Kolumna Anje Germšek: Psička je alergična, a ne na hrano

Potem sem imela nekajkrat izpuščaje po telesu in navsezadnje pri osemnajstih dobila tako močan seneni nahod, da sem že februarja začela jemati antihistaminike, bila pa opremljena tudi s kapljicami za oči in pršilom za nos.

Po desetih letih je seneni nahod izzvenel. Tako kot je iznenada prišel, je tudi odšel. V šali pravim, da ga je pozdravil mož, saj se je konec alergije ujel s časom, ko sva se spoznala.

Potem sem imela še alergijo na morje – ja, morje. Ko sem prišla iz vode, sem bila velikokrat po telesu porisana z nekakšnimi krogi, pordelo srbečo kožo.

Tako se ti zameri pomlad in navsezadnje tudi dopust. Ob akutnih situacijah pač moramo vzeti antihistaminike, ti pa na ljudi vplivajo po večini tako, da so zaspani in včasih nejevoljni.

Akutnih alergij osebno nimam več, me pa zadnje dve leti ponovno bolj moti cvetni prah, tako da sem si letos morala ponovno nabaviti kapljice za oči in pršilo za nos. 

Hčerko sva enkrat z možem kot divja reševalca peljala do njene pediatrinje, saj je v petih minutah tako zatekla v obraz, da sva se ustrašila morebitnih oteklin v grlu. Še danes ne vemo, kaj je bil takrat razlog. Prejela je injekcijo in oteklina je splahnela.

Kot bi bila omamljena

Da pa alergij ne pozabimo in da nas imajo konstantno »v primežu«, pa imamo doma še nekoga, ki je sedaj že četrtič burno reagiral z alergijskimi reakcijami.

Zadnjo smo doživeli 13. junija, ko sem Ajo peljala na cepljenje za kužne bolezni (kugo, parvovirozo in leptospirozo oziroma mišjo mrzlico). To cepivo ni obvezno, je pa priporočljivo. Predvsem mišja mrzlica je za psa usodna.

Malo ozadja vam moram še povedati, za lažje razumevanje ...

Ko smo jo pri veterinarju prevzeli (tisti dan je bila cepljen, čipirana ...), ni imela nobenih reakcij. Lani, ko je dobila drugo cepivo za kužne bolezni, je doma doživela delni anafilaktični šok. Potek in to, kako je šok minil, mi še danes nista povsem jasna, vem le, da smo bili vsi trije, Aja, mož in jaz, v kopalnici. Aja je bila videti kot, da bi bila omamljena. Gledala je v neko točko, globoko in zelo počasi je dihala.

Psička je bila popolnoma odsotna. Takoj sem klicala na veterino in seveda so rekli, naj jo pripeljem. V tistem pa je hčerka poklicala psa iz atrija, češ da je zunaj njen pasji prijatelj. Aja je slišala njen glas in ime Chilly, se dvignila in omotično stekla ven v atrij. Ko je zagledala pasjega prijatelja, je bila ven iz nevarnosti.

Plitko dihanje, odsoten pogled. Sopenje, zategovanje obraznih mišic, cmokanje.

Letos je žal nismo odnesli tako dobro. Ker sem vedela, da ji lanskoletno cepivo ne ustreza (drug proizvajalec), sem zahtevala cepivo, ki ga je prejela kot mladiček, prvič. Preventivno sva počakali na kliniki pol ure. Aja je bila vesela in polna energije.

Poslovili sva se in odšli domov. Doma pa so se začeli kazati prvi znaki. Ne že spet …

Plitko dihanje, odsoten pogled. Sopenje, zategovanje obraznih mišic, cmokanje. Pozneje nestrpna, živčna hoja sem in tja po stanovanju. Ven v atrij, pa spet nazaj.

To je trajalo približno minuto, potem pa je legla pod mizo in s taco začela praskati po gobcu in očeh.

»Neeeeeee, Lara, jaz moram takoj nazaj, takoj, Aja spet 'narašča'.« Poleg vsega sem bila še sama, mož je ves vikend delal. Hvala bogu, da hčerko vzgajava v samostojnega otroka, da je lahko sama in da vem, da se ji nič ne bo zgodilo.

Povodec, vozniška, bančna kartica, telefon, ključi, pes in gremo. Do veterine imamo manj kot tri kilometre, pa še sobota je bila. Eno uro do zaprtja veterine sva privihrali notri. Takoj na mizo – kortikosteroide direktno.

Aja je legla in mirovala. Z njo sem bila zadaj v njihovih prostorih. Ko smo videli, da alergijska reakcija popušča, sva šli lahko domov. Ubogega psa pa je ob prihodu na domače ozemlje vse začelo še enkrat srbeti. V dveh letih in pol je še nikoli nisem videla drgniti se ob tla. Dobesedno potiskala se je po tleh in se valjala po hrbtu. Seveda si je ponovno razdražila kožo in spet je bila vsa marogasta, še posebno po tačkah.

Potem sem morala biti malo bolj stroga, saj nisem bila več sposobna gledati tega mučenja. Zaprla sem atrijska vrata in jo napodila v njen najljubši kotiček – v kopalnico. Ji rekla, naj miruje in da prostor.

Zaspala je v nekaj minutah, in to tako trdno, da tudi ko sem šla na stranišče, ni odprla oči.

