Zmanjšanje porabe pitne vode pomeni skrb za okolje

Kdor bi rad račun za vodo zmanjšal za 50 odstotkov, pitne vode ne porabljal za namene, za katere takšna kakovost ni nujna. Poleg tega je v 21. stoletju preskrba s pitno vodo vse večja težava velikega števila ljudi po svetu. »Na Zemlji je 96 odstotkov slane vode, ki je primerna za pitje le po tehnološki obdelavi, ta pa je povezana s porabo energije. Nekaj več kot tri in pol odstotka vode je shranjene na zemeljskih polih, v ledu in ledenikih, in le 0,3 odstotka svetovnih virov je uporabnih za pitno vodo,« na resnost težav v prihodnosti opozarja Robert Lovše iz podjetja Tims. Navede podatek, da vsak dan vsak od nas porabi približno 130 litrov vode, od tega zgolj tri litre za pripravo hrane in pijače. Za zalivanje vrtov, zelenic, za sanitarno vodo v hiši, čiščenje avtomobilov ali za pranje perila je primerna deževnica. Njena uporaba je ekonomsko smotrna tudi zaradi uredbe o odvajanju in čiščenju meteorne vode, po kateri se za deževnico, speljano v javni kanalizacijski sistem, plača glede na površino strehe. Torej jo je bolje speljati v sistem za zajem deževnice. »Z njo lahko nadomestimo do polovico porabljene vode. Sistem za zajem deževnice ima tudi druge prednosti: mehka voda je odlična za pranje, zalivanje, poleg tega jo lahko imamo za rezervo, ki pride prav, ko je ob suši zaradi pomanjkanja vode za zalivanje prepovedano uporabljati vodo iz omrežja ali studencev,« prednosti pojasni Slavko Jaklin iz podjetja Sojos.

Sistem za uporabo deževnice v hiši

Ob hiši si lahko uredimo dva ločena zbiralna sistema, enega za uporabo vode v hiši, manj zahtevnega pa za zalivanje vrta. »Deževnice ne moremo pretakati po cevnem sistemu, ki je namenjen za pitno vodo, temveč potrebujemo ločen sistem napeljave. Tako npr. do pip za deževnico in pralnega stroja napeljemo poseben vod,« pravi Tatjana Hafner iz podjetja Prosigma plus.

Sistem za zajem deževnice, ki jo bomo uporabljali v hiši, se začne na strehi. Ta mora biti pokrita z gladkimi opečnatimi strešniki, s kritino iz umetnih materialov ali iz skrilavcev, ne pa z grobo betonsko ali kovinsko kritino, iz katere se lahko izpirajo kovine. Deževnico nato po žlebovih pripeljemo do rezervoarja. »Preden pride v rezervoar, se mora prefiltrirati oziroma mehansko očistiti listja in podobnih primesi, ki se spirajo s strehe. Filter izloči snovi, voda pa se zbere v rezervoarju. Nato črpalka poskrbi, da steče po napeljavi do porabnikov v hiši,« še pove Tatjana Hafner. Filtri so mehanski in se razlikujejo po finosti čiščenja. Če uporabljamo deževnico zgolj za zalivanje vrta, je dovolj grobi filter z večjo mrežico, za pralni stroj pa uporabimo bolj finega.

Za zalivanje vrtov in zelenic se največ uporabljajo manjši nadzemni rezervoarji, za uporabo deževnice v hiši pa so bolj primerni večji podzemni zbiralniki. »Slabost nadzemnih rezervoarjev je v tem, da se v njih začnejo nabirati alge zaradi sončne svetlobe, saj so običajno beli ali prozorni. Njihova pomanjkljivost je tudi majhnost. Za hišni sistem zajema deževnice je najboljši večji podzemni rezervoar. Nadzemni rezervoarji lahko shranijo do 1500 litrov deževnice, podzemni pa tudi do 30.000 litrov. Izbor zbiralnika odvisen od porabe. Za enodružinske hiše je zadostuje v velikosti 10.000 litrov, da deževnica ne stoji v njem, drugače se zasmradi. »Voda mora v sistemu ves čas krožiti, to pomeni, da ves čas priteka in jo nenehno uporabljamo. Iz rezervoarja se spelje inštalacija do tam, kjer se bo deževnica uporabljala, do pralnega stroja, kotličkov, pipe ob hiši in podobno,« doda Tatjana Hafner.

