Cilj je bivalno ugodje ob racionalni rabi energije

Zasebniki, ki v zadnjih letih niso gradili hiše, so o energijski učinkovitosti morda prvič slišali ob uvedbi energetskih izkaznic za nepremičnine. Vendar si ne predstavljajo, kaj vse vključuje. Kaj je torej energijska učinkovitost?

Pojmovanje višje energijske učinkovitosti v stanovanjski stavbi se običajno nanaša na vse tiste segmente bivanja, ki vodijo v rabo energije, katere količino in stroške zanjo želimo zmanjšati. V najožjem razumevanju gospodinjstva razmišljamo o zmanjševanju rabe električne energije pri gospodinjskih napravah, drugih električnih aparatih in razsvetljavi. Z vidika zagotavljanja pričakovanega bivalnega ugodja za uporabnike in spremljajočih funkcij si želimo zmanjšanja rabe energije pri ogrevanju, pohlajevanju ali prezračevanju bivalnih prostorov, pripravi tople sanitarne vode in morebitnih spremljajočih tehničnih sistemih. V želji po dvigu energijske učinkovitosti se običajno osredotočimo najprej na tista področja rabe, ki nas finančno najbolj obremenjujejo. Tako pri starejših stavbah najprej razmišljamo o načinih za zmanjševanje rabe energije za ogrevanje prostorov, na katero vplivamo z izboljšano toplotno zaščito stavbe, učinkovitim prezračevanjem prostorov ter kurilnimi napravami z visoko učinkovitostjo pri pretvorbi goriv. Nato ponavadi razmišljamo o možnostih zmanjševanja rabe vode, posodabljanju sistemov za pripravo tople sanitarne vode ter uvajanju obnovljivih virov energije zanje. Pri električnih napravah in drugih porabnikih v gospodinjstvu najprej korigiramo energijsko preveč potratne bivalne navade ali uporabo, po drugi strani pa razmišljamo o zamenjavi največjih porabnikov energije.

Poleg naštetega se o možnostih zmanjševanja rabe energije pogovarjamo tudi za tisti del, za katerega poskrbimo pred vselitvijo v stanovanjsko stavbo. Ni nam namreč povsem vseeno, s kakšnimi materiali je stavba grajena ali prenavljana ter kakšne tehnologije so v njej. Tudi količino vgrajene energije v stavbe želimo zmanjšati, vendar lahko na to vplivamo le v nekaj ključnih trenutkih njene življenjske dobe. Malce bolj pogosto pa lahko na učinkovitejšo rabo primarne energije vplivamo tudi v obratovanju, npr. ko se odločamo za novo ogrevalno tehniko, ki uporablja s tega vidika ustreznejši energent.

Kako so se v zadnjem desetletju spremenili standardi za doseganje energijske učinkovitosti: na eni strani družinskih hiš (po naročilu posameznega investitorja in za trg) in na drugi večstanovanjske gradnje?

Pristopi v gradnji energijsko učinkovitejših stavb se na trgu seveda spreminjajo bistveno hitreje, kot se npr. zakonodaja, ki definira energijsko najmanj učinkovite stavbe. Ko hiše gradijo zasebniki zase, za prihodnja desetletja, gradijo običajno najbolj energijsko učinkovito, seveda ob upoštevanju finančnih in drugih omejitev. Tako smo najprej začeli graditi nizkoenergijske hiše, nato pa kot posebej racionalno rešitev tudi pasivne, po vzorih iz tujine. Velika razlika med skrbno usmerjeno gradnjo družinskih hiš in tipično energijsko manj učinkovito večstanovanjsko gradnjo iz preteklosti se z leti zmanjšuje. Racionalnost in siceršnja ozaveščenost kupcev stanovanj sta se z leti močno povečali. Ne kupujejo samo kvadratnih metrov stanovanj, v atraktivnih stavbah na ustreznih lokacijah, temveč tudi nepremičnino, v kateri bodo imeli zagotov­ljeno visoko bivalno ugodje, ob minimalnih stroških za rabo energije.

Na katerem od omenjenih področij je v Sloveniji opazen večji napredek in pri čem ugotavljate največje pomanjkljivosti?

