Zdaj je na vrsti iskanje izvajalcev z izkušnjami pri prenovi stavbne dediščine, ki bi delo po projektu prevzeli v celoti, in od njihove zasedenosti je odvisno, kdaj bo hiša nared. »Ko gre za tako prelomne življenjske odločitve, si uresničitve načrtov želiš kar takoj, vendar sem pripravljena počakati, kolikor bo treba,« pravi Mateja, saj so dobri gradbeniki tačas zelo zasedeni. Od začetka del je tudi odvisno, kdaj bo lahko svoje izkušnje s prenovo v mesečnih kolumnah začela deliti z bralci naše spletne strani deloindom.si. Ker pa je pri gradnji veliko resnice v reku, da je z dobrim načrtom prehojene skoraj pol poti, bomo tokrat predstavili korake od odločitve do izdaje gradbenega dovoljenja.

Skromni načrti so zrasli

Začnimo pri virusu, zaradi katerega se je naša sogovornica predlansko poletje skoraj vsak dan peljala k staršem, da se z možem v stanovanju v Logatcu med delom nista motila. Kuharija, stiliranje hrane, fotografiranje in snemanje kulinaričnih videov zahtevajo veliko prostora in v lepih dneh je lahko izkoristila tudi prijetno urejeno dvorišče za hišico Lenčka, ki se drži hiše njenih staršev in ki jo je dedek po smrti nekdanje lastnice, po kateri so ji domači vzdeli ime, redno vzdrževal. Avstrijski franciscejski kataster iz prve polovice 19. stoletja celo priča, da je najstarejša stanovanjska stavba v Hrenovicah, iz kamna zgrajena leta 1750.

V pritličju hiše sta imela prejšnja lastnika kuhinjo, spalnico in dva pomožna prostora, pod velikim dvokapnim ostrešjem pa je bil nekdaj senik, dostopen z zunanje strani. Je ena redkih, ki ima v strnjeni vasi zasebno dvorišče. V hišici že dolga leta nihče ne živi, Matejini domači pa so v njej uredili poletno kuhinjo in kotlovnico za sosednjo stavbo.

»Vračanje na podeželje, kjer sem odraščala, je zame pomenilo navdih in okolje, v katerem sem lahko v miru delala, zato sem bila v mislih na morebitno prenovo skromna in jo povezovala le z ureditvijo studia s prostorno kuhinjo. Po posvetu z arhitektkama pa se je izkazalo, da bi lahko z rekonstrukcijo gabarite stavbe povečali s prizidkom z garažo in tloris v dveh etažah funkcionalno uredili.«

Območje varovane kulturne dediščine

Že od začetka se je zavedala, da bo treba pri posegih upoštevati izhodišča zavoda za varstvo kulturne dediščine, saj je imela družina pred desetletjem priložnost sprem­ljati obnovo hiše v soseščini. »Ker redno sledim revijam in portalom, ki se posvečajo prenovi, mi je bilo jasno, da bo treba snovanje načrtov že od začetka zastaviti z arhitektom. Brat umetnostni zgodovinar mi je priporočil posvet z arhitektko Matejo Kavčič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, ki ima dolgoletne izkušnje s področja rekonstrukcije stavb, ona pa mi je za projektantko predlagala arhitektko Petro Hafner. Po njunem ogledu na terenu je idejna zasnova kmalu dobila jasne obrise in dogovorili smo se za izdelavo projekta. Projektantka je pripravila dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja ter poskrbela za formalne vloge, pridobivanje mnenj in izvedbeno dokumentacijo, ki vključuje načrte arhitekture, statike, strojnih inštalacij, elektroinštalacij in popis gradbeno-obrtniških del,« našteva kolegica.

Projekt z dolgim uradnim imenom Celovita prenova, odstranitev garaže, dozidava in rekonstrukcija stanovanjske hiše je na eni strani temeljil na željah investitorice, kaj naj bo v hiši, na drugi pa na izhodiščih (pogovorno pogojih) Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZKVD) Nova Gorica, ki opredeljuje, kako se sme graditi. Ta, poenostavljeno povedano, zadevajo predvsem ohranitev prepoznavnih zunanjih značilnosti stavbe. Velikih navzkrižij med njenimi pričakovanji in pogoji ZVKD, pove Mateja Delakorda, ni bilo. Žal ji je le, da na oknih ne more biti lesenih polken, nevajena velikih lesenih površin na zunanjosti hiše pa se je morala sprijazniti tudi z lesenim opažem in navideznim gankom na zatrepni strani hiše. Slednji bo namreč omogočil, da bo mansardna etaža pod dvokapno streho z naklonom 45° in s tradicionalnim čopom na koncu slemena lahko imela panoramsko okno.

