Ladja pod streho

Starodobna jadrnica je bila tudi razlog, da smo se povabili v goste. Lastniki so namreč z njenimi fotografijami vzbudili pozornost na natečaju naše spletne strani za izbor najbolj domiselne mansarde. V sobici, namenjeni hčerama in sinu, v času, ko so otroci še vse konce tedna preživljali s starši na morju, ni imela le dekorativne vloge, ampak je z visokim lesenim premcem predstavljala branik njihovega sveta. Kdor je namreč hotel na malo strešno teraso s pogledom proti morski strani – ta je po pripovedovanju gostiteljice pretehtala pri odločitvi za nakup stanovanja –, je moral iz kuhinje najprej po stopnicah v otroško sobo in se potem od tod po še ožjih povzpeti do nje, vendar je obšel barko.

Družina iz Posočja je konce tedna in počit­nice od nekdaj rada preživljala v Piranu, še preden si je uredila počitniško stanovanje. »Življenje je tu bolj umirjeno, morje te pomiri in navdihuje. Bivalni standardi so resda drugačni kot na celini, ne toliko zaradi starosti stavb kot zaradi omejitev pri dostopu do hiše z avtomobilom, toda če imaš Piran rad, si hodiš sem polnit baterije. Z možem uživava v druženju s prijatelji in znanci, pretežni del dneva preživiva ob klepetih v kavarnicah in po galerijah, kjer je vedno kaj novega, zato je bilo treba tudi za otroke poiskati primerno dejavnost. Mlajši sin se je navezal na jadranje in je v piranskem klubu treniral na optimistu in laserju, sledila pa mu je še srednja hči,« pripoveduje gostiteljica. Ob takšnem načinu preživljanja časa tudi v majhnem stanovanju niso ničesar pogrešali. Ni sicer v prvi vrsti ob morju, imajo pa razgled na vse štiri strani neba in tako na mali kot veliki terasi, ki so jo pridobili s poznejšim dokupom, veliko zasebnosti in miren ambient za druženje.

Razgibana piranska stanovanja

V stanovanje se pride v tretjem nadstropju več sto let stare hiše, ki ometana zunaj niti ne kaže prave starosti, a je grajena iz kamna. Zdaj se je na eni strani drži druga, nekdaj samostojna stavba, ki so jo med eno od prejšnjih prezidav le naslonili nanjo, o čemer pričajo nadstropja, ki so zamaknjena za pol višine. Nekateri stanovalci so sčasoma pri iskanju večje kvadrature prebili stični zid in tako je nastal razgiban preplet stanovanjskih površin. Ko sta naša sogovornika pred 12 leti iskala primerno nepremičnino, se je pokazalo, da je to lastnost precejšnjega dela piranskega stanovanjskega fonda. Še potem ko sta kupila mansardo, sta si zaradi številnih predelav težko ustvarila predstavo o njenih pravih gabaritih. Stropi stanovanja, ki je bilo prej stalno bivališče petčlanske družine, so bili namreč znižani z ometano trstiko, in ko sta jo dala odstraniti, se je pokazalo, da osrednji prostor pod poševninami ni toliko visok, kakor sta se nadejala. Galerija, ki bi jo uporabila za spalne prostore, torej ni bila izvedljiva.

Glavni gradbeni poseg je bila odstranitev znižanih stropov. Strešne poševnine so med originalnimi tramovi obložili s plastjo izolacije in tanjšimi mavčnokartonskimi ploščami, in sicer tako, da so tramovi še vedno vidni. Tlorisi prostorov so ostali enaki, zidov niso rušili ali premikali, le pred tremi leti so iz kuhinje prebili prehod na večjo teraso, s čimer je prostor postal svetlejši. Okenskih odprtin drugače niso povečevali. Zaradi razgibanosti prostorov skoznje prehaja veliko svetlobe, z navzkrižnim odpiranjem oken pa je bivalna klima pod streho tudi poleti prijetna. Precej nizko okno v dnevnem prostoru so zaradi varnosti otrok zavarovali s kovano ograjo, med prostori pa so odstranili vratna krila – ostala so le vhodna vrata v stanovanje in v kopalnico.