Kot rečeno, je bil največji napredek v zadnjem desetletju najprej viden pri družinskih hišah. Povpraševanje po sodobnih rešitvah in učinkovitih tehnologijah za novogradnje je bilo izjemno, kar se je najprej pokazalo v vedno večji ponudbi kakovostnih evropskih proizvodov in hitrem razvoju številnih enakovredno učinkovitih domačih tehnologij. Spremenila se je zavest malih investitorjev in projektantov njihovih stavb, na kar se je tudi trg hitro odzval s konkurenčno ponudbo. Racionalnost pri povpraševanju je spodbudila pozitivne premike v gradbeništvu in gospodarstvu. Vpliv se kaže tudi pri večjih stanovanjskih projektih, ki so manj številčni. Pozitiven zgled energijsko učinkovitih novogradenj se v prilagojeni obliki preslikava pri energijski prenovi številnih starejših stavb. Lastniki teh hiš so spoznali, da tehnološke rešitve za novogradnje in stare stavbe niso nujno močno različne – večinoma so lahko enakovredne.

Pri prenovah je v tehničnem smislu največja pomanjkljivost necelovito in nenačrtovano fazno reševanje. Če lastnik stavbe nima ustreznega strokovnega znanja in vpogleda energetsko stanje svoje nepremičnine, ne bo znal ustrezno določiti prednostnih ukrepov in njihovega vrstnega reda. V pomanjkanju takšnih strokovnih usmeritev lahko naredi dodatno zmedo še vpliv komerciale oziroma trga. Jasno je, da ponudniki materialov in opreme usmerjajo potencialne kupce v svoj program, ki ga strokovno dobro obvladajo, ter da jim v tem pogledu ne ponujajo strokovno neodvisne podpore. Komercialno neodvisnim svetovalcem in drugi neodvisni stroki, še bolj pogosto pa projektantom, se lastniki hiš in blokov žal preveč pogosto izognejo. Skupni negativni vpliv na grajene in prenavljane objekte pa imajo v zadnjih letih splošne gospodarske razmere. Željo po racionalnosti, učinkovitosti, celo varčevanju bi v tem pogledu morali razumeti v smislu optimiranja rešitev za naše stavbe, s katerimi bomo dolgoročno zadovoljni. V finančni stiski se lahko marsikdo odloča trenutno in pri investiranju privarčuje kakšen odstotek, žal v škodo dolgoročnega zadovoljstva in celo prihodnje konkurenčnosti stavbe na trgu.

Kam se Slovenija uvršča po energijski učinkovitosti stanovanjskih in drugih stavb, če jo primerjamo z drugimi evropskimi državami?

Ob upoštevanju siceršnje tehnične orientiranosti je tudi energijska učinkovitost stavb orientirana pretežno v severne zglede v sosednjih državah EU, na nam podobnih podnebnih območjih. Tujci pogosto pravijo, da imamo Slovenci včasih še preveč radi svoje hiše, kar se vidi tudi v skrbi zanje. Pri odločanju za tehnologije, ki so povezane z energijsko učinkovitostjo, vidimo stavbe predvsem kot svoj dom, v katerega smo tudi sicer pogosto pripravljeni vložiti več, glede na siceršnja pravila nepremičninskega trga. Lahko zatrdimo, da prepoznavamo energijsko učinkovitost stavb podobno kot druge vodilne države in v skladu s tem ravnamo na vseh področjih: s postopnim zaostrovanjem zahtev zakonodaje, sprejemanjem zahtevane energijske učinkovitosti v stroki, prepoznavanjem tehnologij in pristopov pri investitorjih ter seveda tudi s podpornimi finančnimi programi države ter lokalnih skupnosti, ki poskušajo investitorjem kar najbolj pomagati.

Kakšne zahteve glede energijske učinkovitosti je treba izpolniti pri prenovi družinskih hiš, stanovanj v večstanovanjskih stavbah in pri celoviti sanaciji stanovanjskih blokov? Kako so s tem povezane energetske izkaznice?

