Nadstandardna svetla višina, stropne zaokrožnice, z ogledali obložene preklade, masivna klasična vrata, bordure lesenega tlaka iz starega hrastovega parketa in osveženi kosi jugoslovanskega pohištva dajejo njunemu domu pridih razkošnosti in ga povezujejo s preteklostjo. »Rdeča nit oblikovanja interierja je bila spoštljivost do kakovosti obstoječega in ohranjanje avtentičnih materialov, vpetih v časovni okvir hiše. To je moje osebno vodilo pri vsaki obnovi. Mislim, da je poplava generično oblikovanih interierjev brez izvorne identitete problem današnjega časa,« pravi arhitektka Manica Lavrenčič.

Odprtje stanovanja brez posegov v konstrukcijo

A pojdimo na začetek. S soprogom sta iskala neobnovljena in na prvi pogled manj vabljiva stanovanja, saj so cenovno dostopnejša. S hitrimi tlorisnimi preveritvami sta na ogledih iskala ustreznost za svoje potrebe: vsaj 35 kvadratnih metrov velik dnevnobivalni del, krožen tloris, ločena kopalnico in wc ter dve dodatni sobi − spalnico in prostor, katerega namembnost bi bilo mogoče prilagoditi. Prednost je bila tudi lokacija bliže mestnemu središču.

Stanovanje ob Ilirski ulici v Ljubljani je imelo v prvotnem stanju svetlo višino 285 cm in naravno urejeno prezračevanje z odprtim jaškom, vendar je bilo prostorsko precej nezanimivo za sodobne potrebe, saj je imelo je dolg ozek hodnik in enostransko osvetljene nepovezane prostore.

»Pred začetkom prenove sva se srečala s sosedi in bila prijetno presenečena: potomci investitorja dr. Rosine še vedno bivajo v hiši. Upokojena arhitekta Elga Rosina Brezar in njen soprog Vladimir Brezar, ki je bil dekan fakultete za arhitekturo, sta nama poleg načrtov obstoječega stanja predala tudi arhivirane dokumente skupnih del in investicij v hišo. Z razumevanjem in spoštovanjem do obstoječe hiše je nova organizacija prostorov zasnovana brez posegov v nosilno konstrukcijo in brez novopregrajenih prostorov,« pravi sogovornica.

Stanovanje, ki je bilo v lasti prodajalcev več desetletij, nikoli ni bilo v celoti adaptirano, delne obnove so bile izvedene po etapah in v slogu naredi sam. »Ob praznjenju stanovanja smo z luščenjem posameznih slojev naleteli na različna stilna obdobja iz povojnega časa, iz petdesetih, osemdesetih in devetdesetih let. Ko smo sloje časa olupili, se je pokazala kakovost prvotnih materialov in prostorov. Oluščeno steno v osrednjem delu sedanjega bivalnega prostora sva celo ohranila kot sliko plastenja časa,« pojasni svoj odnos do prenove Manica Lavrenčič.

Dvosmerna osvetljenost, krožni tloris, prilagodljivost

Glavna poteza prenove je bil preboj oz. nova povezava stanovanja med ulico in atrijskim vrtom stavbe, s čimer je nastal nov, kar 12 metov globok dnevno-bivalni prostor. Kuhinja z jedilnico je obrnjena na sever, dnevna soba pa se odpira na jug v atrij. Dodatni poseg so trije novi ritmični preboji vzdolžne stene, ki so ustvarili nove povezave med spalno-servisnimi in dnevno-bivalnimi prostori. S potezama so stanovanje približali sodobnim standardom: zagotovili so dvosmerno osvetljenost sever-jug, krožen tloris in povezanost kuhinje z dnevno-bivalnim prostorom, ki v zalivih ohranjenih nosilnih sten ustvarja intimne prostore.

Nov tloris so seveda pogojevale gradbene lastnosti stavbe. Ohranjeni deli nosilnih sten predstavljajo po arhitektkinih besedah dober kompromis, saj bo mogoče z zavesami ali drsnimi vrati v prihodnje pregraditi osrednji prostor v manjše intimnejše enote.

Nov preboj v delovno sobo, v katero se pride iz jedilnice in hodnika, omogoča še drugačne scenarije: ureditev otroške sobe ali sobe za goste s prečno postavljenim ležiščem, saj to omogoča dostop z dveh strani. Tudi razkošna spalnica se lahko pregradi v sobo z ločeno garderobo. V manjšo shrambo ob zaprti loži pa, nasprotno, že ob prenovi niso posegali zaradi ohranjanja nosilne konstrukcije etaže. V njej je utiliti s pralnim strojem, malce nerodno postavljena vrata pa so skrita za gubami težke zavese.

Materiali s pečatom časa 

Za Manico Lavrenčič je smiselno, da je oblikovanje interierja zastavljeno v povezavi s prvotnimi materiali iz časa gradnje: tako so za tlake sanitarnih prostorov izbrali temen terazzo, na stenah belo oljnato barvo v kombinaciji s keramiko, oblikovano v petdesetih letih, masiven hrastov parket, masivno kuhinjo iz luženega hrasta in belo masivno stavbno pohištvo. »Skoraj 12 metrov globok dnevnobivalni prostor nama je z možem omogočil, da sva si v kuhinjski liniji privoščila pult in viseče omarice iz nerjavnega jekla, preboje pod prekladami pa oblekla v ogledalo − oba materiala z odboji dodatno naravno osvetljujeta prostor in dopolnjujeta originalni 'šik' lestenec nad jedilno mizo. Premično pohištvo predstavljajo povečini osveženi jugoslovanski kosi; nekatere sva podedovala z nakupom, drugi se selijo z nama.«

!!galerija!!

Tudi drugi gradbeni materiali, z izjemo zvočne izolacije, so avtentični. Pozidave so izvedli iz obstoječe opeke, niveliranje višin med prostori pa z dodatnim nasutjem prodca med lesenimi stropniki etažne plošče. Nad njim so pod lesenim tlakom uporabili dodatni sloj zvočne izolacije. »Pomembno nam je bilo, da smo ohranili stropne zaokrožnice, zato smo vse nove električne, vodovodne in komunalne inštalacije  napeljali v tlaku,« opozori na še eno vidno časovno komponento arhitektka.

Oblikovanje svojega doma je bilo izziv

Po njenih besedah je bilo oblikovanje interierja zase zelo težko: »S soprogom, ki sicer ni arhitekt, sva oba precej zahtevna, z oblikovanim osebnim stališčem do lepega, in to je bilo v kombinaciji s proračunom celovite prenove, ki se je vključno s pohištvom izšla za 650 evrov na kvadratni meter, kar izziv.« Največji izziv, pravi, pa je bila ponovna uporaba obstoječih materialov v družbi z novimi – kot so npr. kombinacija novega in starega masivnega parketa, obdelava oluščene stene, predelave in premiki originalnih masivnih vrat. »A rezultat je plod dobrih odnosov: požrtvovalnosti mojstrov in mojega vsakodnevnega dela z njimi,« zaokroži zgodbo Manica Lavrenčič.