Z opeko grajena dvojčka: Prilagodljiva notranjost, dobro izkoriščene zunanje površine

Ne zgodi se pogosto, da bi bile družinske hiše naprodaj s povsem zaključeno zunanjo ureditvijo. Pri paru dvojčkov na zelenem obrobju Ljubljane pa je bil to ključen del projekta – naročniku je bilo pomembno, da hiše delujejo enotno in poskušajo umiriti rahlo kaotično predmestno zazidavo. Četudi je bila notranjost brez tlakov, predelnih sten in inštalacij, da bi jo lahko bodoči stanovalci čim bolj prilagodili svojim potrebam, so arhitekti z zunanjimi detajli, kot so zelena lopa, lesena fasada v pritličju, zeleno pobarvano stavbno pohištvo in nadstrešnice za avtomobil, hišam dali prepoznaven značaj.

FOTO: Janez Marolt Foto:

»Podolgovata parcela, na kateri stojita dvojčka, je zelo lepa, na stiku grajenega in zelenega, pri čemer jugovzhodna stranica meji na travnik, da se vrtovi hiš vizualno nadaljujejo v zeleno kuliso,« pripoveduje arhitektka Ana Grk. Dostop do nje je s severozahodne strani, s ceste se lastniki zapeljejo na tlakovano dvorišče z nadstrešnico za avto in vrtno lopo.

Stanovanjske stavbe so dvoetažne, enoti posameznega dvojčka – vsaka s površino 135 kvadratnih metrov – sta zaradi orientacije in naklona terena zamaknjeni v tlorisu in prerezu, kar vsaki zagotavlja več zasebnosti. Enote so zasnovane racio­nalno, kot preprosti pravokotni gabariti brez previsnih delov, strukturo in merilo zazidave pa poleg zamikov in omenjenih detajlov ustvarja tudi poševni venec hiše.

Izhodišča naročnikov so bila zelo jasna in logična, pravi sogovornica: eno je bilo prilagodljivost specifičnim potrebam kupcev, drugo smiselna umestitev objektov na parcelo, da imajo stanovalci kljub gostoti dovolj zasebnosti in zunanjih bivalnih površin. Glede na to, da so hiše na robu mesta, sta povezava z zunanjostjo in uporabnost lastnih zunanjih površin zelo pomembni.

FOTO: Janez Marolt Foto:

Več individualnosti in zasebnosti

Ker je prostorski akt za parcelo dovoljeval gradnjo eno- in dvostanovanjskih hiš, so preverili več različnih zasnov – od samostojnih hiš do vrstnih hiš. Z najboljšim razmerjem med gostoto in zasebnostjo sta se izkazala dva dvojčka.

»Enote so po gabaritih enake, vendar omogočajo različno tlorisno razporeditev. Vsak par ima nekoliko drugačno razporeditev oken, s čimer smo med drugim poskrbeli za nekaj več individualnosti, pa tudi zasebnosti (hiše med seboj se ne gledajo). Vsaka ima lahko v nadstropju do štiri sobe, v pritličju pa je na dostopni strani predviden še dodaten prostor, ki je lahko domača pisarna, delavnica, soba za goste …« Po arhitektkinih besedah je to pri takšni kvadraturi hiše redkost. Za potencialne kupce so pred začetkom prodaje izdelali nekaj različic tlorisa, ki so jim služile kot orientacija za razporeditev prostorov v neizdelani notranjosti.

Suha opečna gradnja − z lepljenjem

Kaj je vplivalo na odločitev o načinu gradnje? »V času projektiranja se je izkazalo, da je tako za tlorisno zasnovo objekta (konstrukcijsko so nosilne samo obodne stene) kot za potrebe trga najprimernejši način klasična gradnja z opeko. Uporabljena je bila suha opečna gradnja z lepljenjem, brez malte. Ta način je hitrejši in čistejši, energetsko bolj učinkovit in natančnejši. Hiše so grajene na seizmični temeljni blazini, ki poleg konstrukcijske stabilnosti zagotavlja tudi dobro toplotno in hidroizolativnost proti tlom,« razloži Ana Grk. Ker je izdatno toplotno izoliran ves ovoj hiš, je zagotovljena majhna poraba energije. »Odločitev o ogrevalnem sistemu je bila prepuščena posameznim kupcem.« Predvideno je bilo ogrevanje s toplotno črpalko, saj na območju v času gradnje ni plinovoda ali toplovoda.

Naročniki so ozaveščeni o energijski učinkovitosti, redko o videzu hiše

Po izkušnjah sogovornice pridejo naročniki k projektantom z najbolj izdelano idejo prav o energetski učinkovitosti novogradnje. »Čedalje bolj so ozaveščeni glede sodobnih, racionalnih in za določeno lokacijo smiselnih načinov gradnje. Več našega angažmaja je običajno potrebno glede videza hiše. V naših krajih trenutno precej običajna kombinacija črno-belih fasad se nam zdi nesprejemljiva, želimo se izogniti tudi standardnim obrtniškim rešitvam po načelu 'tako se dela', ki niso vedno ne tehnično ne estetsko ustrezne. Zato precej arhitekturnega znanja vlagamo v izobraževanje naročnikov o primerni podobi objekta glede na namen in lokacijo.«

Nasprotno pa je imel naročnik dvojčkov, ki jih predstavljamo v prispevku, artikulirano željo, da bi bila okolica hiš urejena enotno in ne bi bila prepuščena posameznim kupcem. »S tem smo dosegli, da zazidava deluje enotno, hkrati pa je stanovalcem prijetneje, če že od začetka živijo v urejeni soseski. Zunanja ureditev ob individualnih hišah je namreč pogosto nekaj, za kar na koncu zmanjka denarja in je potisnjeno nekam v prihodnost. Temu smo se tokrat izognili,« zaokroži pripoved o dvojčkih na robu prestolnice arhitektka.