Minimalne zahteve, povezane z energijsko učinkovitostjo stanovanjskih stavb, so definirane v pravilniku PURES in tehnični smernici za graditev TSG URE. Minimalne zahteve po učinkovitosti se torej preračunavajo za vsako stavbo ločeno, tako da o posplošenih predpisanih vrednostih ne moremo govoriti. Znane pa so vrednosti za najslabšo, tj. še dopustno toplotno zaščito posameznih elementov ovoja stavbe. Načeloma lahko rečemo, da so se v zadnjem desetletju zahteve po minimalni energijski učinkovitosti na področju ogrevanja stavb zaostrile za najmanj 30 odstotkov. Ob prenovah stavb in pri novogradnjah pa kot lastniki nepremičnin ne želimo investirati v energetsko komaj še sprejemljive rešitve, ki so omejene s predpisi, temveč se odločamo za boljše in učinkovitejše. Izrednega pomena sta tudi dobra domača gradbena praksa in pestra tržna ponudba učinkovitih tehnologij, ki omogočajo izvedbo kakovost­nih projektov.

Kakšen je bil doslej učinek predpisa o izdelavi energetskih izkaznic (EI), razen tega, da je vplival na promet na nepremičninskem trgu?

Vpliv EI za stavbe je zagotovo pozitiven z vidika promocije energijske učinkovitosti in povečevanja ozaveščenosti lastnikov in kupcev nepremičnin. To ne velja samo za stanovanjske stavbe, temveč tudi za npr. javne objekte.

Kako zasnovati energijsko učinkovito hišo? Kateri so ključni parametri pri njenem oblikovanju in tehnološkem snovanju?

Cilj zasnove učinkovite sodobne hiše je novogradnja, ki bo omogočala bistveno več v bivalnem, stroškovnem in okoljskem pogledu. Naloga investitorja in projektanta pa je predvsem sodelovanje v načrtovanju stavbe, pri katerem z optimizacijo arhitekturnih, gradbenih in energetskih rešitev dosežemo tudi ekonomski cilj projekta. Učinkovita optimirana sodobna stavba je namreč od »standardno« zasnovane le malo dražja z vidika investicije, uporabnikom pa daje veliko več.

Veljajo pasivne hiše še za želeni standard pri novogradnjah?

Pasivna hiša je zaradi izrednih energijskih, bivalnih in okoljskih karakteristik najboljše in hkrati najbolj preprosto izhodišče za gradnjo skoraj ničenergijskih stavb. So torej želeno izhodišče v projektnem razmišljanju in ne posebnost. Lahko tudi ugotovimo, da število takšnih novogradenj z leti narašča ne glede na splošno gospodarsko stanje. Skupno število vseh novogradenj na leto pa je v primerjavi z »boljšimi časi« v preteklosti veliko manjše. In to dejstvo je pravi pokazatelj aktualnosti racionalne stanovanjske gradnje, ki jo predstavljajo pasivne in zelo dobre nizkoenergijske hiše.

Kakšni tehnološki pristopi se uporabljajo pri prenovi, pri kateri se stanovanjske hiše energijsko sanirajo z uporabo lesa in lesenih montaž­nih tehnologij?

Vzori za prenovo z lesom so tudi v tej tehnološki niši prišli iz tujine. V primerjavi s konvencionalno »zidarsko« prenovo so številne rešitve sanacije z uporabo lesa, predvsem montažne, časovno manj obremenjujoče in s tem moteče za uporabnike stavb. To pa je izredna prednost pri večjih projektih, kot je prenova javnih stavb (šol, vrtcev) in večstanovanjskih stavb.

Kako so po vašem mnenju predpisi glede energijske učinkovitosti spremenili pristop arhitektov pri projektih za novogradnje in obnove stanovanjskih objektov?

S predpisi običajno postopoma zaostrujemo samo karakteristike, ne predpisujemo pa novih konceptov in drugačnih pristopov za načrtovanje in prenove. Zato menim, da je vpliv le posreden: predpisi zahtevajo bistveno bolj učinkovite projekte in nato stroka, z arhitektom kot prvim v verigi načrtovalcev, išče rešitve in nove pristope.

S katerimi problemi in vprašanji se ljudje najpogosteje obračajo na strokovnjake, ki delajo v mreži svetovalnic ENSVET? So to sanacije?