Po reakciji še bruhanje

Alergijska reakcija je sicer do večera popustila, »usekalo« pa ji je na želodec. Bruhala je (šele v ponedeljek sem ugotovila, da je v soboto bruhala tudi že v avtu, a se je vse skupaj »skrilo« v boksu, kasneje je smrad izdal situacijo). Bruhala je pozno popoldne in zvečer. Noč iz sobote na nedeljo je bila grozna. Do četrte ure zjutraj nisem spala. Aja se je prelagala iz postelje na kavč, s kavča na preprogo, pa spet v jedilnico … Kakih 10-krat ven v atrij. Ker je imel mož tri dni celodnevno službo ravno tisti vikend, sem seveda jaz prevzela vso Ajino oskrbo in s tem tvegala neprespanost. O tem, da potrebujem svoje spanje in od tega zelo težko odstopim, sem že pisala. Seveda pa v takih primerih na kaj drugega kot na pomoč sploh ne pomislim.

Spoštovani lastniki, tukaj si bom drznila povedati, da mi gredo lasje pokonci, ko v pasjih skupinah opisujete situacije, ki jih doživljate s svojimi psi ali mačkami. In potem čakate na komentarje …

V nedeljo je bruhala še dvakrat čez dan, potem pa zvečer. Lara je imela ravno na obisku prijateljico, in da bi me malo razvedrili, sta mi spekli palačinke. Takrat je Aja, kot da bi imela refluks, bruhnila v loku kot rumenjak rumeno tekočino. Prijateljica se je stresla od strahu (tudi oni imajo doma psa), Lara me je objela in zajokala: »Mami, strah me je za Ajo.«

Vodo sem ji umaknila in od sobote zjutraj pred celotno dramo ni dobila nič več jesti. Ko so stanja tako huda, pes ne sme zaužiti nič. Včasih še kuhanega riža ne. Vodo pa umaknem, ker imajo psi občutek suhih ust in se hodijo dobesedno nalivat z vodo, potem pa vse izbruhajo. Vodo je imela na voljo na vsako uro, in to le toliko, da je bilo dno sklede pokrito. Seveda sem našla dežurnega veterinarja in se ravnala po navodilih.

Spoštovani lastniki, tukaj si bom drznila povedati, da mi gredo lasje pokonci, ko v pasjih skupinah opisujete situacije, ki jih doživljate s svojimi psi ali mačkami. In potem čakate na komentarje … vsi naenkrat so veterinarji, dobite 358 komentarjev, a nobeden ni verodostojen. Lepo vas prosim. Tudi če je vikend, je dela dežurni veterinar in velikokrat se zadeve rešijo po telefonu, kar vas nič ne stane.

Končno bolje

V ponedeljek je skrb za psičko prevzel mož. Najprej ji je skuhal riž in piščanca. Naša gospodična je seveda pojedla samo meso, riž pa, če se je ravno držal mesa. Tako je do večera dobila približno 20 dekagramov kuhanega mesa. Ko sem po 15. uri prišla domov, je bila precej boljše volje. Tudi sprehod je bil ponovno zanimiv in z repkom je veselo mahala.

Danes je četrtek zvečer in Aja je spet v formi. Teče za žogo, se lovi s svojimi prijatelji in poje obrok.

72 ur pa je bilo zelo mučnih in dve noči sta bili neprespani, saj je iz nedelje na ponedeljek med drugo in četrto ponoči tudi še imela nočne seanse premikanja po stanovanju.

Če se še spomnite, sem na začetku napisala, da je imela Aja štirikrat alergijsko reakcijo.

Zgodilo se je še lani aprila in oktobra. Skoraj enako. S tem, da je bilo to aprila dopoldne, ko sta z možem prišla s polja, oktobra pa po 18. uri, ko se je vrnila s kratkega obhoda po atriju. Legla je pod mizo (tako kot v soboto) in se začela praskati po očeh in gobcu. Aprila mi je mož poslal sliko na viber, in ko sem zagledala psa, sem samo ugasnila računalnik, rekla »fantje, doma se nekaj dogaja, moj pes je zatekel na šestkratnik svoje podobe, jaz grem na veterino«. Pobrala sem svoje stvari in dobesedno privihrala domov po psa in moža. Aja je ostala na kliniki sedem ur, dobila je kortikosteroid medrol in infuzijo. Oteklina je popolnoma izginila čez 48 ur.

Enaka zgodba se je zgodila oktobra, le da ni tako močno zatekla, sem ji pa po navodilih veterinarja takoj dala tableto medrola. Oteklina je popolnoma izginila šele naslednji večer.

Še enkrat vas iz srca prosim, da se o zdravju svojega štirinožnega prijatelja ne posvetujete v Facebook skupinah, temveč pokličete veterinarja.

Ne poznamo alergij na hrano in iskreno povedano, si tega ne želim poznati. Poznamo pa reakcije na cepivo proti kužnim boleznim, medtem ko je s cepivom proti steklini vse v redu. Poznamo tudi močne reakcije na pike neznanih žuželk v travi.

Doma imamo zdaj vedno medrol, za na morje prejmem za Ajo celo lekarno. Mislim, da imam s seboj več medicinskih zadev za njo kot pa za nas.

Še enkrat vas iz srca prosim, da se o zdravju svojega štirinožnega prijatelja ne posvetujete v Facebook skupinah, temveč pokličete veterinarja. Sama vse takšne dogodke redno objavljam na svoji Facebook strani PASJILAJF, saj je namenjena ozaveščanju lastnikov in bodočih lastnikov, vendar še nikoli nikogar nisem vprašala, kaj naj naredim.

Srečno.