Najslajše z domačega vrta

To spomladansko sadje ima razmeroma nizko kalorično vrednost, hkrati pa je bogat vir vitamina C, kalija, vlaknin, barvil in drugih za zdravje koristnih (bioaktivnih) snovi. Izsledki raziskav dokazujejo, da nas uživanje češenj lahko varuje pred rakavimi obolenji, sladkorno boleznijo, srčno-žilnimi boleznimi, vnetnimi procesi in alzheimerjevo boleznijo.

Največ koristnih snovi imajo zrele češnje, ki so tudi najbolj okusne. S transportom in daljšanjem časa od obiranja do zaužitja se vsebnost bioaktivnih snovi v njih zmanjšuje, povečuje pa se delež gnilih plodov. Največjo vrednost imajo zato pred kratkim obrani zreli sadeži. Takšne češnje so svežega videza, z zelenim pecljem in sijočo, sort­no tipično barvo kožice.

Češnjeva drevesa so sestavljena iz dveh različnih delov: sorta je cepljena na podlago. Sorta in podlaga sta različni rastlini s točno določenimi lastnostmi, ki po cepljenju rasteta kot ena rastlina. Zgornji del drevesa (drevesna krošnja in večji del debla) je genotip sorte, spodnji del (korenine in spodnji del debla) na drevesu pa je podlaga oz. genotip rastline, ki jo uporabimo kot podlago.

Izbira podlage

Z izbiro podlage naj bi se približali svojim željam glede velikosti drevesa, saj je od nje odvisno, kakšna bo njegova končna velikost. Glede na to ločimo bujne, srednje bujne in šibke podlage za češnjo. Končna velikost češ­njevih dreves, cepljenih na bujne podlage, je zelo velika (od šest do osem metrov), končna velikost dreves, cepljenih na šibke podlage, pa zelo majhna (od dva do štiri metre).

Izbiro podlage moramo prilagoditi lastnostim tal, v katera bomo posadili češnjo. Šibke podlage so primerne le za zelo dobra, globoka tla, takšna drevesa pa potrebujejo vsaj prva leta oporo. Nujno je, da jih intenzivno oskrbujemo (gnojenje, upogibanje, rez, redčenje plodov, varstvo …). Če zanemarimo katerega od naštetih tehnoloških ukrepov, bo češnjevo drevo na šibki podlagi ostalo izrazito majhno. Tako majhno, da utegnemo biti razočarani.

Če imamo dovolj prostora za malo večje češnjevo drevo, so za povprečna tla okrog naših domovanj primernejše srednje bujne ali celo bujne podlage. Drevesa ne bodo potrebovala opore niti tako intenzivne oskrbe kot tista na šibki podlagi. Ker bodo večja, jim moramo zagotoviti dovolj prostora, večji pa bo tudi pridelek na drevo. Za češnjo na šibki podlagi (gisela 5) moramo zagotoviti prostor velikosti vsaj 2 x 2 metra, na srednje bujni podlagi (maxma 14 in gisela 6) vsaj 4 x 4 metre, za češnjo na bujni podlagi (sejanec češnje) pa približno 6 x 6 metrov. Končna velikost drevesa je odvisna od kombinacije podlage, sorte in lastnosti tal.

Preden se napotimo v katero od sadnih drevesnic (sadike začnejo prodajati v začetku novembra), moramo razmisliti, kakšna so tla, koliko prostora želimo nameniti češnji ter koliko časa nameravamo posvetiti njeni oskrbi. Odgovori na ta vprašanja narekujejo izbiro podlage.

Izbira sorte

Naslednji razmislek velja nameniti izbiri sorte. Pomemben podatek je, kdaj si želimo, da bi češnja zorela. Sort je veliko. Nekatere zorijo zgodaj, saj za razvoj od cveta do ploda potrebujejo kratko obdobje (najzgodnejše le 35 dni). Pozno zoreče, npr. regina, pa potrebujejo za razvoj precej daljši čas (70 dni ali več).

Sorte se razlikujejo tudi po velikosti plodu. Nekatere lahko razvijejo velike plodove, vendar na to lastnost vplivajo tudi drugi dejavniki (obloženost drevesa, zdravstveno stanje rastline…). Povprečna masa plodov nekaterih sort je lahko v dobrih razmerah tudi 12 gramov (sorta celeste), pri drugih pa znaša »le« sedem gramov (burlat). Praviloma imajo zgodaj zoreče sorte manjšo maso in manjšo čvrstost ploda, v polni sezoni pa zorijo predvsem takšne z velikimi in čvrstimi plodovi. Čvrstost kožice in mesa češnje določa občutek v ustih, na podlagi česar delimo češnje na tiste z mehkimi plodovi in na hrustavke. Hrustavke so torej češnje s čvrstim mesom in kožico, to lastnost imajo plodovi različnih sort (vigred, giorgia, gordia, regina).

Plodovi so pri večini sort ob zrelosti rdeči do temni rdeči, barva nekaterih pa je že skoraj črna. Obstajajo tudi sorte z rumenimi plodovi (denisenova rumena) in takšne, pri katerih osnovno rumeno barvo ploda deloma prekriva rdeča krovna barva (dvobarvni: napoleonova, ferrador). Za pripravo sladic, kot so zavitki, peciva ali kompoti, so primernejše sorte s svetlimi plodovi, saj je sok teh češenj običajno neobarvan.

