
Vse več graditeljev družinskih hiš se zaradi okoljske ozaveščenosti ali prihranka odloča za vgradnjo tipskih ali betonskih podzemnih rezervoarjev in ločene napeljave za deževnico v hiši, ki je nujna, če želimo zbrano vodo uporabiti za sanitarne namene, ne zgolj za zalivanje vrta in pranje avtomobila na dvorišču.
Namestitev vzporedne vodovodne napeljave za sanitarno vodo, ki jo bomo uporabljali za splakovanje straniščne školjke, pranje perila, zalivanje vrta in pranje avta, je najpreprostejša in najcenejša med gradnjo hiše. S podzemnim zbiralnikom deževnice vred stane od 5000 evrov navzgor, pri čemer je višina naložbe najbolj odvisna od prostornine zbiralnika.
Prihrani nam lahko veliko pri strošku za vodo, ki se po občinah zelo razlikuje. Po porabljeni količini pitne vode iz javnega vodovoda namreč plačujemo tudi omrežnino za dovedeno vodo in stroške za njeno čiščenje, ko se spremeni v odpadno vodo. Poleg tega gospodinjstva plačujejo za odvajanje padavinske vode, pri čemer je strošek manjši, če del deževnice zberejo v rezervoarjih in porabijo. Po izkušnjah strokovnjakov se naložba v takšen vzporedni sistem oskrbe z vodo povrne v petih do desetih letih.
Slovenski graditelji ali kupci novih skorajničenergijskih hiš (sNES), kakršne so bile v preteklosti bolj znane kot pasivne hiše, morajo za pridobitev subvencije Eko sklada zanje od leta 2023 izpolnjevati še en pogoj: imeti morajo vgrajen sodoben sistem za zbiranje, distribucijo in rabo deževnice za splakovanje stranišč, pranje perila, zalivanje vrta ipd., s podzemnim zbiralnikom za najmanj šest kubičnih metrov vode. Pri obnovi hiše v sNES-standardu ta pogoj ni obvezen.
Podzemni rezervoar, ki bo gospodinjstvu zagotavljal vodo za sanitarne namene, je lahko betonski (takšen je priporočljiv zlasti za območja z visoko podtalnico) ali iz kakovostne umetne mase, ki ga ni težko vgraditi. Pri slednjih so najpogostejše t. i. sendvič izvedbe ali ovalni rezervoarji, ki v primerjavi s prvimi zahtevajo globlji izkop.
Poleg podzemnega pohodnega ali povoznega rezervoarja s teleskopskim pokrovom, ki je poravnan s terenom, sta sestavna dela sistema za oskrbo stanovanjske hiše z deževnico še filter, skozi katerega se voda, preden vstopi v rezervoar, prečisti, ter črpalka za prenos vode do porabnikov. Pri cenejših izvedbah rezervoarjev je krmilna tehnika, povezana s cevno napeljavo, vgrajena v rezervoarju, medtem ko imamo preprostejši dostop do nje, če jo vgradimo kje v pomožnih prostorih hiše.
V hiši potrebujemo sekundarno napeljavo do porabnikov vode, splakovalnika, pralnega in pomivalnega stroja, pipe v garaži in na vrtu. Običajno je do njih napeljana tudi voda iz vodovoda, preklop nanjo, ko deževnice zmanjka ali če morda nastane okvara, pa je mogoče urediti avtomatsko ali ročno. Ureditev sekundarne vodovodne napeljave je najpreprostejša in najcenejša med gradnjo ali prenovo hiše.
Družinam, ki nameravajo z deževnico zalivati vrt, prati avto in z njo polniti WC-kotličke, zadostuje zbiralnik s prostornino do 5000 litrov. Če želijo z njo tudi prati perilo, je potrebna velikost 12.000 litrov, za prhanje pa še dodatnih 8000 litrov, kar nanese do 20.000 litrov.
Poraba
Slovenec je leta 2023 v povprečju porabil 61 kubičnih metrov vode ali 167 litrov na dan.
Prednost podzemnih rezervoarjev je, da ob priporočenem načinu vgradnje zagotavljajo stalno kakovost vode; če je vodna gladina vsaj pol metra pod zemljo, voda tudi ne zmrzne.
Nadzemni in kletni zbiralniki deževnice so navadno manjše prostornine in zagotavljajo vodo za občasno ali celoletno zalivanje vrta. Predvsem v zunanjih je voda zaradi temperaturnih sprememb in svetlobe izpostavljena razvoju mikroorganizmov, a je primerna za zalivanje vrta. Nadzemni zbiralnik je zato bolje postaviti na senčni strani hiše, kjer ni pregrevanja, in izbrati za svetlobo neprepusten material, ki preprečuje razvoj alg.