Male sončne elektrarne: O novem razpisu za subvencije še nič konkretnega

»Trend izrednega zanimanja za sončne elekt­rarne gre vsekakor pripisati drastičnemu povišanju cen električne energije in seveda tudi drugih energentov. Prvič v zgodovini fotovoltaike je postala sončna energija najugodnejša električna energija na svetu,« pravijo v podjetju Bisol in dodajajo: »Za primer: v letu 2020 je bilo v Sloveniji nameš­čenih za okrog 58 MW sončnih elektrarn, v letu 2021 pa po trenutnih podatkih, ki še niso povsem enotni, okrog 130 MW, torej gre za več kot 100-odstotno rast. Podoben trend pričakujemo v letu 2022.«

Zelo povečano število novih vlog

Mnogi, ki želijo postaviti domačo sončno elektrarno za samooskrbo z električno energijo, nestrpno čakajo na napoved novega javnega razpisa Eko sklada, ki bi omogočal pridobitev subvencije zanjo. A na ministrstvu za infrastrukturo pojasnjujejo, da je težko točno napovedati, kdaj bo objavljen, ker postopki in dogovori še potekajo. »Takoj ko bo mogoče, bo Eko sklad ob upoštevanju svojih kadrovskih možnosti objavil nov javni razpis. Poudarjamo, da gre za prednost­no aktivnost, saj se je v zelo kratkem času enormno povečalo število prispelih vlog, kar je tudi posledica rasti cen in drugih okoliščin na trgu energentov,« sporočajo z ministrstva.

»A ne gre le za to. Končno v domači državi vidimo tudi spremembo v razmišljanju glede pomembnosti sončne energije. Tudi načrt, ki ga je naša država poslala v Bruselj in v Sloveniji predvideva namestitev dodat­nih 1,35 GW (= 1350 MW) sončnih elektrarn do leta 2030, je zelo ambiciozen. Če se ga bomo držali, bomo leta 2030 pri izkoriš­čanju sončne energije bolj napredni, kot je dandanes Nemčija, ki na tem področ­ju predstav­lja vzor in model vsem drugim državam,« so optimistični pri Bisolu.

Zmogljivost omrežja

Pojavlja se vprašanje, ali bodo naša distribucijska omrežja prenesla toliko novih priključitev. Distribucijska omrežja v svetu, ne le v Sloveniji, namreč niso bila dimenzionirana za obremenitve, kakršne zdaj nastajajo s toplotnimi črpalkami in razpršeno proizvodnjo električne energije. »Priključne moči posameznih odjemalcev so razmeroma visoke, a se le redko zgodi, da odjemalec dejansko potrebuje celotno priključno moč. Omrežja so zato zgrajena z upoštevanjem t. i. faktorja istočasnosti, mnogo šibkeje, kot je vsota vseh priključnih moči,« pravijo na ministrstvu in dodajajo: »Fotovoltaika, toplotne črpalke in tudi električne polnilnice prinašajo veliko višji faktor istočasno­sti: ko poleti posije sonce, bodo vse sončne elektrarne v isti ulici proizvajale elektriko z maksimalno močjo, hkrati. Tudi toplotne črpalke izrazito dvigujejo tako porabo elektrike kot faktor istočasnosti, a v nasprotju s sončnimi elektrarnami se to dogaja pozimi. Če bi bila proizvodnja iz razpršenih virov hkratna s porabo, bi bil vpliv na omrežje nevtralen. Ker pa pretežno ne sovpada s porabo, je sedanje omrežje nezadostno.« Na ministrstvu dodajajo, da lahko pričakujemo postopno gradnjo novega elektodistribucijskega omrežja in priključevanje razpršene proizvodnje na strehah, kolikor bo omrežje to dopuščalo. »Velik del obnovljive elektrike pa bi moral priti iz večjih OVE-objektov, priključenih na srednjenapetostno ali celo visokonapetostno omrežje.«

PREBERITE ŠE: SAMOOSKRBNE SONČNE ELEKTRARNE - DA SE IZPLAČA, NAJMANJ 4 KW MOČI

Nova uredba prinaša spremembe

Nedavno je bila sprejeta nova uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije (OVE). »Osnovni koncept individualne in skupnostne samooskrbe ostaja nespremenjen in celo nadgrajen, saj za končne odjemalce s samooskrbo določa npr. oprostitve in delne oprostitve plačil določenih prispevkov, vstop v sistem samooskrbe se omogoča vsem končnim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko omrežje, kar doslej ni bilo mogoče, saj je bil omejen le na gospodinjske in male poslovne odjemalce in podobno.«

Vendar se bo z novo uredbo spremenil tudi obračun elektrike iz sončne elektrarne, saj za tiste, ki bodo vstopili v sistem samooskrbe po 31. 12. 2023, ne bo več veljal koncept netiranja (neto obračunavanja) prevzetih in oddanih količin (plačevanje omrežnine na letni ravni le za razliko, za katero količina prejete električne energije presega količino v omrežje oddane), temveč bo v prihodnje omrežnina obračunana za celotno električno energijo, prevzeto iz distribucijskega omrežja.

Hranilniki električne energije

Ko bo januarja 2024 začela veljati omenjena shema, bo hranilnik električne energije dobil izjemno vlogo. »Za nove uporabnike bo pomembno, da bodo imeli možnost čez dan shraniti ves oz. vsaj večino proizvedenega presežka energije iz svoje elektrarne in ga bodo potem porabili zvečer, saj se bo po napovedih obračunala omrežnina tako na oddajo kot odjem elektrike iz omrežja,« pojasnjuje Boštjan Kralj iz podjetja Lumar IG.

