Kolumna Anje Germšek: Najti pravega veterinarja je loterija

Danes je slika popolnoma drugačna. Prvo psičko sem peljala na veterino, ki je bila najbližja našemu domu. Od tega je zdaj petindvajset let. Takrat so že bili opazni prvi zametki osebnega pristopa, ki je meni kot lastnici prijal. Ko je z živaljo kaj narobe, smo namreč vsi iz sebe, v skrbeh in strahu.

Najti pravega veterinarja je prava loterija, vam povem.

Zamerili so se mi, ker so vsakič, ko sem psa pripeljala tja, zaračunali splošni pregled, potem pa še vso drugo diagnostiko. Pričakovala bi, da če si nekje redna stranka, ti kdaj pa kdaj za dober poslovni odnos kakšne storitve tudi ne zaračunajo. Tukaj je bila praksa žal popolnoma drugačna. Po telefonu so slabo podajali nasvete in navodila.

Danes lahko gremo na Google. Imamo nešteto forumov, skupin, mnenj, včasih na podlagi vsega tega komaj izberemo pravilno pot. Pred več kot dvema desetletjema pa sem se lahko ravnala le po priporočilih drugih lastnikov, če sem jih vprašala, katerega veterinarja mi priporočajo.

To je to, kar jaz kot pasji lastnik potrebujem. Zaupanje!

Ko sem spoznala moža, ki je iz gorenjskega konca, je tudi sam kar nekaj časa vodil živali k stalni veterinarki. Klicali smo jo tudi ob enajstih zvečer, ker je pes Beni začel izvajati stojo. Klic, vožnja do veterine, pregled. Veterinarka se je pripeljala do ambulante takoj. Brez dodatnega 50 odstotkov večjega računa. Mož je k njej vozil že svojega prvega »francoza« Barta. To je odnos!

Zdaj smo že več kot petnajst let s psi Bibo, Benom in Ajo na eni sami veterini. In to je to, kar jaz kot pasji lastnik potrebujem. Zaupanje!

Stoodstotni odziv veterinarja, ko ga pokličem za nasvet. Pristen in oseben odnos.

Veterinarja, ki mi kot skrbniku zaupa in mi napiše recept za kapljice za oči, ker ve, da se težave pri psu ponavljajo, in mu ga ni treba vedno znova pregledati. Da mi vsakega pregleda ne obračuna pod alinejo splošni pregled, ampak računa le diagnostiko (kri, voda, blato …). Da je v prvi vrsti človek, sočuten, prijazen, šele nato veterinar.

Vse to sem našla pri naši veterinarki. Nikoli ne ovinkari, nikoli ne posplošuje. Vedno pove plat A in plat B, in če sama ni vešča, nas napoti k specialistu.

Tako je bilo na primer z Benom, ko je korakal proti trinajstim letom. Noge je začel čudno kriviti na spodnjem delu stopal. Zatikal se je ob noge, koža se mu je celo do te mere odrgnila, da je malo zakrvavelo. To sva malo in po malo opazovala nekaj mesecev. Nato sva obiskala veterinarko, ki nas je takoj napotila k sodelavcu, ki je ortoped.

Ta je bil kopija naše veterinarke. Naredil je dva klasična testa, ki brez slikanja – magnetne resonance – in uspavanja psa za tak poseg pokažeta realno stanje ostarele hrbtenice. Videl je žalost, strah in seveda skrb v najinih očeh in naju prijazno pomiril. »Beni je star gospod, zelo veliko lepih let je preživel v krasnem domu.« Dal nam je tablete za lajšanje vnetja, ki ga je začutil pod prsti in nas poslal domov.

Naša veterinarka je skozi letne obiske (cepljenje) ali druge zaplete vedela za zdravstveno stanje Bibe in Bena. Ko sva 14. novembra Bibo malo čez osmo uro zjutraj pripeljala na veterino, zadelano v odeji, ji je najin pogled povedal, da je prišel tisti čas. Enako je bilo z Benom.

To naredi veterinarja za našega osebnega prijatelja.

Ni spraševala, zakaj, kako, ni zahtevala dodatnih pojasnil, videla je, da točno veva, kaj delava in da sva prišla psu pomagat. Obakrat nas je pustila v miru v ambulanti, toliko časa, kot sva ga potrebovala, da sva se poslovila od enega in od drugega. Pri Benu je bila poleg tudi hči.

Ne vem, ali deluje pri vseh pacientih enako, a z nami je vrhunska! V vseh teh letih smo postali znanci in Facebook prijatelji. Ko je recimo zdaj z Ajo karkoli narobe, me vedno zvečer, po zaprtju ambulante »klikne« ona sama in vpraša, kako je Aja. To naredi veterinarja za našega osebnega prijatelja.

Iris, hvala, ker si!