Korekturni faktorji: natančen fizikalni izračun

Sogovornik poudarja, da je za obračun stroškov ogrevanja v večstanovanjskih stavbah, kjer uporabljajo korekturne faktorje, potrebnega veliko znanja in izkušenj: »Samo poznavanje Excela ne zadošča. Izračun energijske bilance stavbe in njenih posameznih delov za pravilno določitev korekturnih faktorjev je kompleksen in zahteva izkušnje. Pri tem je ključna beseda v pravilniku, da se korekturni faktorji določijo zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi. Nanašajo se torej na dodatne toplotne izgube, ki izhajajo samo iz lege posameznih delov v stavbi. Korekturni faktor, ki se nanaša izključno na lego posameznega dela v stavbi, ima torej podlago za izračun samo v standardu SIST EN 12831 (določitev toplotnih izgub), ki je v tem delu podlaga pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES-2) in pripadajoči tehnični smernici.

Medtem ko so bili korekturni faktorji do zdaj lahko določeni tudi »izkustveno«, so po novem določeni le na podlagi SIST EN 12831. V SPL zato v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki pripravljajo strokovne članke o korekturni faktorjih in analizo izvajanja novega pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli.

Tudi po sprejetju novega pravilnika lahko stanovalci v stavbah s skupnim ogrevanjem še vedno uporabljajo že prej določene korekturne faktorje. »Nov preračun je smiselno narediti, če opazimo večje anomalije v porabi in obračunu toplote med posameznimi deli stavbe,« svetuje Franc Props.

Različne interpretacije pravilnika

Novembra lani sprejeti pravilnik je dvignil precej prahu. Čeprav naj bi, tako so novembra pojasnjevali na pristojnem ministrstvu, prispeval k pravičnejši delitvi stroškov ogrevanja med sostanovalci, so se zaradi  »nejasnosti novih določil pojavile različne razlage istih določil«, pojasni Props.

Ker pravilnik dopušča različne interpretacije, ga je mogoče razumeti tudi tako, da »kaznuje« tiste stanovalce, ki z energijo ravnajo varčno. Če namreč za ogrevanje stanovanja ne porabijo vsaj 40 odstotkov povprečne porabe v stavbi, se jim po novem celotni stroški ogrevanja obračunajo glede na velikost ogrevane površine, torej glede na kvadraturo stanovanja. Odčitane vrednosti na delilnikih in merilnikih se v takšnih primerih ne upoštevajo.

»Omenjeno določilo je smiselno, ko se pravilno uporablja, saj so lastniki praznih stanovanj zdaj plačevali minimalne stroške, preostali pa nerazumno visoke. Prav tako so lastniki, ki so pretirano varčevali in se nepravično greli na račun sosedov, povzročali dodatne stroške drugim stanovalcem, posledično pa ogrožali sebe zaradi pojava plesni v stanovanjih,« pravi Props.

Sprememba bivalnih navad

Vse glasnejša so tudi opozorila, da bo pravilnik izničil prihranke, dosežene z vgradnjo delilnikov. Skupaj s spremenjenimi bivalnimi navadami stanovalcev so bili namreč v zadnjih štirih letih doseženi od 7- do 12-odstotni prihranki pri porabi energije za ogrevanje večstanovanjskih stavb.

Niti merilniki ali delilniki toplote niti korekturni faktorji sami po sebi ne pripomorejo k manjši porabi energije za ogrevanje, poudarja Props: »Našteto uporabnike spodbuja, da več pozornosti namenjajo svojim bivalnim navadam. Tako kot ni dobro ali smiselno preveč ogrevati prostorov, tako jih tudi ni dobro premalo ogrevati, saj se bodo prej ali slej pojavile težave z vlago in plesnijo ter s tem povezani zdravstveni zapleti in pasivno ogrevanje na račun sosedov. V stavbi moramo uporabljati tak režim ogrevanja, kot je bil načrtovan. Temperaturo v bivalnih prostorih je priporočljivo vzdrževati med načrtovanih 18 in 22 stopinjami Celzija ter pri tem poskrbeti za pravilno in zadostno prezračevanje.«

FOTO: Aleš Černivec/Delo

Obračun stroškov

V skladu z energetskim zakonom se morajo stroški ogrevanja v večstanovanjskih stavbah pretežno obračunavati po dejanski porabi. Tako so etažni lastniki motivirani k smotrni rabi energije. Po novem pravilniku, ki vključuje podrobnejša navodila za obračunavanje stroškov, se del stroškov ogrevanja v stavbah z več posameznimi deli obračuna glede na površino stanovanja, del pa glede na dejansko porabo toplote. Delež stroška za ogrevanje stanovanja je odvisen od skupnega stroška ogrevanja stavbe, površine stanovanja, odčitka na merilniku ali delilniku ter od korekturnega faktorja za to stanovanje.