?

Koncept projekta sloni na trajnostnem pri­stopu, ohranjanju kakovostnih prvin objekta, recikliranju in krožnem gospodarstvu v kombinaciji s sodobnimi materiali, tehnologijami in dognanji. To so bila izhodišča, da smo zagotovili bivalne razmere, pa je bilo potrebnih nekaj večjih posegov. Prva poteza, ki je odločilna za pojavnost prenovljene hiše in bivanjsko ugodje, je izvedena na glavni fasadi s stebri. Element nove steklene stene ustvarja dialog z monumentalnim stebriščem in omogoča prehod svetlobe v notranjost. Steklena opna je postavljena pred obstoječo zidano steno in tako prej globok napušč zmanjša kar za polovico. S to potezo smo osvetlili interier in skozi verando ustvarili povezavo z vrtom, ki je po prenovi postal pomembna scenografija.

Drugi poseg je bila odstranitev dela stavbe na južni strani, kjer je bila tik ob steni brez odprtin lokalna cesta. Nova, navznoter pomaknjena stena se zdaj odpira proti soncu in vrtu z zasteklitvami v pritličju. Objekt je krajši kar za šest metrov. Kljub temu je pod eno streho vse, kar potrebujemo: stanovanje, dve garaži, shramba in veranda.

Tretji je bil poseg v funkcionalni tloris parcele, saj je projekt predvideval prestavitev dovozne poti s kakovostnega južnega dela zemljišča na sever. V pritličju severne fasade smo morali izvesti odprtine, ki jih prej sploh ni bilo. Obstoječa kamnita konstrukcija zaradi statičnih zahtev takšnih posegov ne bi prenesla, zato smo morali steno v celoti porušiti in postaviti na novo.

Kakšen tloris ste si zamislili po prenovi?

Hiša je kljub zmanjšanju še vedno velika. Želela sem vse spraviti v en volumen in se izogniti morebitnim lopam in podobnim drvarnicam na zemljišču. Podstrešje je neizkoriščeno, do njega se dostopa po zunan­jih lesenih stopnicah. Ves program je v pri­tličju, ki ga zasedajo stanovanje v velikosti 130 kvadratnih metrov, dve garaži in shramba. Na razporeditev prostorov so vplivali obstoječa nosilna konstrukcija, strani neba, pogledi in seveda svetloba. Dnevni prostori se skozi novo stekleno steno in verando odpirajo na vrt, spalni prostori so na nasprot­ni strani, kjer ni razgleda. V severnem delu objekta imamo garaži in shrambo.

Kaj je bilo vodilo pri zasnovi interierja?

Vodilo je bilo ustvariti povezavo s scenografijo vrta, doseči igro svetlobe in kakovostne bivalne razmere. Notranjost je zasnovana kot sodobno, pretočno, svetlo in udobno bivalno okolje. Kadar je le mogoče, v interierju predvidim krožne poti, ki večplastno popestrijo bivanje – v našem stanovanju imamo kar dve. Ločna konstrukcija prostorov z jeklenimi vezmi je ohranjena, kamnitih zidov in opečnih ločnih stropov zaradi zahtev sanacije pa ni bilo primerno vidno izpostaviti. V notranjosti so stavbni elementi zaključeni v beli barvi, kar še bolj pripomore k igri svetlobe in senc. Nove zasteklitve so oblikovane kot izhod na vrt. Stene in strope dopolnjuje bel teraco s koščki carrarskega marmorja in steklenimi barvnimi frnikolami.

Kakšen pristop ste imeli pri izbiri pohištva, različnih kosov opreme, umetniških slik, ne nazadnje tudi unikatnih kosov iz vaših oblikovalskih zgodb?

Pohištvo je izbrano kot skladna in včasih presenetljiva kombinacija novih in po meri izdelanih elementov ter starih kosov, med njimi prevladujejo oblikovalske ikone iz prejšnjega in tega stoletja. Interier polnijo zgodbe številnih slik, obešenih na steno, ki poteka vzdolžno od ene do druge strani stanovanja in deluje kot neskončna galerija. Pohištvo se seli z nami in koncipira naše okolje. Življenje v umetniški družini in tudi v Firencah je vplivalo na moj odnos do opremljanja interierja. V toskanskih vilah sem vedno opažala kombinacijo novega in starega. Kot je vidno tudi v njihovi arhitekturi, imajo drugačen odnos do dediščine. Preplet novega in starega je tam nekaj običajnega, je sodobno in je tudi nekaj povsem naravnega.

Kako je oblikovati interier zase in za svojo družino?

Interier doma bi moral vedno biti osebna zgodba. Misliti je treba na človeka, ki bo kralj teh prostorov. S svojimi strankami se moram dobro spoznati, da lahko ustvarim nekaj, kar bo postalo njihov dom. Ker se doma seveda dobro poznamo, ni bilo težko najti rešitev, ki ustrezajo vsem.