Zanimanje za gojenje in predelavo zelišč narašča

Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pridelava začimb, dišavnic in zdravilnih rastlin na njivah v Sloveniji v zadnjih letih močno narašča. Medtem ko je bilo leta 2015 z njimi zasajenih 75 hektarov površin, je številka v letu 2016 zrasla na 90 in v letu 2017 kar na 142 hektarjev, zatem se je v letu 2018 zmanjšala na 109 in lani pristala pri 120 hektarih površin. Še opazno večji je pridelek zelišč: leta 2015 ga je bilo 106 ton, dve leti pozneje 192 ton, lani se je povzpel že na 359 ton. Da se pridelava zelišč v Sloveniji v zadnjih letih povečuje, dokazujejo tudi podatki iz Popisa tržnega vrtnarstva, ki ga izdela Statistični urad Republike Slovenije vsaka tri leta. Po njih je lani v Sloveniji zelišča za namen prodaje pridelovalo 363 kmetijskih gospodarstev na 149,9 hektara površin, kar pomeni, da je kmetijsko gospodarstvo zelišča pridelovalo na povprečni površini 0,41 hektara.

Tržni pridelovalci zelišč se ne združujejo

Leta 2019 so imeli največ pridelovalnih površin z zelišči zasajenih v Pomurju, in sicer kar 75 hektarov ali polovico vseh v državi. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so enoletna njivska zelišča rasla na 67,6 hektara površin, sivka na 15,32 hektara, različna trajna zelišča na 9,69 hektara, ameriški slamnik na 1,25 hektara in artičoka na 0,83 hektara. »Po smernicah razvoja lokalne oskrbe z zelišči za obdobje 2016–2021 veljajo za zelišča vse rastline (zelnate rastline, grmi in drevesa) oz. njihovi uporabni deli, ki se uporabljajo sveži ali posušeni in ki vplivajo na zdravje ter počutje človeka in živali, se uporabljajo za boljši okus in vonj hrane ter za uporabo v kozmetiki, parfumeriji, v industriji pijač, barvil, aditivov in insekticidov. Po tej definiciji lahko k zgornjim podatkom prištejemo tudi šipek, ki smo ga leta 2019 pridelovali na 1,66 hektara, rakitovec z 0,28 hektara površin in dren z 1,75 hektara. Nasadi navedenih rastlin se sicer v njihovih evidencah vodijo kot sadovnjaki, pojasnjujejo na ministrstvu.

Smernice razvoja lokalne samooskrbe z zelišči, ki so bile leta 2016 sprejete kot pravno nezavezujoč dokument, do leta 2021 na tem področju predvidevajo dvosmerni razvoj: nadaljnji razvoj ekološke pridelave zelišč na manjših površinah, predvsem v povezavi z dopolnilnimi dejavnostmi na kmetijah, turizmom in socialnim podjetništvom, ter pridelovanje zelišč za potrebe živilske predelovalne industrije, neživilske industrije in galenskih laboratorijev, ki se po osamosvojitvi naše države ni razvijalo. »Prvi cilj, to je povečanje obsega tržne pridelave na vsaj 100 hektarov, je bil dosežen, prav tako se povečuje delež površin, vključenih v ekološko pridelavo. Izboljšala se je tudi struktura tržne pridelave, saj se je povprečna površina, ki jo kmetijsko gospodarstvo obdeluje za trg, povečala. Kljub temu da imajo tržni pridelovalci možnost združevanja v okviru skupin proizvajalcev in tudi sofinanciranja svojega delovanja, do danes še ni bila priznana nobena skupina, v kateri bi se združevali za načrtovanje pridelave, optimizacijo stroškov in skupno trženje, navajajo na ministrstvu.

Nezahtevna za gojenje, a z veliko ročnega dela

Tudi v Zeliščnem centru v Grgarskih Ravnah, ki deluje v okviru Zavoda GOST na Planoti, opažajo, da se pridelava zelišč v Sloveniji povečuje, vendar bi bila po njihovem mnenju samooskrba z zelišči lahko vseeno večja. »Pred osamosvojitvijo se je za potrebe živilske in farmacevtske industrije razvilo nabiranje in sušenje zelišč v okviru odkup­nih centrov. Ta praksa je potem zamrla, kar je vplivalo na samooskrbo z zelišči, ki je danes nizka,« meni Barbara Podpečan Jesenšek, vodja programov v Zeliščnem centru Grgarske Ravne v neokrnjeni naravi Banjške planote.

