Zbiralniki deževnice: Otroci lahko spremljajo prihranek pitne vode

O učinkovitosti zbiralnikov, porabi vode in izobraževanju otrok glede varčevanja s pitno vodo smo se pogovarjali s predstavniki vrtca in osnovne šole: vrtca Hansa Christiana Andersena v Ljubljani in osnovne šole Brezovica pri Ljubljani.

Foto: Shutterstock Foto:

Podzemni zbiralnik za deževnico, ki ga bomo uporabljali za sanitarne namene, je lahko betonski (takšen je priporočljiv zlasti za območja z visoko podtalnico) ali iz kakovostne umetne mase. Pri slednjih so najpogostejše t. i. sendvič izvedbe ali ovalni rezervoarji, ki v primerjavi s prvimi zahtevajo globlji izkop. Poleg podzemnega pohodnega ali povoznega rezervoarja s teleskopskim pokrovom, ki je poravnan s terenom, sta sestavna dela sistema za oskrbo stavbe z deževnico še filter, skozi katerega se voda, preden vstopi v rezervoar, prečisti, ter črpalka za njen dovod do porabnikov. 

Mehka voda

Deževnica je mehka voda, ki ne vsebuje mineralov, zato se pri njeni uporabi ne odlaga vodni kamen, kar je dobrodošlo, če z njo splakujemo stranišče, peremo perilo v pralnem stroju in strojno pomivamo posodo. Na posodi ne pušča belih lis zaradi apnenca, v pralnem stroju je potrebnega manj pralnega sredstva in nič mehčalca, ker se na grelniku ne nabira vodni kamen, je daljša tudi živ­ljenjska doba stroja. V šolah in vrtcih, kjer je ogromno splakovanja stranišč, kuhanja, pranja in pomivanja, je deževnica več kot dobrodošel dodaten vir vode, saj bistveno zmanjša porabo iz vodovoda in tako tudi zniža račun. V Sloveniji se cena pitne vode (vodarina, vodno povračilo) giblje med 0,8 in 1,5 evra na kubični meter.

Postavitev zbiralnika za deževnico je smiselna tudi zaradi uredbe o odvajanju in čiščenju meteorne vode, po kateri se za deževnico, speljano v javni kanalizacijski sistem, plačuje glede na površino strehe. Strošek za odvajanje meteorne vode je bil v kanalščino vključen že prej, po novi ureditvi pa se storitev ne zaračunava, če padavinska voda s strehe ni speljana v kanale za meteorno vodo oz. kanalizacijo. Rabo deževnice za sanitarne namene je treba prijaviti na komunalno podjetje in plačevati takso za obremenitev odpadnih voda.

V enoti Lastovica vrtca Hansa Christiana Andersena imajo dva zbiralnika deževnice iz umetne mase. Vodo uporabljajo v sanitarne namene, otroci pa lahko spremljajo, koliko pitne vode so že prihranili. Foto:

Za kakovost vode je pomemben tudi material strešne kritine, s katere se skozi skupni izliv vseh strešnih žlebov steka v zbiralnik. Najbolj primerne so strehe z gladko površino (glineni strešniki, strešniki iz umetne snovi ali skrilavci, medtem ko betonski in bitumenski niso primerni). Če imamo streho prekrito s kovinsko kritino, je deževnica zaradi večje vsebnosti kovin manj primerna za zalivanje vrta. Ker je kakovost odvisna tudi od rednega pretoka vode v rezervoarju, mora biti njegova velikost pravilno izbrana – odvisna je od povprečne količine padavin, površine strehe, tega, za katere namene bomo deževnico uporabljali, in števila stanovalcev v hiši.

Prost preliv

Podzemni in kletni rezervoarji morajo imeti prost preliv, skozi katerega se lahko presežna voda prelije v ponikalnico. Zaščitna mreža na prelivu onemogoča, da bi v notranjost zašle žuželke ali kakšna večja žival. Rezervoar za zbiranje deževnice s filtrom, dušilnim dotočnim nastavkom in pretočnim sifonom je treba očistiti vsakih pet do osem let. Na dnu se tvori usedlina, ki je zelo pomembna za kakovost vode in bi jo s prepogostim čiščenjem uničili. Življenjska dobra zbiralnikov je več desetletij, če skrbimo za redno vzdrževanje. Filtre je treba redno pregledovati in po potrebni očistiti. Upoštevati je treba navodila, sicer pa je samo čiščenje bolje prepustiti usposobljenim strokovnjakom.

