Kolumna Jerneje Jošar: Plevel je izmišljena beseda

A glej ga zlomka, na mah bodo gole zaplate zemlje med našimi vrtninami in rožicami prekrile tudi rastline, ki jih nismo posejali mi. Nič hudega sluteče, so si našle prostor za življenje tam, kjer si ga ne bi smele. Ker smo mi določili, da jih tam ne sme biti. In tako nekako gre tudi definicija besede plevel. Besede, ki si jo je izmislil človek in jo nadel skupini rastlin, ki rastejo tam, kjer ne želimo, da rastejo. Torej je plevel za nekoga tudi lep šipek, ki se naslanja na skrbno obrezano živo mejo, in katerega seme je nekoč prinesel ptiček. Na tem mestu je seme našlo vse pogoje, da je uspešno vzklilo, iz njega pa v nekaj letih zrasel grmiček s čudovitimi opojno dišečimi cvetovi. Plevel? Kaj res?

PREBERITE ŠE: DOMA NAREJEN HERBICID, S KATERIM SE ZNEBITE PLEVELA IN NE ŠKODUJE LJUBLJENČKOM

Preden sem se lotila tega pisanja, sem malo pobrskala po spletu, ker me je zares zanimalo, kaj se piše o plevelu. Velika večina člankov govori o tem, kako se jih znebimo. Ob branju članka, kako se lotimo plevelov s herbicidi, na spletni strani, kjer tega res nisem pričakovala, me je kar stisnilo (mimogrede, spletna stran je zelo zelo brana). Dajte no! Kaj res? Herbicidi? Dandanes? Škropljenje s herbicidi po trati ob hiši proti širokolistnim plevelom – torej regratu, trpotcu, ivanjščici … Da uničimo rastline, ki jih lahko uporabimo za hrano. Kaj pa, če se malo potrudimo in spomladi vzamemo v roke nožek in pobiramo regrat za solato. Trpotec posušimo in ga uporabljamo v čajnih mešanicah. Ivanjščica bo krasila trato maja, ko smo tako željni vseh vrst cvetk. Herbicid je strup, ki uničuje tudi živi svet v zemlji, ki je bistvo zdravih in rodovitnih tal. Strup, ki se spira v podtalnico, v vodo, ki jo pijemo. Strup, ki deluje kot motilec hormonov. Strup, ki ga poškropimo po trati, po tem pa se na njej igrajo naši otroci. Ni treba nadaljevati, kaj ne? Ali pač?

Rastline, ki so obdajale vrtnine, so ohranile tla vlažna, njih ščitile pred pripeko. Kaj pa nam trobijo od vsepovsod? Plevel krade rastlinam hrano. No, a še vedno mislite tako?

Tudi na gredicah med zelenjavo, še preden se naše posajene in posejane rastline razrastejo, se pojavljajo še druge rastline. Te imajo prav posebno nalogo. Da prekrijejo gole površine tal in jih zaščitijo pred zunanjimi dejavniki. Pred soncem, ki jih izsušuje, pred dežjem, ki jih zbija, pred vetrom, ki jih odnaša. Da preprečimo rast teh nezaželenih rastlin in hkrati poskrbimo za zaščito golih tal (in organizmov v tleh), prst prekrijemo z organsko zastirko. Prazna mesta pokrijemo s senom, slamo, listjem, miskantom … Zastirka bo tako preprečila rast plevela, tla pa bodo lepo zaščitena. No, zastirka bo poleg preprečitve kaljenja nezaželenih rastlin pomagala ohranjati tla vlažna, tako da bo posledično treba manj zalivati, hranila organizme v tleh, ohranjala strukturo tal. Tam, kjer vrtnine posejemo, ne pokrivamo z zastirko, saj tudi seme le teh ne bi vzklilo. Tukaj si moramo pomagati kar s puljenjem, če se med posejanim korenčkom ali peteršiljem pojavijo še katere druge rastlinice. Nekatere, ker so močnejše, vitalnejše, prehitijo v rasti posejan korenček, peteršilj in še kaj.

Vse je stvar percepcije. Spremenimo pogled na naravo. Vse je tukaj z nekim namenom in vse je povezano.

Še eno lepo zgodbico moram deliti z vami. Stara je že 35 let. Iz časa, ko sem še obiskovala srednjo šolo. Povedal mi jo je Peter, sin profesorice biologije, dober prijatelj. Skratka, njihova družina je poleti odšla na dopust kar za cel mesec. Od sredine julija do sredine avgusta. Ko so se vrnili, je njegova mama, ki je imela ob hiši tudi velik zelenjavni vrt, bila okregana od vseh sosedov. Zakaj? Ker je bil zelenjavni vrt popolnoma zaraščen še z rastlinami, ki po njihovem mnenju niso imele tam česa početi. Torej s plevelom. Da se to pa res ne spodobi za profesorico biologije. Da kako pa to ona skrbi za rastline. Bilo je kar neprijetno, je povedal Peter. A njegova mama se ni kaj preveč vznemirjala. Na tistem vrtu je samo s pomočjo dežja, ki ga je bore malo padlo v njihovem času odsotnosti, med visokim plevelom rasla čudovita zelenjava. Endivija je ponorela, paprike so bile velike kot še nikoli, kumare so lezle vsepovprek in opora je bila že skoraj prešibka zaradi teže plodov, je pripovedoval Peter. Prst je bila vlažna in rahla. Njegova mama je vedela. Njegova mama je razumela naravo. Rastline, ki so obdajale vrtnine, so ohranile tla vlažna, njih ščitile pred pripeko. Kaj pa nam trobijo od vsepovsod? Plevel krade rastlinam hrano. No, a še vedno mislite tako?