»Pridelava zelišč zahteva veliko ročnega dela, opreme za predelavo in skladiščenje, težava je tudi, da ni urejenega odkupa. Zato se ljudje raje odločajo za druge kmetijske dejavnosti, ki so bolj donosne.« In kaj bi po mnenju sogovornice lahko vsako gospodinjstvo v naši državi naredilo za večjo samooskrbo? »Zelišča so po večini nezahtevna za gojenje in zelo dobro uspevajo že v manjših posodah. Tako bi lahko vsako gospodinjstvo vsaj tiste osnovne (peteršilj, bazilika, majaron, timijan ...) za lastne po­trebe vzgojilo na okenskih policah. Z malo inovativnosti in sodelovanja pa bi bilo mogoče vzpostaviti skupnostne vertikalne vrtove ali kaj podobnega,« razmišlja Barbara Podpečan Jesenšek.

Dodaja, da naj zelišč v naravi ne bi nabirali, kar še posebno velja za zaščitene rastline, izjeme so bezgovo cvetje, bezgove jagode, smrekovi vršički (pri tem je treba paziti, da ne oberemo vrha smreke), koprive, trobentice in nekatere druge rastline. Po pravilniku o varstvu gozdov lahko obiskovalec gozda za lastne potrebe na dan nabere največ dva kilograma plodov ter kilogram zelnatih rastlin, razen zavarovanih rastlinskih vrst.

»Načeloma lahko vse rastline gojimo na svojem vrtu, kar velja tudi za zelišča,« poudari sogovornica. Pri njihovem gojenju velja upoštevati pravila dobrih sosedov, podobno kot pri vrtninah. Kot primer dobrih sosedov navede baziliko in sladki komarček ter šetraj in baziliko. »Pri nastajanju domačega zeliščnega vrta moramo najprej preveriti, katera lahko zasadimo, glede na razmere, kjer ga želimo imeti. Uredimo ga lahko na balkonu, manjši površini v okolici hiše ali na večji njivi. Poleg dobrih sosedov moramo upoštevati še velikost posameznih vrst, da rastline visoke rasti ne zakrivajo sonca nižjim. Nekatere vrste potrebujejo veliko sonca in malo zalivanja, spet druge bolje uspevajo v polsenci ali senci,« svetuje. Sonceljubna zelišča so timijan, šetraj in majaron, ki potrebujejo manj vode, ter bazilika, ki jo je v primerjavi z omenjenimi treba precej bolj zalivati. V polsenčni legi dobro uspevata drobnjak in peteršilj, v senci pa čemaž. »Pri oskrbi z vodo so nam lahko za orientacijo listi zelišč. Rastline z manjšimi listi (npr. timijan) potrebujejo manj vode kot tiste, ki imajo večje liste (npr. bazilika),« pojasni.

Po njenih opažanjih se zanimanje ljudi za gojenje in uporabo zelišč bistveno povečuje. Pomembno je, da jih pred dokončno uporabo ustrezno konzerviramo (sušenje, destilacija, vlaganje v olju, sladkorju in podobno: »Prav predelava zelišč je tema, ki obiskovalce našega centra najbolj zanima. Še posebno so navdušeni, ko skupaj z njimi na delavnicah obiramo, čistimo, sušimo in destiliramo zelišča ter pripravljamo različne izdelke v kuhinji.«

V Evropi je na trgu vsaj 2000 vrst zelišč, od katerih jih 1200 do 1300 uspeva avtohtono na naravnih rastiščih. Od teh jih 90 odstotkov še vedno nabirajo na naravnih rastiščih (med 20.000 in 30.000 ton na leto). Nabiranje zelišč v naravi je razširjeno predvsem v Albaniji, Turčiji, na Madžarskem in v Španiji. Evropsko združenje pridelovalcev zelišč predstavlja okrog 21.000 pridelovalcev oziroma nabiralcev, ki zelišča pridelujejo na vsaj 100.000 hektarih, od tega na vsaj 4700 hektarih ekološko.

Od poprove mete do dalmatinskega bolhača

V Zeliščnem centru v Grgarskih Ravnah imajo daleč največ sadik (600) poprove mete, pol manj timijana in ameriškega slam­nika, sledijo sladki pelin, melisa in kumina, manj so zastopani dalmatinski bolhač, sivka, citronski timijan, citronka, pehtran, majaron, različne vrste bazilike, rožmarin, košutnik, janež, kraški šetraj, stoletna čebula, origano, zbirko pa dopolnjujejo vrtnice damaščanke, grmi črnega ribeza in črne kosmulje. Poleg tega nabirajo koprive, smrekove vršičke, lipove in bezgove cvetove ter bezgove jagode. Večino pridelanih in nabranih zelišč porabijo v različnih izdelkih za prodajo, največ povpraševanja pa je po pecivu in krekerjih, zeliščnih žganjih, eteričnih oljih, čajih, sirupih in marmeladah.