Tega nisem zapisala zato, ker so se pravkar poslovili ledeni možje in za njimi polulana Zofka in bi bilo treba čakati s paradižnikom. Ne, naslova sem se domislila že v začetku aprila, ko sem kot kakšna resna sadjarka kar naprej preverjala vremensko napoved, ki je grozila s pozebo. Ker sem pred leti dobila v dar sadiki dveh vinogradniških breskev, ki bi, sodeč po prelepih cvetovih, zdaj že lahko prešli v rodnost, namreč nestrpno čakam prve plodove. Zaradi pozeb po cvetenju v zadnjih pomladih jih doslej še nisem dočakala. Upam, da se jih bo nekaj obdržalo letos, če dreves ne bo izčrpala breskova kodravost.
Tudi pri breskovi kodravosti ima prste vmes vreme. Grda napihnjenost listov je resna glivična bolezen breskev in nektarin, proti kateri delno pomaga škropljenje z bakrovim sredstvom, ki je kot ekološka zaščita dostopno tudi nam vrtičkarjem. Kakšno leto mi je za to uspelo poskrbeti, letos pa ne.
Krivo je seveda vreme. Drevo moramo namreč z vseh stani »orositi« v času brstenja, najbolje nekaj ur pred dežjem, saj vlaga trose bolezni, ki so že na drevesu, »raznese«. In seveda ne sme pihati, da škropiva ne zanaša drugam ali vate, to se počne zgodaj zjutraj ali pred mrakom, ko ni čebel, ko so sosedje že odšli s svojih vrtov, ko imaš v avtu škropilnico, tadolgo škropilno palico, odtehtan odmerek za raztopino, lestev pri roki … Če svojih dreves in vrta nimaš ob domu, to ni kar tako. Ampak za vse to sem poskrbela, si nadela kapo, masko in očala, potem pa me je zafrknila šoba na škropilni palici, ki se je obnašala kot zamašena. Ker me takšne stvari ne vržejo iz tira, sem jo razstavila, da preverim problem, v travi izgubila matico in pravšnji čas za škropljenje je splaval po vodi. Pozneje mi vreme in obveznosti niso šli več na roko, sploh pa sta drevesi tako rekoč čez noč odgnali.
In ker sem omenila ledene može – paradižnika sploh ne bom posadila. Razlog? Ne zdi se mi, da imam vrt predvsem za to, da bi pridelovala svoj paradižnik. Saj ga imam rada, a ker sem nepopravljiva solatarica, ima na mojem jedilniku prednost zelena barva. Odtenek tržaškega solatnika denimo. Od paradižnika pa imam najraje tistega, ki zraste na vrtu mojih staršev na Goriškem. Ljubljansko sonce le ni primorsko sonce …
PREBERITE ŠE: TELEGRAFSKO O PARADIŽNIKU: NAPAKE IN DOBRA PRAKSA
V resnici pa ne gre samo za sonce. Še nekaj drugega je – moj vrt ima svoje posebnosti. Največja je ta, da leži prav blizu Save, in naj bo poletje še tako suho in na vrhuncu, je pri nas zlasti v jutrih v zraku neverjetno veliko vlage, od daleč se zarisuje meglica. Mojim vrtninam to ni v prid: vidim po napredovanju plesni na paradižniku in krompirju, občutljivosti visokega fižola, korenčkovi cimi, celo na listih tržaškega solatnika in potonik.
Zakaj imam potem vrt, če si ne znam »urediti« vremena, sprašujete? Sploh kaj pridelam in ali se mi splača, če upoštevamo še to, da poleti komaj dohajam zalivanje, da je spomladi trava mimogrede do kolen, in če ne organiziram košnje, semenijo vse regratove lučke in imajo polži v rosi veselico? O, pridelam, čeprav gostim voluharje in čeprav sosedom nekatere stvari bolj rastejo kot meni – a najbrž so oni tisti, ki narobe (beri preveč) gnojijo. Ampak naj najprej povem, kaj me vsako leto zafrkava. Grah. Veselim se ga, ker je lep in dober, a mi vsako sezono vzklije približno tretjina semen. Priporočila sem preizkusila že vsa.
Vedno pa mi najbolje uspeta jesenski česen in por, ki ga proti porovi zavrtalki ves čas ščitim s tuneli iz koprene in sem, da bi bila ta pri tleh trdno zatesnjena, nakupila za pol prtljažnika betonskih tlakovcev. Pohvalim se tudi s stročjim fižolom, pri katerem nisem tako racionalna, da bi izbrala odporne sorte, in trmarim z lepim, a občutljivim jeruzalemčanom.
Največ pa pridelam sprostitve in veselja, ko imam, jezna na vitalen plevel, razlog, da si umažem kolena in grebem po zemlji, ko po zelenih kupčkih ugotavljam, kam je zaneslo lansko seme plahtic in origana, ali ko me po nekajdnevni odsotnosti presenetijo razprti popki cvetic.