Ne okopavam nikoli, ne gnojim z ničimer, ne režem listov v jeseni.

Morda še nekaj primerov z mojega vrta. Gredica s šparglji je po mnenju večine zapleveljena. Kaj raste na njej spomladi? Lepa rastlina z imenom mrtva kopriva. Tista z vijoličastimi cvetovi in tudi tista z rumenimi. Kakšna čarobna kombinacija! Njene korenine rastejo zelo plitko pod površjem, s svojo blazinasto rastjo pa rastlina pokrije tla, ki bi spomladi bila sicer gola. Veste, kako debeli šparglji rastejo na tej moji gredici! Ne okopavam nikoli, ne gnojim z ničimer, ne režem listov v jeseni. Pustim jih čez zimo vse do pomladi, in jih odrežem skoraj tik pred tem, preden začnejo poganjati novi poganjki. V jesen na gredo dodam le domač kompost, ki ga prekrijem še z listjem bližnje vrbe. In to je to. Za drobnoživke v tleh ustvarim raj. In te mi povrnejo tako, da poskrbijo za šparglje. Da imajo ti vse, kar potrebujejo, in zrastejo v zares debele poganjke.

Gabez, kopriva, preslica so našli svoj prostor v kotičkih vrta. In tam jih pustim, da rastejo. Plevel? Zame nikakor. Režem jih celo poletje in dajem pod slamo, kot zastirko. Toliko mineralov je v teh rastlinah, ki jih mikroorganizmi v tleh spremenijo v obliko dostopno rastlinam. Moj vrt marsikomu zaradi teh bujnih rastlin izgleda neurejen. Marsikdo pa ob pogledu nanj zavzdihne, kako je lepo. No, na srečo so moje stranke na vrtnariji med slednjimi.

O, na to pa ne smem pozabiti! Ob najini hiši pod napuščem si je vrli arhitekt omislil 50 cm širok pas debelih kamnov. Vsepovsod okoli hiše. Ne vem, kaj nama je bilo, da temu nisva oporekala, verjetno pač zaupanje v strokovnjaka. A kmalu sem ugotovila, da je to popolnoma neizkoriščen del, in počasi po kosih začela odstranjevati debelo kamenje, dokler nisem prišla do dna, ki je bilo prekrito s filcem, pod njim pa zbita tla kot beton. Navozila sem prodnike drobne granulacije in na to podlago postavila več velikih korit in loncev, v katerih sedaj raste zelenjava in cvetje. Ampak, nekaj drugega sem vam želela povedati. Med tisto gromozansko kamenje, kjer ni bilo mrvice prsti, je zašlo seme nadzemne kolerabice. Tiste vijoličaste sorte, ki je tako zelo lepa. In je rasla. In jaz sem jo pustila, da raste. Rasla je ob kovinski posodi, zasajeni z gaurami. Kombinacija sive kovine, belih cvetov gaure, ki so poplesavali v vetru kot metulji, in vsiljivec vijoličasta kolerabica, so delovali tako usklajeno, kot bi nekdo to zasaditev načrtoval. Kolerabica je naredila gomolj, a nisem je izpulila in pojedla. Tukaj je bila z namenom, da krasi predel ob terasi, kjer posedam in da me vsakič znova opominja, kako čudežna je narava. Preživela je zimo in na pomlad odgnala visoke cvetne peclje z rumenim socvetjem, kjer so čebele imele gostije. In potem pride en dan tašča in navrže: »Kaj ti pa ta plevel raste tukaj?«

PREBERITE ŠE: KOLUMNA JERNEJE JOŠAR: POGLEJMO NA PLEVEL DRUGAČE

Še bi lahko naštevala primere. Od tega, da puščam tudi slak, da ovija rob visoke grede (seveda, če leze na papriko, ga odstranim), do potonike, ki je zašla v moj vrt s kompostom, do turških nageljnov, ki so se razrasli na delu, ki je bil namenjen nečemu drugemu. Nekdo bi jih besno populil in se držal prvega načrta. Meni pa sedaj pogled iz pisarne še polepšajo.

Upam, da ste razumeli, kaj želim povedati. Vse je stvar percepcije. Spremenimo pogled na naravo. Vse je tukaj z nekim namenom in vse je povezano.