Poleg zbiralnika in filtra je pomemben element sistema tudi prelivni sifon, ki prepreči, da bi v rezervoar zašle manjše živali. Sifon poskrbi, da se umazani delci, ki plavajo na gladini, redno odvajajo. Poleg tega preprečuje, da bi iz kanalizacije v zbiralnik vdrli plini ali vonji. »Pomembna je tudi črpalka z avtomatskim preklopom na sistem pitne vode, ko zmanjka deževnice v rezervoarju. Z avtomatskim preklopom si prihranimo neprijetnosti, da nam recimo ni treba sredi noči preklapljati ročnih ventilov, da bi spustili vodo na stranišču. Črpalka z avtomatskim preklopom namreč preklopi, preden bi posrkala zrak ali usedlino,« razloži Jaklin. Funkcija črpalke je zagotavljanje potrebnega tlaka za dovod vode iz zbiralnika do potrošnika.

V zbiralnik se lahko namesti še plavajoči odvzem, ki je sestavljen iz plovca, sesalne cevi, nepovratnega ventila in finega sesalnega filtra. Zanj se odločijo predvsem tisti, ki bodo deževnico uporabljali za splakovanje stranišča in pranje perila.

Sistem za zalivanje vrtov

Za uporabo deževnice na vrtu si lahko omislimo preprostejši sistem. Že nadzemni zbiralnik brez črpalke zadošča za zalivanje manjšega vrta in zelenice. Takšen je tudi najcenejši. Če potrebujemo več deževnice, pa na nadzemni ali podzemni zbiralnik namestimo grobi filter in za odvzem vode uporabimo vrt­no pretočno črpalko. »Priporočam namestitev potopne črpalke s tlačnim stikalom. Vod od črpalke se lahko poveže z vrtnim jaškom, kjer imamo pipo. Pozimi moramo črpalko odstraniti in podzemni rezervor izprazniti, če ni vgrajen tako globoko, da v njem ne bi zmrzovalo. Da je ta pogoj izpolnjen, mora biti gladina vode 60 cm pod površjem,« priporoča Slavko Jaklin, ki bi vrtni sistem uredil podobno kot hišnega, a zgolj z navadnim sitnim filtrom in črpalko brez avtomatskega priklopa. »Pogosto imajo takšni kompleti vključen še kakšen majhen jašek, ki ga skrijemo v zelenico, s priklopi za vrtno cev.«

Vzdrževanje zbiralnikov

Nadzemne zbiralnike je treba pozimi izprazniti in odstraniti alge, če se čez leto razvijejo. V glavnem so podzemni rezervoarji polietilenski in betonski. »Slabost betonskih je v tem, da z leti postanejo porozni, tako da je bolje vgraditi material, ki je trajnejši,« izbiro polietilenskega zbiralnika utemeljuje Tatjana Hafner. Za podzemni rezervoar najprej skopljemo jamo, ki mora biti toliko velika, da je na vsaki strani zbiralnika 40 centimetrov prostora, od zgradbe pa mora biti odmaknjen najmanj meter. Globina vkopa je odvisna od prostornine rezervoarja, tako je na primer za 8000-litrskega potreben 2,4 metra, za 12.000-litrskega pa 3,6 metra globok vkop. Rezervoar mora biti opremljen še s prelivom, čez katerega se presežek vode napelje v kanalizacijo ali ponikalnico. Pozimi nam podzemnega rezervoarja ni treba izprazniti, saj je na globini, kamor ga zakopljemo, temperatura vedno nad lediščem. Temperatura od šest do osem stopinj Celzija zagotavlja tudi, da se v zbiralniku ne razvijajo mikroorganizmi.

Polietilenski zbiralnik ne potrebuje posebnega vzdrževanja, zagotavlja Tatjana Hafner, Slavko Jaklin pa vseeno svetuje redno čiščenje. Po njegovih besedah so mnenja, kako pogosto je to potrebno, zelo neenotna. Nekateri zagovarjajo čiščenje na dve leti, spet drugi na deset. Čiščenje je potrebno zato, ker se v rezervoarju naredi sedimentna plast, ki vpliva na kakovost deževnice. »Sami priporočamo čiščenje na tri do pet let. Izvede se, ko je rezervoar skoraj popolnoma prazen. Gremo v rezervoar in z vodnim curkom dvig­nemo usedline, nato pa jih z mini črpalko oziroma z obstoječo črpalko izčrpamo iz rezervoarja skupaj s preostalo vodo. Usedline ni mogoče kar spustiti iz rezervoarja, saj ni tekoča. Gre namreč za zelo fin prah s strehe, ki ga pretočni filter ne more odstraniti in se posede na dno,« postopek čiščenja opiše Slavko Jaklin.