Solata

Ni dvoma, da smo Slovenci pravi solatarji. In ni vrta, na katerem ne bi rasla solata, po cele gredice je imamo navado zasaditi. Morda smo usmiljeni in prostor na solatni gredici prepustimo še čebuli ali česnu. A tukaj se zgodba konča. In potem imamo naenkrat obilje solate, ki zbeži v cvet, če je ne moremo tako hitro pojesti. Potem zasadimo novo gredico, vendar bo trajalo nekaj tednov, da bomo lahko rezali glavice, in zato smo kar nekaj časa brez.

Torej kaj storiti? Ker se solata se zelo dobro razume z vsemi vrtninami, le peteršilj ji povzroča nekaj težav (in ona njemu), to last­nost izkoristimo in jo posadimo na grede, kjer rastejo druge vrtnine. Kot vmesni posevek med počasi rastoče kapusnice (zelje, cvetača, brokoli, ohrovt …), med bučke, pod vrtnine, ki se vzpenjajo, kumare, paradižnik in visoki fižol. Tako bomo bolje izkoristili prostor. Da bo pridelek bolje razporejen, posadimo vsakih 14 dni določeno število sadik, in ne vse naenkrat. Varčujmo z gnojili, saj ne potrebuje veliko. Izbiramo lahko med glavnatimi in rozetastimi, med mehkolist­nimi in krhkolistnimi sortami. Sejemo in sadimo jih od marca do oktobra. Poleti sadimo sorte, ki so odporne proti vročini in suši, kot so braziljanka, ljubljanska ledenka, leda, ovation, poletni čudež, štirje letni časi, atrakcija, hardy, till.

PREBERITE ŠE: NA SVETU POJEMO NAJVEČ TEH VRST SOLATE

Nizki fižol za stročje

Konec aprila ali še bolje v začetku maja, ko se tla dodobra ogrejejo, sejemo na gredice nizki fižol. Setve ponavljamo do julija in si tako zagotovimo pridelek do oktobra. Sejemo na 10 cm ali po 3 zrna skupaj in med njimi pustimo 30 cm presledka. Seme bo hitro vzklilo, še hitreje, skoraj vidno očem, bodo rasle bilke. In že čez mesec dni bodo košati grmički oblikovali cvetove in stroke. Sortni izbor je bogat. Izbiramo lahko med stroki zelene, rumene in vijoličaste barve ter ozke okroglaste ali široke ploščate oblike.

Sama nizki fižol vedno posejem na robove gred, saj so rastline nadvse lepe in so zato gredice mehko obrobljene. Izognem se le gredam, kjer rastejo lukovke (česen, čebula, por, drobnjak), paprika, korenček in sladki komarček, saj mu njihova družba lahko povzroča težave. Nič dušikovih hranil ne smemo dodajati, kajti na koreninah fižola živijo bakterije, ki vežejo nase dušik iz zraka in ga fižolu priskrbijo toliko, da lahko zadovoljno raste.

Stroke, če se le da, obiramo po luninem setvenem koledarju na dan za cvet. S tem spodbudimo cvetenje in oblikovanje strokov, stroki pa so brez niti. Če obiramo na dan za plod, spodbudimo zorenje zrnja, zato stroki hitro zorijo, so trdi in nitkasti, rastlina pa ne nastavlja novih cvetov.

Bučke

Bučke spadajo med toplotno zahtevne rast­line, zato sadimo sadike ali sejemo seme na prosto šele v drugi polovici maja, ko se ozračje in tla zagotovo dovolj ogrejejo in mine nevarnost zmrzali. Sejemo jih lahko tudi junija in si s tem podaljšamo obdobje pobiranja.

Sorte bučk, ki jih večinoma gojimo na naših vrtovih (udomačil se je izraz cukini ali cukete), rastejo kompaktno, v obliki rože, a tudi ta ni prav majhna. Zato jim moramo nameniti približno kvadrat s stranico 80 cm, da se bodo lahko razrasle. Na isto gredo posadimo solato ali pa še od lani raste na robovih čebula. Sama že nekaj let med bučke posadim enoletne kozmeje, ki se kot metulji dvignejo nad njihovo široko listje.

!!galerija!!

Poskrbimo, da je lega sončna in topla in da so tla dovolj založena s hranili, saj jih bučka potrebuje ogromno. Vzrok, da rastlina obilno cveti, plodov pa od nikoder, sta suša in pregosto listje, zaradi česar bučke oblikujejo le moške cvetove. Zato z zastirko poskrbimo za vlažna tla, pregosto listje v srčiki rastline pa odstranimo. Brez zavor potrgajmo tudi dve tretjini moških cvetov. Bučke pobirajmo redno in sproti, saj če se zgodi, da samo en plod na rastlini zraste in dozori, bo rastlina dobila signal, da je za njeno potomstvo poskrbljeno in bo nehala nastavljati ženske cvetove. Torej do več pridelka z rednim pobiranjem mladih plodov.

Sorte bučk so lahko podolgovate in okrogle, po barvi pa temno zelene, zelene s svetlimi prižami, rumene, rumene z belimi prižami.

Listni ohrovt

Listni ohrovt je vrtnina, brez katere pozimi ne gre. Ravno zato ga sama sadim na vrt šele julija, za pobiranje listov pozimi. Sadike lahko kupite tudi spomladi, da imate pridelek. A sama menim, da je poleti obilje druge zelenjave brezmejno in ga ne bom pogrešala. Ne smem se ga naveličati še pred zimo, saj bo takrat predstavljal dobršen del moje kuharije. Najboljši je, ko ga že nekajkrat ujame slana, saj se del škroba spremeni v sladkor.

Posadimo ga na robove gred, da listi štrlijo čeznjo, saj je rastlina pravi mogotec in kaj hitro zavzame preveč prostora. Na razpolago so sorte, ki zadovoljijo vse okuse: kodrolistni zelen in vijoličast s širokimi listi in kodrastim listnim robom ali pa toskanski z ozkimi in zelo nagubano listno ploskvijo, pa še raštika, to je tisti, ki ga gojijo Primorci. Spomladi rastlina odžene poganjke z rumenimi socvetji. Sama tudi poganjke režem in jih pripravim v omaki, za na testenine, h krompirju …

Večino cvetov pustim, saj jih čebele obožujejo, pa še svoje seme si pridelam. Potem rastline zaključijo svoje poslanstvo in julija posadimo nove.

Blitva

Blitva je sorodnica špinače, a je veliko manj potratna s prostorom in nič občutljiva na vročino. Zato je odlična za majhne vrtove in pridelavo tudi čez poletje. Sadike posadimo na prosto aprila ter sejemo vse do junija. Aprila posajenim od junija režemo zunanje liste, srček rastline pa raste naprej. Pridelek pobiramo vse do maja naslednje leto. Potem rastlina odžene močno in visoko steblo, na koncu katerega se oblikuje socvetje.

Sama sadim blitvo v družbo kapusnic – zel­ja, cvetače, ohrovta, repe, brokolija. Rada ima tudi družbo graha in fižola. Poznamo več sort. Klasične z velikimi zelenimi listi in širokim odebeljenim belim listnim steblom so najbolj priljubljene. Mene pa navdušujejo še sorte z obarvanimi odebeljenimi listnimi stebli, tistimi malo širšimi, rožnato, oranžno, rdečkasto nadahnjenimi ali zelo ozkimi listnimi stebli močno rdeče barve.