Če želite češnjo posaditi na območju z večjo verjetnostjo spomladanske pozebe, izberite katero izmed sort, ki cvetijo pozno. Sorte se razlikujejo tudi po občutljivosti na pozebo, zato je primerno izbrati kakšno manj občutljivo (regina).

Značilnost češnjevih plodov je, da ob dežju pokajo. Počeni navadno hitro zgnijejo. Sorte češenj so si različne tudi po občutljivosti za pokanje. Takšne, ki bi bila popolnoma odporna proti pokanju, ni, nekatere pa so manj občutljive (kordia, regina), kar pomeni, da bodo njihovi plodovi ob dežju manj ali skoraj nič razpokani. Pokanje je mogoče preprečiti ali ga vsaj omiliti s pokrivanjem dreves. Manjša drevesa lahko pokrijemo z večjo PVC-folijo.

Pri izbiri sorte je treba razmisliti tudi, kako bomo ukrepali proti češnjevi muhi. Češnjeva muha odlaga jajčeca v razvijajoče se plodove češenj in povzroča črvivost. Če nas to ne moti, ukrepanje ni potrebno. Drugače pa je, če želimo obirati plodove »brez mesnega dodatka«. Češnje je mogoče pred muho obvarovati z uporabo insekticida, prepričana pa sem, da uporaba sintetičnih sredstev za varovanje rastlin pred boleznimi in škodljivci ne sodi na domači vrt.

Poglejmo si torej alternativne načine reševanja tega problema. Ena od možnosti je, da izberemo katero od zgodnjih sort (burlat, early lory, primulat, panaro 1 ...). Razvoj plodov zgodnjih češenj je zaradi hitrosti zgodnejši od razvoja češnjeve muhe, zato češnje niso črvive. Populacijo češnjeve muhe lahko zmanjšamo z uporabo rumenih lepljivih plošč, ki jih obesimo v osončene dele drevesne krošnje v času, ko plodovi spreminjajo barvo iz zelene v rumeno. Odstranimo jih, ko se plodovi obarvajo v rdečo. Pozneje zoreče sorte lahko pred češnjevo muho zavarujemo tudi z uporabo pripravka na osnovi entomopatogenih gliv (Naturalis). Pripravek se razredči v vodi in poškropi po drevesih. Ker je naravni (biološki) insekticid, nima karence.

Opraševalni odnosi

Večina sort češenj je še vedno samoneoplodna. Samoneoplodnost (avtosterilnost) je lastnost, da pelod dvospolnega cveta ne more oploditi jajčne celice istega cveta, iste rastline ali iste sorte. Zaradi te lastnosti potrebujejo češnje za normalen pridelek oploditev s pelodom druge sorte. To pomeni, da je treba poleg sorte, ki jo želimo, v neposredno bližino posaditi še eno drevo (opraševalno sorto). Sezname primernih opraševalcev za točno določeno sorto z opisi sort češnje najdete v knjigah Sadni izbor za Slovenijo 2010 (založba Orbis) in Sadjarstvo (založba Kmečki glas). Če je prostora dovolj le za eno drevo (in tudi sosedje nimajo primerne opraševalne sorte), je najbolje posaditi katero od samooplodnih sort (celeste, new star, sunburst, lapins), ki se lahko oplodijo z lastnim pelodom. Za te se priporoča srednje bujna ali bujna podlaga.

Imamo torej veliko možnosti pri izbiri sorte, idealne češnje, v kateri bi bile združene vse pozitivne lastnosti, pa (še) ni, zato razmislimo, katera lastnost te sadne vrste je za nas najpomembnejša.

Obiranje češenj in rez

Plodovi zgodnjih sort so marsikje že obrani, v soncu pa se barvajo češnje pozneje zorečih sort. Obiranje moramo opraviti pazljivo. Obiralci z drevesa pogosto odtrgajo celo vejico s plodovi in listi. Češnje je treba odtrgati tako, da se pecelj loči od poganjka, na katerem je pritrjen. Če odtrgamo tudi vejico, namreč odstranimo mesto, na katerem bi se v prihodnjem letu razvile češnje.

Dosledno moramo obrati vse plodove, tudi gnile ali kako drugače poškodovane. Zdrav­stveno stanje češnjevega drevesa v prihodnjem letu bo precej odvisno od plodov, ki so na njem zgnili zaradi okužbe s sadno gnilobo in se tam posušili (pretvorili v mumijo). Mumije so žive tvorbe, ki v prihodnjem letu okužujejo cvetove (povzročajo cvetno gnilobo, ki lahko povzroči tudi sušenje vejic) in plodove (povzročajo sadno gnilobo). Ena sama lahko okuži veliko češnjevo drevo.

Pri obiranju, še posebno če imamo velika drevesa, lahko hkrati opravimo rez. Odrežemo ali skrajšamo veje, kjer češenj ne moremo doseči. Najprimerneje je, da se za rez odločimo v obdobju suhega vremena. Možnosti za okužbe skozi nastale rane zaradi rezi so v toplem in suhem vremenu bistveno manjše kot v hladnem in mokrem. Vsekakor pa rane zamažemo s cepilno smolo ali lakom. Želim vam veliko veselja ob domačih češnjah!