Okna stavbne dediščine: Na odločitev vpliva stanje celotnega objekta

Priporočila povzemamo po Smernicah za energetsko prenovo stavb kulturne dediščine, pri katerih so sodelovali tudi strokovnjaki s področja gradbene fizike. Pri odločanju za obnovo ali nadomestitev starih oken z replikami je namreč treba poleg vizualne podobe in funkcionalnosti upoštevati tudi to, kakšne dolgoročne vplive bo imel ukrep na celotno stavbo. Na spomeniško zaščitenih hišah se namreč ob zamenjavi ali obnovi oken večinoma ne izdela še toplotna zaščita fasade.

Po menjavi oken s slabimi toplotnimi lastnostmi z boljšimi se ponavadi pojavi kondenzacija vlage v prostorih na drugih mestih kot prej. Na starih oknih je kondenzat najpogosteje nastajal na notranji strani šip prej kot na opečnih ali kamnitih stenah, po vgradnji bolj izolativnih oken pa vodni hlapi kondenzirajo na hladnejših stenah in vogalih stavbe. Zaradi tega pojava in možnosti njegovega vpliva celo na konstrukcijo stavbe je odločilno, kateri del – notranji ali zunanji – starih oken zatesnimo ali na njem zamenjamo zasteklitev. Rešitve se razlikujejo glede na tip okna, namembnost in način ogrevanja notranjih prostorov ter glede na lastnosti objekta.

Načeloma imamo pri starih stavbah več možnosti: da pripire in rege obstoječih oken le zatesnimo in okna obnovimo; da enojno zasteklitev v okenskem krilu zamenjamo s toplotno učinkovitejšo, denimo dvojno, pri čemer bo potrebna tudi obnova lesenega dela krila in okvirja; da zamenjamo okensko krilo z zasteklitvijo vred, okvir obnovimo, medtem ko okovje lahko obnovimo ali nadomestimo z novim; zadnja možnost pa je najbolj radikalna: zamenjava celotnega okna z novim – to je izdelano kot replika izvirnika, a ima energijsko učinkovito zasteklitev. Predvsem zadnja možnost, seveda če jo lastnosti zgodovinskega objekta dopuščajo, omogoča vgradnjo okna v skladu s sodobnimi smernicami, s tesnjenjem v treh ravneh in mehansko pritrditvijo okna v konstrukcijo.

V nadaljevanju si oglejmo pravila pri obnovi ali zamenjavi zgodovinskih tipov oken, če ostane fasada stavbe neizolirana.

Škatlasta okna: Ključno je, da se zatesnitev izvede na notranjem delu okna (notranjem krilu), tudi menjava zasteklitve s toplotno učinkovitejšo pride v poštev za notranje krilo. Če se pri obnovi škatlastega okna notranje krilo odstrani, se zatesni in z novo zasteklitvijo opremi zunanje okno.

Vezana okna: Tesnitev se izvede tako, da prepreči uhajanje notranjega toplejšega in bolj vlažnega zraka v prostor med šipama, ki ju je mogoče razkleniti. Tudi pri vezanih oknih se morebitna učinkovitejša zasteklitev izvede na notranji strani. Zamenjava celotnega vezanega okna z repliko ni smotrna, temveč jo nadomesti sodobno enojno okno z večslojno zasteklitvijo.

Enojna okna: Če gre za bivalne prostore, je temeljita obnova enojnega okna, ne da bi enojno zasteklitev hkrati zamenjali s toplotno učinkovitejšo (dvojno ali lamelirano zasteklitvijo), skoraj nesmiselna; manj obsežen ukrep je zatesnitev pripir in reg.

Obnova zgodovinskih oken ima pri stavbah kulturne dediščine večinoma prednost pred zamenjavo v celoti, sprejemljiva je, ko se presodi, da je obnova nemogoča ali nesmotrna. Sicer pa morajo replike oken povzeti tako obliko, material kot detajle starih oken. Odločitev o ukrepih za izboljšavo oken je v praksi odvisna tudi od stopnje zaščitenosti objekta.