Prvo čiščenje deževnice opravi filtrirni sistem pred rezervoarjem. Vanj steče očiščena voda, nečistoče in majhna količina vode pa v kanal. V drugi fazi čiščenja se majhni delci umazanije, premera pod 0,35 mm, posedejo na dno. Dušilni dotočni nastavek namreč filtrirano vodo dovaja na dno, s čimer prepreči trajno vrtinčenje, poleg tega v vodo na dnu dovaja kisik, da ostane vedno čista in sveža. Delci nečistoč, ki so lažji od vode (na primer cvetni prah), na gladini tvorijo plavajoč sloj. Te odstrani pretočni sifon. Naprava za plavajoči odvzem vode je ponavadi 10 cm pod gladino, kjer je kakovost najboljša. 

Zbiralnika deževnice sta vkopana pod gugalnico in ne motita igranja otrok ter ne zavzemata prostora, namenjenega igri na prostem. Foto:

Za potrebe vrtca in šol so primerni zbiralniki velikosti od 26 kubičnih metrov naprej, običajno pa sta v bližini stavbe dva. Priporoč­ljivo je, da je zbiralnik vkopan v zemljo, saj je tako voda v njem zaščitena pred sončno svetlobo in toploto ter ima ustrezno nizko temperaturo, vse leto od 8 do 12 stopinj Celzija, kar preprečuje razvoj mikroorganizmov, bakterij in alg. Pogoj za to pa je, da je gornji del rezervoarja od 60 do 100 cm pod zemljo, da je zavarovan pred zmrzaljo. Nadzemne zbiralnike za deževnico v vrtcih in šolah uporabljajo predvsem za zalivanje vrtov, vse pa pred zimo spraznijo.

Vrtec Hansa Christiana Andersena

V vrtcu Hansa Christiana Andersena so z dvema zbiralnikoma iz umetne mase v velikosti 26 kubičnih metrov v letih od 2012 do 2015 prihranili 1032 kubičnih metrov pitne vode (okoli 4000 litrov na dan). Za investicijo (zbiralnik za deževnico, pitniki, dvostopenjski izpiralniki v straniščih in drugo) so se odločili zaradi razpisa sklada Si.voda. Cena projekta je bila okoli 60 tisoč evrov, od tega je 80 odstotkov investiral sklad Si.voda, preostanek vrtec. Zbiralnika za deževnico, ki jo uporabljajo v sanitarne namene, so namestili v enoti Lastovica. Zamenjali so tudi enostopenjske splakovalnike stranišč in izračunali, da na dan prihranijo kar 5,6 kubičnega metra vode. Otroke v vrtcu redno ozaveščajo o varčni porabi vode, zato so namestili merilnik porabe deževnice, na katerem lahko vsi spremljajo, koliko pitne vode jim je uspelo prihraniti. 

OŠ Brezovica pri Ljubljani

Ob prenovi osnovne šole na Brezovici pri Ljubljani, leta 2009, so se odločili, da bodo ubrali drugačno pot in zgradili energijsko varčno stavbo, v kateri bodo uporabili star gradbeni material iz porušene šole. Iz polne opeke so sezidali pregradne stene, opečni drobir so porabili za nasutje ravne strehe, zdrobljeno steklo za vidno pregrado v steklenih stenah, staro kritino za kolesarnice in zunanje učilnice ter nadstrešnice, lesene nosilce za evakuacijsko stopnišče, beton so zdrobili in porabili za nasutje, obstoječe rastline so presadili, odpadki keramičnih talnih in stenskih oblog sestavljajo stenski mozaik v vhodni avli, izrezi fasadnih plošč sprejemnikov sončne energije so postali označevalne table. Kolikor je bilo mogoče, so znova uporabili tudi pohištvo iz stare šole. Projekt prenove je vodil arhitekt Slavko Gabrovšek, ki se je odločil tudi za postavitev zbiralnikov za deževnico, ki jo uporabljajo v sanitarne namene. »Pod požarne stopnice smo vkopali dva 60 kubičnih metrov velika betonska zbiralnika deževnice, s prelivom v meteorno odvodnjavanje. Filter za metorno vodo je v jašku, črpalna naprava pa pod stropom v sanitarijah,« je pojasnil Gabrovšek. »Poraba pitne vode se je zmanjšala za polovico, kljub temu da je v šoli danes več učencev, kot jih je bilo v času, ko smo gradili novo,« je pojasnil Gabrovšek.. »Največ pitne vode v šolah izgine v straniščnih školjkah in pisoarjih, zato je prihranek 120 kubičnih litrov vode več kot dobrodošel,« je poudaril arhitekt.