Kakšno vlogo je imela pri načrtih svetloba

Prav osvetljenost odprtega prostora pod streho je za Matejo, ki si je tu zamislila veliko kuhinjo in družabni prostor z jedilno mizo in kaminom, glavna. »Za fotografiran­je jedi je namreč ključen kot, pod katerim pada svetloba, zato bo razporeditev opreme v kuhinji nekoliko neobičajna, tudi brez gornjih elementov bo.« Preostali del mansarde, v kateri bo do slemena 3,6 metra, bo dobival svetlobo skozi pet strešnih oken.

V pritličju bo največ svetlobe v »podaljšanem« delu hiše, kjer bo delovna soba, v kateri že vidi veliko starinsko delovno mizo, zofo in litoželezni gašperček. Medtem ko bodo od tod proti vrtičku z rožami gledala tri visoka okna, bodo v preostalih prostorih ohranili obstoječe, manjše okenske odprtine. Sicer pa bodo v pritličju le še spalnica, kopalnica, mini prostor za toplotno črpalko, obdržali bodo tudi malo poletno kuhin­jo. Vhod v hišo bo, kot je že zdaj, z dvoriščne strani.

!!galerija!!

Koraki prenove

Pred pogovori z mogočimi izvajalci ima kolegica že jasno predstavo, kako bodo potekala gradbena dela. Najprej bodo podrli prizidek, uredili drenažo in hidroizolacijo ob obstoječih zunanjih zidovih (v hiši ni bilo nikoli težav z vlago), naredili temelje za novi prizidek in uredili zunanjo vodovodno napeljavo. Odstranili bodo ostrešje in obstoječi leseni strop nad pritličjem. Pritlični del, ki je zdaj izredno nizek, bodo zaradi kakovosti bivanja dvignili za 70 cm in zgradili podaljšek hiše. Vse stare zidove bodo ohranili. Dograjeni deli bodo iz opeke.

Po izdelavi nove, betonske etažne plošče bodo postavili leseno ostrešje. To bo enako kot prej, sogovornica pa si želi, da bi lahko čim več zdravih starih tramov znova uporabili, da bi dali mansardi patino. Streha bo pokrita z bobrovcem, mansarda pa bo izvedena in izolirana po sodobnih standardih. Osnovni ogrevalni vir bo toplotna črpalka zrak/voda, po vsej hiši bo položeno talno ogrevanje, predvidena pa sta tudi kamin v mansardi in peč na drva v pritlični delovni sobi, za kar bodo na novo pozidali dimnika. Za odpadne vode bo imela hiša malo čistilno napravo.

Zakaj podeželje in zakaj rekonstrukcija

Čeprav je bila Mateja Delakorda sprva neučakana, se ji, ko pogleda nazaj, zdi, da je pridobivanje za gradnjo potrebnih soglasij (po novi zakonodaji mnenj) in gradbenega dovoljenja šlo hitro. Dobrega pol leta. Mladim družinam, ki razmišljajo o rešitvi stanovanjskega problema, na podlagi svoje izkušnje svetuje, naj pretehtajo tudi možnost rekonstrukcije starih stavb na podeželju. Eno od znatnih finančnih prednosti vidi v veliko nižjem komunalnem prispevku, ki ga je treba plačati občini. Za rekonstrukcijo hiše so v njenem primeru naračunali manj kot tisoč evrov prispevka, medtem ko bi za novogradnjo v občini Postojna, v kateri je vas Hrenovice, nanesel od osem do dvajset tisočakov, v nekaterih občinah pa še znatno več.

Zdaj, ko je gradbeno dovoljenje pod streho, pravi, se bo poglobila še v tehnično plat projektne dokumentacije in ob strokovni podpori preverila, za katere dele rekonstrukcije lahko pri Eko skladu odda vloge za subvencije.

Medtem ko je projektantka višino predstav­ljene rekonstrukcije ocenila na 110.000 evrov, s talnimi oblogami vred, je kolegica zaradi podražitev gradbenih storitev in nepredvidljivih razmer pripravljena na višji znesek, z opremo vred morda za polovico več. »Raje si rečem tako, da bom za okvirno ceno enosobnega stanovanja v Ljubljani uresničila eno svojih največjih želja ­– v mirnem in slikovitem kraju, ki ga obdaja ohran­jena narava, bom dobila podaljšek svojega stanovanja v Logatcu, hišo za delo, navdih in počitek, a urejeno tako, da se je mogoče vanjo po želji tudi preseliti.«