Če bi hoteli na Luno ali Mars odpeljati bivališča ali gradbeni material, bi potrebovali večje raketoplane oziroma postaje. S tem bi morali zmanjšati prostor za nujne stvari za preživetje. Nasa je zato odprla raziskovalni center v Kaliforniji, ki preučuje področje arhitekture z glivami oziroma micelijem. Astronavti bi na drugih planetih in satelitih tako »vzgojili« svoja bivališča in ne zgradili.

PREBERITE ŠE: Plastiko za enkratno uporabo bi lahko nadomestil micelij

»Trenutno razmišljamo o bivališčih na Marsu kot želve – svoje domove bomo na hrbtu nosili s sabo. Načrt je sicer zanesljiv, a hkrati finančno nevzdržen,« je dejala vlagateljica v inovativen projekt Lynn Rothschild. »Za gradnjo bi lahko uporabili micelij,« je še dodala.

Projekt je del Nasinih inovativno naprednih konceptnih programov. Micelij je uporaben predvsem zaradi svoje velikosti in teže. Ker je vzdržljiv, bi preživel dolg let na drug planet. Vse, kar bi potreboval za rast, pa je voda.

Bivališča iz micelija bi ščitila astronavte in hkrati površje Lune ali Marsa, saj bi uspeval samo tam, kjer bi živeli ljudje. Poleg tega pa bi jih še genetsko obdelali, da se ne bi mogli razširiti po planetu. Strukturo iz micelija bi nato zapekli, da bi jo okrepili in s tem preprečili kontaminacijo okolice.

Mars ne bo neprijazen samo do ljudi, pač pa tudi do gliv. Da bodo uspevale, bodo potrebovale cianobakterije (modrozelene cepljivke), ki s pomočjo sončne svetlobe ogljikov dioksid in vodo pretvarjajo v kisik in hranila.

Bivališča astronavtov bodo v obliki kupol, sestavljenih iz treh plasti. Zunanja plast bo led, ki bo omilil nevarno sončno sevanje. Voda iz prve plasti bo hrana za plast cianobakterij, ki bodo zagotavljanje kisik in hranila za micelij, zadnja pa iz micelija.

Material iz micelija danes uporabljamo za izolacijo, ki je ognjevarna in zdravju prijazna. Micelij bi lahko obdelali, da bi oddajal svetlobo (bioluminiscenca), filtriral vodo, uravnaval vlažnost in se celo sam popravil.