Strokovne teme so približno v 90 odstotkih primerov vezane na obstoječe stavbe, tj. prenove. Najpogosteje gre seveda za gradbene ukrepe in ukrepe na energetskem sistemu. Ne smemo pa zanemariti tudi investicijsko manj zahtevnih tem ali drugih vprašanj, ki so povezana z bivalnim ugodjem in energijsko učinkovitostjo.

Na podeželju so ob hišah ali na parcelah zrasle »brezkončne« skladovnice drv, gotovo zaradi žleda, pa tudi krize. Se delež lesne biomase kot energenta za ogrevanje stanovanjskih hiš znat­no povečuje, se ti ogrevalni sistemi ustrezno posodabljajo?

Lesna biomasa je glede na statistične podatke postopoma postala energent, ki se za ogrevanje stavb uporablja najbolj intenzivno. Če morajo energent kupovati, je lastnikom hiše zelo pomembna tudi učinkovitost sistema s kurilno napravo, zato se praviloma najprej odločijo za vgradnjo sodobne naprave.

Kako tehtati pri izbiri ogrevalnega sistema, ki pomeni dolgoročno odločitev? Sedanja dosegljivost in cene energentov se bodo morda spremenile, tu je okoljski vidik ... Čemu graditelji najbolj zaupajo, lesni biomasi, toplotnim črpalkam, plinu?

Rešitve za različne stavbe v različnih okoljih so različne, tu ima odločilno besedo tudi lastnik stavbe oziroma njeni uporabniki. Odločanje je zato individualno in o standardiziranih rešitvah težko govorimo. Načeloma pa je pri hišah na podeželju, še posebno starejših in energijsko še ne prenov­ljenih, lesna biomasa prva na seznamu možnosti. V mestnem okolju si želimo izkoristiti prednostno energetsko infrastrukturo, kot so daljinski sistemi ogrevanja ali plinovod. Pri učinkovitih sodobnih novogradnjah pa prevladuje tehnologija toplotnih črpalk.

Ali pričakujete, da bo zakonodaja, ki zadeva gradnjo, postavila strožje zahteve tudi pri uporabljenih materialih – mislim glede energije, potrebne za izdelavo in transport, ogljičnega odtisa?

Okoljske zahteve se s časom zaostrujejo in se tudi vsebinsko širijo na prej še neregulirana področja. Pred desetimi leti smo govorili predvsem o energijski učinkovitosti stavb v obratovanju, pri čemer so nas najbolj zanimale potrebe stavb po toploti za ogrevanje prostorov. Dokaj hitro smo v zahtevah prišli na širše ocenjevanje učinkovitosti stavb, tako da smo začeli upoštevati tudi uporab­ljene nosilce energije ter druge segmente rabe energije v stavbi. Govorimo o primarni energiji in emisijah CO2 v obratovanju stavb. Seveda pa znamo za trajnostno zasnovo stavb ustrezno optimirati tudi uporabljene gradbene materiale in proizvode, s ciljem zmanjševanja količine vgrajene primarne energije in emisij. Ta zadnji del za zdaj še ni reguliran in se smiselno upošteva v zasnovah glede na zahteve naročnika.

Stanovanjski fond se spreminja počasi, standard in dohodki ljudi se znižujejo, za novogradnje in celovite sanacije je manj možnosti kot potreb. A najbrž se da tudi z manjšimi investicijami, ki se razmeroma hitro poplačajo, izboljšati udobje bivanja in porabo energije. Kateri posegi so najprej smiselni in jih lahko pozneje nadgradimo?

Res je, da smo v razmišljanjih še posebej omejeni prav s financami. Prav zato je pomembno, da pri preučevanju situacije v svojem domu poiščemo nasvet komercialno neodvisnega strokovnjaka. Njegov pogled pomaga oblikovati različne scenarije prenove ali pa manjše delne rešitve in enostavne ukrepe, s katerimi bomo svoj dom optimalno energetsko reševali, glede na svoje možnosti. Poudariti je treba, da cilj energijske prenove in ukrepov ni varčevanje z odrekanjem, zdaj prepogosto tudi na račun bivalnega ugodja, temveč zagotavljanje optimalne racionalnosti.