Trenutno lahko uporabniki sončnih elektrarn, ki so še povezane v sistem neto obračunavanja, uporabljajo hranilnik tako, da čez dan vanj shranjujejo presežek elektrike iz sončne elektrarne in v večernem času črpajo svojo zeleno električno energijo namesto iz omrežja. Hranilnik je dobrodošel tudi kot zasilno napajanje v primeru izpada električnega omrežja (takrat sončna elektrarna ne sme delovati), poleg tega prinese dodatno razpoložljivo moč objektu, v katerem so večji porabniki od moči varovalk, povečanje njihove priključne moči pa ni mogoče, dodaja Sara Fink iz podjetja Porsche Slovenija.

Kralj še omeni, da lahko mala sončna elektrarna tudi presega 80 odstotkov odjemne moči priključka, a mora biti omejena s t. i. tokovnimi kleščami. To pomeni, da se, če na objektu v času delovanja elektrarne ni porabnikov, oddaja v omrežje le dovoljeni delež elektrike – torej 80 odstotkov odjemne moči priključka. Ko so na objektu aktivni porabniki ali pa je priključen hranilnik, lahko elektrarna deluje s polno močjo (nad 80 odstotkov odjemne moči priključka), v hranilnik pa se lahko shrani vsa proizvedena elektrika ali razlika, ki je ne bi smeli oddati v omrežje. »Koliko energije se lahko shrani, je odvisno od zmogljivosti hranilnika. Smiselno je shraniti količino, ki bi zadostovala za dnevno/večerno porabo, ko elektrarna ne deluje.«

Zmogljivost hranilnikov, ki so primerni za družinske hiše, se po besedah Sare Fink v povprečju giblje med 15 in 30 kWh z izhodno močjo od 9 do 15 kW. »Vse je odvisno od potreb uporabnika. Hranilniki večje zmogljivosti imajo tudi večjo izhodno moč. Smotrno je, da ob polni obremenitvi zagotavljajo želeno izhodno moč vsaj dve do tri ure,« pojasni.

Pri postavitvi hranilnika je pomembna tehnologija baterijskih celic, saj so zaradi nje nekateri primernejši za namestitev zunaj objekta, drugi pa v njem. »Izdelki so varni, in če je sistem ustrezno narejen, ne bi smelo biti težav,« je prepričan Kralj. Zdi se mu pomembno, da hranilnik kupimo pri priznanem proizvajalcu in upoštevamo vsa priporočila za uporabo in varnostne zahteve.

Na trgu se cene hranilnikov gibljejo od 500 do 1000 evrov za kWh. »Naj poudarim, da ne gre samo nekakšne škatle z baterijo, temveč združujejo baterijo in inverterski del, ki omogoča komunikacijo in krmiljenje baterije. Tako lahko hranilnik deluje kot samostojna enota ali pa ga povežemo s sistemi za energetsko upravljanje (HEMS).« Na vprašanje, kako lastnik male sončne elektrarne in hranilnika uredi svoje razmerje z elektrodistribucijskim podjetjem oz. dobaviteljem elektrike, Kralj pojasni, da je za oba sistema treba pridobiti soglasje za priklop.

Težave so odpravljene

Lanskega marca je priklapljanje novih sončnih elektrarn na omrežje zastalo zaradi zahtev Sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO) po certifikatih za vgrajene razsmernike. Na priključitev je takrat čakalo približno 600 proizvodnih naprav, a težave so bile sredi junija že odpravljene z uveljavitvijo novega pravilnika o tehničnih zahtevah za priključitev proizvodnih naprav električne energije na distribucijsko omrežje. »Certifikat za razsmernike morajo pridobiti ponudniki opreme, in ne investitorji sami,« pojasnjujejo pri SODO, kjer so lani izvedli 4278, v prvih dveh mesecih letos pa že 1124 priključitev proizvodnih naprav za samooskrbo.

Investicija, ki se povrne

Med individualnimi investitorji, takšne izkušnje imajo pri Bisolu, se jih največ odloči za postavitev samooskrbne elektrarne na strehi stanovanjske hiše, z možnostjo namestitve modulov tudi na nadstrešku, zelo pa se povečuje nameščanje na strehe gospodarskih objektov, še posebno takšnih, ki nimajo druge namembnosti.

Še preden pa se odločite za svojo sončno elektrarno, poskrbite, da boste imeli zanjo čim boljše pogoje, saj boste s tem zagotovili, da bo delovala optimalno. Pomembni so površina, naklon, senčenje, usmerjenost in nosilnost strehe, na katero se praviloma postavljajo solarni paneli. Fotonapetostne module je smiselno montirati na streho, ki je usmerjena na jug, jugovzhod in jugozahod, najbolj primerne so strehe brez frčad ali strešnih oken, priporočljiv je strešni naklon med 20 in 40 stopinjami. Ključno pa je zavedanje, da je smotrnost investicije za postavitev sončne elektrarne najbolj odvisna od porabe električne energije – trenutne in tiste v prihodnosti, ki jo lahko predvidimo (npr. morebitni nakup novih večjih porabnikov, kot je električni avtomobil ali kaj podobnega). »Naložba v samooskrbno sončno elektrarno je dolgoročna, vendar se v povprečju povrne že v približno osmih letih, z njo pa si investitor zagotovi energetsko neodvisnost in nizko ceno električne energije za celotno življenjsko dobo sončne elektrarne,« pojasnjujejo pri Bisolu.