Naročnik, ki je navdušen nad oblikovanjem in umetnostjo ter precej potuje, ne potrebuje veliko sob, kot širino duha pa potrebuje tudi širino prostora. V stoletnem meščanskem stanovanju z velikimi okni in pred prenovo skoraj štiri metre visokimi stropi je nastal izčiščen tloris, v katerem je domala polovica namenjena osrednjemu bivalnemu prostoru s kuhinjo, jedilno mizo za velike družbe in sedežnim delom, drugo polovico pa predstavljajo spalnica, soba za goste in med njima skoraj za garsonjero velika kopalnica.

Riba arhitekti so pri prenovi sodelovali z avstrijskim podjetjem Oberressl & Kantz ZT-Gmbh, tloris pa sta oblikovala in zasnovi osrednjega bivalnega prostora vtisnila avtorski pečat Janja Brodar in Goran Rup­nik. »Malo razsipnosti s površino nas je kar osvežilo, saj smo drugače bolj varčni s kvadrati,« pove Goran Rupnik. »Tloris osred­njega, zdaj dnevnega dela stanovanja smo očistili vsega, kar se je dalo, le v sredini je ostal skoraj tri metre dolg kubus od tal do stropa z dimniki in zračniki, nasproti njega pa iz konstrukcijskih razlogov steber. Odločili smo se, da bomo razsežni kubus vzeli za osnovni monolit v prostoru in iz njega naredili nekaj karakternega.« Pri oblikovanju in izvedbi kovinske obloge tega mogočnega »stebra«, v katerega je proti kuhinjskemu bloku vključen tudi vgradni hladilnik, so sodelovali s Tomažem Čeligojem. Zanj so si zamislili večdelno kovinsko preobleko, ki so jo zasnovali kot luske, ki se manjšajo od stropa proti tlom. Spodnji rob vsake plošče iz zlato pocinkane pločevine prekriva niže ležečo ploščo, vsako pa na enem vogalu v konstrukcijo pritrjuje en vijak. S tem so ravno površino na enem mestu napeli in dosegli spremenjen odsev svetlobe, osnovo razgibanosti v prostoru.

!!galerija!!

PREBERITE ŠE: Odprta vrata: Stanovanje z linami

»Če želiš ustvariti res vrhunski ambient, ne zadostuje le minimalističen kubus brez robov. Je dobra podlaga, a interier mora biti bogat in prijeten. Za pravi značaj prostora potrebuješ avtorske kose, sled roke, napake, nepričakovane teksture. Pri teksturah je treba upoštevati merilo prostora. Kako izbrati pravi material, pa je stvar navdiha, občutka in naročnika. Tu smo iskali eleganco, glamur. Zlati pocink na stebru in enoten srebrn pult iz nerjavnega jekla sta na prvi pogled kičasta kombinacija, a smo si drznili. V stanovanju je namreč zelo lepa svetloba in ta odblesk smo želeli ujeti v kovini. Zlata in srebrna nista barvi, ampak sta material, ki se je izkazal za izvrstno podlago umetninam; ko so v stanovanje prinesli ogromno Jakšetovo olje, je prostor zaživel,« pripoveduje arhitekt. S čelne stene tako stopajo proti jedilni mizi podobe s slike Poglavja iz zgodovinske čitanke Marka Jakšeta.

Odnos do materiala ima za Rupnika pri ustvarjanju ambienta osrednjo vlogo. V času, ko nas z vseh strani zasipajo ponaredki materialov in resničnosti, se mu zdi dobro, da se vsaka stvar približa svojemu bistvu. Podpira tudi to, da človek kaj sam izdela, ustvari, da dobi pravi stik s svojim domom. Naročnik stanovanja na Resljevi, ki ima po arhitektovih besedah pretanjen občutek za detajle, je med drugim sam izbral svetila in kot noč modre žametne zavese, ki zaključujejo vse prostore v stanovanju. Poleg karakterne kovine je drug prevladujoč material v osrednjem prostoru les: v ribjo kost položen hrastov parket je le za spoznanje beljen, robove tal pa zamejuje bordura iz pravokotno položenih parketnih deščic. Za masivno hrastovo mizo je dovolj prostora za deset ljudi, lupinasti stoli iz črne vezane plošče se navezujejo na leseni del kuhinjskega bloka. Njegova antracitno siva površina ima grob, mat videz lesene strukture, kljub mnogim temnim kosom in tkaninam pa se po prostoru razliva razkošna naravna svetloba.

PREBERITE ŠE: Odprta vrata: Pametno meščansko stanovanje