Navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis) sodi v družino ustnatic in izhaja s sredozemskega prostora, domnevajo, da se je po obmediteranskih deželah razširil iz zahodnega Sredozemlja. Kot navaja Robet Brus v knjigi Drevesa in grmi Jadrana pa je udomačen tudi v Švici in na Krimskem polotoku.

Je pololeseneli trajni grm, ki zraste okoli meter, izjemoma do dva metra visoko, obstajajo pa tudi povešave in polegle sorte. Čas cvetenja – vejice krasijo nežni cvetovi bledo modre, vijolične, rožnate, včasih tudi skoraj bele barve ­- je odvisen od podnebja in sorte. Grmički iz potaknjencev ne zacvetijo pred tretjim letom.

Rožmarinovi grmi cvetijo ob Jadranu vse od konca januarja do aprila, po malem vse poletje, močneje pa spet septembra in oktobra. O zgodnosti smo se sami prepričali v drugi polovici februarja v koprski Agrarii, kjer smo ga na prostem fotografirali v polnem razcvetu. Na celini cveti rožmarin nekoliko pozneje, vendar v teh dneh na sončnih legah že lahko vidimo cvetoče grme.

Rožmarin v celinski Sloveniji

V Sloveniji raste rožmarin podivjano ali v vrtovih primorskega sveta, spretnim vrtnaricam in vrtnarjem pa prezimi na prostem tudi v celinski Sloveniji, če je posajen na izbrano mesto: na vrtu tam, kjer je zaščiten pred zimskimi vetrovi, v zavetnih kotičkih v bližini južnih ali zahodnih sten. Nujno pa mora imeti dobro odcedna tla, v katerih voda ne zastaja. Na splošno velja, da rožmarin na celini prezimi teže kot sivka. Lahko pa grmiček posadimo v večjo posodo in ga jeseni prenesemo na prezimovanje v rastlinjak ali neogrevan, a svetel zavarovan prostor. Če je grm posajen na vrt, pomaga, če ga pozimi zavarujemo s koruznico, smrečjem ali zimsko kopreno (nikakor ne s PVC-folijo) in z zastirko posujemo tudi tla nad koreninami. Za celino izberemo prezimno trdne sorte rožmarina: najbolj znane so Arp', 'Blue Winter' in 'Salem'.

!!galerija!!

Sajenje, potaknjenci, obrezovanje

Pri sajenju rožmarina se moramo izogibati težki glineni prst, če imamo takšna tla v vrtu, mu uredimo drenažo. Ustrezajo mu peščena tla (najraje apnenčasta), a vseeno bogata s humusom. Na zanj primernih legah, kjer bo prezimil, ga sadimo posamično ali kot žive meje, saj se po obrezovanju dobro obrašča. Rožmarin oblikujemo in obrezujemo spomladi, žive meje pa takoj po cvetenju. Če nam nadzemni del grma pomrzne, ga obrežemo do živega lesa. Če so korenine mraz prestale, se bo ponovno obrasel. Rožmarin razmnožujemo z delno olesenelimi potaknjenci.

Nemški rožmarin, ki ni rožmarin

Zimzeleni grmiček z aromatičnimi, srebrnosivimi listi, ki ga prodajajo pod imenom navadni nemški rožmarin, pa z rožmarinom, kot ga poznamo, nima nobene zveze, razen da izvira iz mediteranskega sveta. O tem pričajo tako njegovo botanično ime Santolina chamaecyparissus, kot njegova rumena koškasta socvetja.

Beseda rožmarin (latinsko ime vrste je Rosmarinus) pomeni rosa morja, v antični Grčiji so grm povezovali z boginjo ljubezni Afrodito, za Rimljane je bil simbol pomlajevanja in neumrljivosti. V mnogih kulturah je v navadi, da z njimi krasijo mladoporočence in svate, saj velja za rastlino, ki osvobaja misli in osrečuje srce. Rožmarin je že od antike prisoten v zdravilstvu, kozmetiki in kulinariki.