Dragoceno je bilo, pripovedujeta lastnika, da je pol leta trajajočo obnovo, med katero so zamenjali tlake, obnovili omete, del zidu v dnevni sobi pa očistili do fugiranega kamna, kot pooblaščena nadzornica vodila družinska prijateljica, po stroki restavratorka, ki se je ujela z njunimi željami ohraniti kar največ starega. Nad jedilno mizo je tako denimo zdaj vzidana klesana kamnita polica, ki so jo prejšnji lastniki kot gradbeni odpadek shranili v zazidano nišo pod streho. »Četudi med tednom sama nisva mogla spremljati del, sva vedela, da odločitve ne bodo prepuščene mojstrom, ki bi večino stvari radi kar najbolj poenostavili.« Sicer pa, sta opozorila, je Piran spomeniško zavarovano mesto in je za večje posege treba imeti soglasje zavoda za spomeniško varstvo. Tako je bilo tudi pri obnovi in ograditvi terase nad dokupljenimi prostori, ki so v bistvu del sosednje stavbe in jih še ne uporabljajo. Brez teh sestavljajo stanovanje manjši hodnik, ozko stopnišče, ki vodi do kuhinje z jedilnico, iz te pa se pride še v kopalnico in dve manjši sobi. Prva, dnevna soba in hkrati spalnica staršev, je v isti etaži, medtem ko vodijo do otroške stopnice na koncu kuhinjskega pulta. Na manjšo teraso se pride iz otroške sobe, na večjo, kjer se ob žaru lahko zbere večja družba, pa iz kuhinje.

Po gostiteljičinih besedah je oprema v stanovanju kombinacija starinskega sloga s sodobnim bivalnim udobjem, kolikor je zanj v majhnem stanovanju pač možnosti. »Tu sva z možem uporabila veliko domišljije in pomoč mizarja iz domačega kraja. Za jedilnico nama je izdelal mizno ploščo, ki sva jo namestila na starinsko podnožje, pograde za otroško sobo in seveda ogrodje za ladijski premec. Načrt zanj je izdelal soprog, dovolj tanke let­ve, da jih je bilo mogoče upogniti v ladijski trup, sva šla iskat nekam na Gorenjsko, ladjo pa sva v sobi sestavila in pobarvala sama. Zglede za obliko in namestitev ladijskih vrvi in jader sva našla kar v piranskem mandraču. Izvedba podobnih zamisli naju sprosti in je v veselje obema,« je povedala, soprog pa jo je dopolnil, da »drugi dom« dopušča pri opremljanju in dekoraciji več improvizacije in nenavadnih predmetov, medtem ko so v njihovi domači hiši v Posočju stvari, z izbiro slik vred, izpeljane bolj resno.

Noben predmet ni v hiši kar tako, vsak ima svojo zgodbo, pripovedujeta. Kovinski relief z mornarjem in morsko deklico sta si na bolšji trg hodila ogledovat kar leto dni – in ju je počakal. Po nekakšnih zatičih sodeč je nekdaj krasil ograjo verande, zdaj pa je kot ustvarjen za nad star predalnik, ki ga je bilo mogoče v stanovanje spraviti le razstavljenega. Ta je podobno kot skrinja v dnevni sobi del dediščine iz Posočja, granate so z bojišč soške fronte, med klobuki, zataknjenimi ob vogale slik, last­nica izbira pokrivala glede na razpoloženje, angelček na steni dnevne sobe pa je replika plastike s kora v cerkvi svetega Jurija ...

Zgolj naključje je, da zgodbo končujemo še z enim angelom, varuhom z zvonika iste cerkve. Čeprav imajo zdaj dve terasi, je manjša in bolj starinska nad otroško sobo lastnici še vedno ljubša. Jutranja kava nima pravega okusa, če je ne spije tam gori in se »posvetuje« o vremenu. »Če se angel razgleduje proti severovzhodu, krila pa ima obrnjena proti mandraču, bo burja prinesla lepo vreme, če gleda v mandrač, kaže na poslabšanje, če zre proti Punti, pa ni kaj odlašati – tramontana bo naredila razdejanje, še preden bo mimo četrt ure, in takrat se je najbolje skriti med štiri stene in trdno zapreti polkna. Zgodi se zelo poredko, a če res pride, ima tudi dobro stran: nauči te spoštovati morje,« povzame naša gostiteljica.