Na parceli, ki meri približno 500 kvadratnih metrov, je hiša postavljena na sredino, zato je za bivalni vrt ostal dokaj omejen ter hkrati ozek in dolg prostor. »Ko sem začela načrtovati ureditev, je bil bazen že smiselno umeščen na zahodno stran vrta. Tako smo imeli ozek in dolg bazen (3,5 x 9 metrov) na ozki in dolgi površini. Prostor je bilo treba navidezno skrajšati in horizontalno členiti, kar smo dosegli s prečnimi linijami, ki zemljišča ne sekajo pravokotno, ampak z manjšim zamikom. Poti ob bazenu tako niso vzporedne z njim, ampak nekoliko zamaknjene. Kot zamika je narekovala linija ograje, ki prav tako ni bila vzporedna s stranico hiše. V vrtu je bilo veliko različnih smeri, vendar se je izkazalo, da je tak oblikovni ukrep omogočil prostor za nasade, vrt pa se je navidezno povečal in razširil,« pojasnjuje krajinska arhitektka Sara Peternel izzive tega projekta. 

Pri snovanju je izhajala iz same oblike prostora, iz različnih smeri, ki so bile že nakazane v njem, in poskušala narediti vrt, ki bo lep in uporaben. Estetika in funkcionalnost gresta vedno z roko v roki, pravi sogovornica. Kakšen vrt leži na lokaciji z izredno markantnimi pogledi, zato je navdih sam po sebi, vedno pa morajo biti navdih tudi njegovi lastniki, tisti, ki ga bodo uporabljali. »Ljudje smo si različni, nihče ne uporablja svojega vrta na povsem enak način, nekateri bi radi prostor za otroško igro in psa, drugi cvetoče nasade trajnic, tretji oblikovno čist vrt z malo rastlinami ... Zato so programi in sami vrtovi različni, saj se med načrtovanjem poskušam poistovetiti s stranko in oblikovati vrt, ki bo pisan stanovalcem na kožo, saj bodo oni bivali in živeli z njim. V tem vrtu so lastniki zlasti želeli zaseben prostor ob bazenu za sprostitev. Vrt, ki bi ohranjal zasebnost, hkrati pa v njem ne bi imeli občutka zaprtosti in utesnjenosti. Želeli so si, da bi bil oblikovno čist in eleganten, vendar ne hladen, ampak na svojevrsten način igriv, domačen in topel. To smo dosegli s kombinacijo različnih materialov, zlasti pa z izborom rastlin,« pravi Peternelova, prepričana, da najboljši vrtovi vedno nastanejo na podlagi dobrega sodelovanjem z naročnikom.

!!galerija!!

Naravni materiali

Izbor materialov za tlak in vrtno pohištvo ter drugih elementov na vrtu izhaja iz celostne zasnove objekta in vrta, vedno pa je odvisen tudi krajine, kjer hiša stoji, saj ne sodi vsak material kamor koli. Dvorišče je po besedah krajinske arhitektke tlakovano z dvema vrstama betonskih tlakovcev, ki sestavljata mrežo v temno in svetlo sivi barvi. Poti ob bazenu so iz rezanega kamna, imenovanega repen, za fuge so uporabili črn drobljenec. Kamen repen se pojavlja tudi v travi za pot iz stopalnih plošč v različnih dimenzijah in v nasadih kot grobo obdelani kamniti bloki. Za razmejitev med kamnom in nasadi so uporabili aluminijast robnik, ki preprečuje, da bi drobljenec ušel iz fug. Vrtna uta je izdelana iz sibirskega macesna, lesena terasa ob bazenu pa iz tropskega lesa bangkiraj. Za zastirko pri rastlinah so na nekaterih delih uporabili naravno borovo lubje, ob bazenu pa temne prodnike.

Umirjen izbor rastlin in barv

»Pri rastlinah sem zlasti na majhnih vrtovih zadržana. Raje uporabljam manjše število različnih rastlin, ki pa jih zasadimo kot skupino in se pojavljajo po celotnem vrtu,« pojasnjuje krajinska arhitektka izbor rastlin. Ob tem poudarja, da je pomembna tudi izbira barv. »Načeloma predlagam eno barvno shemo, najraje komplementarne barve v treh odtenkih, ki se vije po vrtu. Če uporabimo veliko različnih rastlinskih vrst, hkrati pa je istovrstnih rastlin malo, nam vrt kmalu začne vizualno razpadati, na pogled ne deluje povezano kot celota, ampak bolj kot vrtnarija,« meni Peternelova. V tokrat predstavljenem primeru so imeli naročniki jasno idejo, kaj jim je všeč in kakšno dušo naj ima njihov vrt.

Po besedah sogovornice mu dajejo čarobnost zlasti trajnice v vijoličasto modrem odtenku. Vzdolž poti ob bazenu in pri hiši si je namreč zamislila kombinacijo trajnic: perovskija (Perovskia atriplicifolia), patagonski sporiš (Verbena bonariensis), pelin (Artemisia ’Powis castle’), lisičjerepa perjanka (Pennisetum alopecuroides ’Hameln’), nežna bodalica (Stipa tenuissima) in sinjezelena bilnica (Festuca glauca). »To so trajnice, ki dobro prenašajo tudi sušna obdobja, tako da ne potrebujejo zalivalnega sistema, seveda pa jih bo ob poletni pripeki kljub temu treba zalivati,« še pojasnjuje.

Ob ograji so zasadili pokončne tise (Taxus baccata 'Fastigiata'). »Sčasoma jo bodo popolnoma zakrile, hkrati pa bodo delovale kot kulisa za vrt. Kadar veliko delamo s trajnicami ali cvetočimi grmovnicami, je smiselno, da je živa meja enotna, umirjena. To daje vrtu stabilnost in red. Od dreves je v tem vrtu glavni stebričasti gaber (Carpinus betulus ’Fastigiata’), ki vanj vnaša vertikalne poudarke,« še razloži krajinska arhitektka, ki je izdelala zasnovo, pri izvedbi pa je svetovala in pazila, da je vse sledilo načrtu, medtem ko je koordinacijo del vodila stranka sama. »Vrt deluje res dobro. Nastal je po mojem načrtu in ideji, vendar če ga ne bi izvajalci kakovostno izvedli in lastniki z ljubeznijo vzdrževali, bi tak ostal le na papirju. V resnici so kakovostni vrtovi zasluga in izdelek vseh – načrtovalca, izvajalcev in lastnikov,« poudarja Peternelova.